Kje smo?

Amazonski gozd se bliža točki preloma, saj že na 26 odstotkih hkrati potekata procesa krčenja in visoke stopnje degradacije gozda. Točko preloma je potrebno razumeti kot začetek nepovratnega uničenja ekosistema. Posledično na določenih območjih že poteka t. i. savanizacija (proces spreminjanja deževnega gozda v travišče, savano). Kljub temu je cilj ohranitve 80 odstotkov Amazonije do leta 2025 še vedno dosegljiv, čeprav glede na trenutno stanje v regiji predstavlja velik izziv. Za dosego cilja ohranitve 80 odstotkov regije so nujni ukrepi za zaščito 74 odstotkov (629 milijonov hektarjev) Amazonije, ki jih sestavljajo neokrnjena ključna prednostna območja (33 odstotkov) in območja z nizko stopnjo degradacije (41 odstotkov).

Ključna prednostna območja: neokrnjen gozd (temno zelena), nizka degradacija (svetlo zelena), visoka degradacija (rožnata) in deforestacija / sprememba namena rabe (rdeča). Vir: RAISG (https://www.raisg.org/en/)

Raziskava v devetih državah porečja Amazonke, kaže, da se je proces preobrazbe v savano že začel na 34 odstotkih površine brazilske Amazonije, v bolivijski Amazoniji je ta delež 24 odstotkov, v Ekvadorju 16 odstotkov, v Kolumbiji 14 odstotkov ter v Peruju 10 odstotkov, kar so države z najvišjimi deleži. Na jugovzhodu regije, zlasti v Braziliji in Boliviji, kjer poteka kar 90 odstotkov deforestacije in degradacije gozdov, je savanizacija že realnost. Podatki kažejo, da sta ti dve državi odgovorni za 90 odstotkov deforestacije in degradacije gozdov v celotni regiji in da se v obeh državah dogaja prilaščanje ozemelj oz. kraja zemlje staroselskim skupnostim.

José Gregorio Díaz Mirabal, koordinator COICA: »Obstaja neposredna povezava med uničevanjem naših domov ter umori vodij staroselskih skupnosti, ki branijo naša ozemlja. Strinjamo se, da je nujen ukrep za zaščito 80 odstotkov Amazonije priznanje pravic staroselskih ljudstev v porečju Amazonke. Ukrepati moramo enotno, in to še pred letom 2025.«

Stanje Amazonskega gozda po državah (v odstotkih). Deforestacija / sprememba namena rabe (rdeča), visoka degradacija (rožnata), nizka degradacija (svetlo zelena) in neokrnjen gozd (temno zelena). Vir: RAISG (https://www.raisg.org/en/)

Nara Baré, bivša koordinatorka Staroselskih organizacij brazilske Amazonije COIAB: »Nebrzdano uničevanje in pohlep na območjih naših prednikov, naše Amazonije na severu države, je odraz kršitev pravic, s katerimi se staroselski prebivalci Brazilije soočamo že desetletja. Naša ozemlja niso spoštovana ali pravno priznana … Proti temu se borimo s svojimi življenji – in umiramo, ker branimo svoje ozemlje. Brazilija mora postati negativni zgled, zgodovina, ki se ne sme ponoviti.«

Pravice staroselskih skupnosti

Ključno vlogo pri zaščiti Amazonije imajo ozemlja staroselskih skupnosti in zavarovana območja. Oba varstvena režima zaobjemata skoraj polovico (48 odstotkov) Amazonije, do 86 odstotkov krčenja gozdov pa je prišlo zunaj nacionalnih območij varstvenih režimov. Druga polovica (52 odstotkov) so območja brez določenih varstvenih režimov, ki jim grozi izginotje in brez zaščite katerih, je točka preloma neizogibna.

Stopnja ohranjenosti ozemelj staroselskih skupnosti je primerljiva in celo višja od zavarovanih območij, pri čemer se območja obeh režimov delno prekrivata. Vendar pa ozemlja staroselskih skupnosti niso deležna proračunskih sredstev svojih vlad. Na teh območjih se gozdovi ohranjajo samo zaradi svetovnega nazora in znanja več kot 500 različnih staroselskih ljudstev, ki že tisočletja naseljujejo Amazonijo in živijo v sožitju z naravo. Priznavanje pravic staroselskih ljudstev, na katerih temelji celovitost ekosistemov, je odločilen dejavnik pri spopadanju s podnebno krizo, ki ga je treba vključiti v politike ohranjanja gozdov.

Jorge Pérez, Medetnično združenje perujskih deževnih gozdov: »Staroselska ljudstva v prostovoljni izolaciji in začetnem stiku so izjemno ranljiva in jim gori izumrtje, saj ni nobenih ukrepov za zaščito njihovih življenj in ozemelj. Šele zdaj, po svetovni pandemiji, razumemo, da je za preživetje potrebna samoizolacija. Globoko v amazonskem gozdu živi več kot 200 izoliranih ljudstev … Njihovo izginotje bo ostalo nekaznovano …«

Biotska raznovrstnost

Staroselska ljudstva varujejo preostalih 80 odstotkov biotske raznovrstnosti na svetu. Amazonija je območje izjemne biotske raznovrstnosti: je habitat z največjo biotsko raznovrstnostjo na svetu, kjer se nahaja 5 izmed 17 držav z izjemno biotsko raznovrstnostjo. Po ocenah se v tem biomu nahaja vsaj 16.000 različnih drevesnih vrst. V njem so tudi območja, kot je nacionalni park Yasuni v Ekvadorju, kjer je povprečno okoli 260 različnih vrst na hektar površine. Če k temu dodamo še različne skupine organizmov, je na tem območju 25 odstotkov vse kopenske biotske raznovrstnosti ter več kot 10 odstotkov vseh znanih rastlinskih in živalskih vrst na Zemlji.

V Amazoniji zaradi izgube habitata vsak dan izumre približno 137 rastlinskih in živalskih vrst. Na sliki so ene izmed najbolj ogroženih živalskih vrst: hiacintna ara, amazonski rečni delfin, zlati lev tamarin in jaguar.

Michaell McGarrel, Koordinator za človekove pravice in politiko pri COICA: »Staroselska ljudstva že tisočletja izpolnjujemo svojo vlogo življenja v harmoniji, vzajemnosti in simbiozi ter tako varujemo gozdove, reke in živali, a brez učinkovitega priznanja naših kolektivnih in ozemeljskih pravic to ne bo več mogoče.«

Dejavniki krčenja gozdov

66 odstotkov Amazonije je pod takšnim ali drugačnim stalnim pritiskom. Trenutni pravni okviri omogočajo državam, da podeljujejo licence za izkoriščanje nedotaknjenih gozdov ali ozemelj staroselskih skupnosti brez svobodnega, vnaprejšnjega in prostovoljnega soglasja ljudi, ki živijo na teh območjih. Sposobnost obnavljanja Amazonije se končuje. Potrebne so takojšnje spremembe.

84 odstotkov deforestacije v Amazoniji povzroči kmetijski sektor. Zasedanje ozemelj je skupaj s požari neposredno povezano s širjenjem kmetijskih površin. Iz tega niso izvzeta niti ozemlja staroselskih skupnosti in zavarovana območja. V obdobju 2001–2018 so se kmetijske površine na zavarovanih območjih povečale za 220 odstotkov, na ozemljih staroselskih skupnosti pa v istem časovnem obdobju za 160 odstotkov. V obeh primerih so gozd nadomestile druge vrste zemljišč. Največji povzročitelj deforestacije v Amazoniji je industrijska govedoreja. Krčenje gozdov, do katerega prihaja zaradi govedoreje v amazonskem pragozdu, predstavlja skoraj 2 odstotka svetovnih emisij CO2 letno.

Rudarstvo je prisotno v vseh državah Amazonije in je razširjeno na 17 odstotkih območja. 9,3 odstotka se nahaja na zavarovanih območjih, še dodatnih 9 odstotkov pa na ozemljih staroselskih skupnosti. 85 odstotkov rudarjenja na ozemljih staroselskih skupnosti poteka na že priznanih tovrstnih območjih. Trenutno je polovica rudarskih območij na zavarovanih območjih ter 68 odstotkov tovrstnih področij na ozemljih staroselskih skupnosti v fazi pridobivanja dovoljenja, kar pomeni, da bi jih še lahko razveljavili. Nezakonito, neregistrirano rudarjenje se širi po celotni Amazoniji.

Območja, kjer je dovoljeno pridobivanje nafte, zavzemajo 9,4 odstotka Amazonije (80 milijonov hektarov), pri čemer se jih 43 odstotkov nahaja na zavarovanih območjih in ozemljih staroselskih skupnosti. 89 % surove nafte, izvožene iz Amazonije, izvozi Ekvador, glavna ciljna država pa so ZDA. Območja, kjer je dovoljeno pridobivanje nafte, obsegajo več kot polovico (52 %) ekvadorske, 31 odstotkov perujske, 29 % bolivijske ter 28 % kolumbijske Amazonije.

Od 350 hidroelektrarn, ki delujejo v porečju Amazonke, jih je 483 predvidenih za razširitev, kar pomeni skupno 833 potencialnih hidroelektrarn. Z gradnjo hidroelektrarn se spreminja prosti tok več kot 1.100 pritokov, ki sestavljajo porečje Amazonke.

66 odstotkov Amazonije je pod takšnim ali drugačnim stalnim pritiskom

Pogojni odpust dolga

Dolg je treba razumeti kot sistemski problem, ki prežema vse dejavnosti držav globalnega juga in severa. Ločeno analiziranje podnebnih sprememb, revščine, negotovosti preskrbe s hrano, dolga, izgube ekosistemov in biotske raznovrstnosti, nasilja ter gospodarstva na splošno razkriva pristranskost, ki omejuje možnosti reševanja krize, ki se kaže na različne načine. Dolg je eden od strukturnih vzrokov za uničevanje Amazonije in drugih ekosistemov, ki so ključnega pomena za človeštvo.

Med pandemijo bolezni Covid‑19 so bile države Amazonije spopadale z visokimi stopnjami zadolženosti – med najbolj zadolženimi so bile Brazilija (101 % BDP), Ekvador (65 % BDP) in Kolumbija (61 % BDP). Konec leta 2021 je bila Latinska Amerika najbolj zadolžena regija v vzponu na svetu. Do te posledice šoka zaradi epidemije pa je prišlo po petih desetletjih, ko so države v regiji doživele najmanj 50 državnih dolžniških kriz in prestrukturiranj državnega dolga. Po podatkih Ekonomske komisije Združenih narodov za Latinsko Ameriko in Karibe (CEPAL 2021) bruto javni dolg v Latinski Ameriki v povprečju znaša 78 % regionalnega BDP. Samo za servisiranje dolga je namenjenih 59 % izvoza blaga in storitev teh držav.

Tuntiak Katán, Namestnik koordinatorja COICA: »Zunanji dolg amazonskih držav je treba razumeti kot sistemsko gonilo za izkoriščanje naravnih virov v celotni regiji. Kot koalicija predlagamo odpis tega dolga kot zaščitni ukrep za ublažitev gospodarskih izzivov, s katerimi se soočajo naše države. Ta predlog za odpis dolga bi bil pogojen z zaščito 80 odstotkov Amazonije.«

Več v poročilu: Amazonija v tekmi s časom: kje in kako zaščititi 80 % ozemlja do leta 2025?: https://amazonia80x2025.earth/wp-content/uploads/2022/09/Informe-Regional-Full-Version-ENG-vsf.docx.pdf