Tokrat je na sramotilnem stebru minister za okolje in prostor, dr. Roko Žarniæ.
Žalostno je, da nas nesreče v Japonski jedrski elektrarni opominjajo na dejstvo, da je izkoriščanje jedrske energije izjemno tvegano in lahko privede do nepričakovanih neželenih posledic. Žalostno pa je tudi to, da minister za okolje, ki bi ga moralo skrbeti varstvo okolja, ob tej priložnosti izpostavi le dilemo, ki ni prava, ne pa tudi tiste, ki bi jo od njega, kot ministra, ki varuje nas in naše okolje, pričakovali.
Kot je bilo navedeno v Dnevniku, 14.3.2011, je minister postavil retorično vprašanje: ”Ali naprej s TEŠ6 ali z nuklearko? Česa se bolj bojimo – možnosti kontaminacije ali nečesa, kar počasi uničuje ozračje?”
Zavedamo se, da bodo nesreče na Japonskem vplivale tudi na debato o TEŠ6, toda bistvo se skriva nekje drugje. Dilema med TEŠ6 in NEK2 ni prava dilema in odločitev, ki izhaja iz nje, je zgolj odločitev za manjše zlo. Edina dilema, pred katero smo, je, ali nadaljevati po stari poti, kar pomeni investirati v preživeto tehnologijo izkoriščanja fosilnih goriv v primeru TEŠ6 oz. investirati v potencialno katastrofo v obliki NEK2, ali pa preiti na novo pot, z investicijami v učinkovito rabo energije in obnovljive vire energije (URE in OVE), decentralizirano soproizvodnjo in pametna omrežja.
Minister, pristojen za okolje, vsekakor ve, da izbira med TEŠ6 in NEK2 ni edina možna izbira, temveč da imamo na razpolago nove tehnologije pridobivanja energije iz obnovljivih virov in učinkovite rabe le-te. Te metode so veliko bolj sprejemljive od omenjenih dveh projektov, saj so okolju manj škodljive in tudi za nas, kot družbo, bolj primerne. Pomembno je, da se namesto dilemi TEŠ6 – NEK2 čim prej posvetimo raziskovanju potencialov na področju učinkovite rabe in obnovljivih virov energije in polni izrabi le-teh. To pot moramo čimprej vključiti v strateški razvoj države, saj je to edina razvojna pot energetskega sektorja, kar nam sporoča tudi EU. Le tako bomo lahko uresničili zahteve EU glede zmanjšanja porabe energije, zmanjša izpustov CO2 in povečanja deleža obnovljivih virov energije.
Kot se je tudi v tem primeru subtilno pokazalo, obstaja velik problem, ker se tehnologije URE in OVE na veliko diskreditirajo, češ, učinkovite rešitve še niso možne, so predrage in določene tehnologije še niso dovolj razvite. Razlog tako močnemu nasprotovanju rešitvam URE in OVE leži predvsem v tem, da potencialno ogrožajo dobičke tistih, ki trenutno služijo na račun velikih centralnih objektov proizvodnje električne energije, predvsem v obliki termoelektrarn in jedrske elektrarne. Medtem pa vsi mi nosimo tveganja, tako zaradi onesnaženosti, kot zaradi možne nesreče v jedrski elektrarni.
Tudi Žarničevo prelaganje odgovornosti na ministrico za gospodarstvo, češ da je vprašanje o izbiri (zgolj med TEŠ6 in NEK2) v njeni pristojnosti, ni ravno odlika ministra, ki naj bi skrbel za okolje. Ob poznavanju škodljivih učinkov in tveganja pri obeh projektih, bi od ministra za okolje in prostor pričakovali, da se zavzema za čimprejšnje uvajanje tehnologij URE in OVE v čim večjem obsegu. Poudaril je sicer, da se zavzema za čim večjo varnost, mi pa dodajamo, da največjo varnost ponujajo ravno tehnologije URE in OVE.
Nove tehnologije proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov so primerne za manjše obrate, večinoma gre za manjši obseg in omogočajo vsakemu od nas, da sam proizvede energijo. To je tudi razlog nasprotovanja tem tehnologijam s strani nekaterih interesnih skupin, predvsem velikih akterjev proizvodnje električne energije, ki bi s tem, ko bi vsak sam proizvajal električno energijo, izgubile veliko dobička in morda smisel za svoj obstoj. Držanje statusa quo in vlaganje v tradicionalne oblike proizvodnje energije v obliki velikih centralnih obratov, nas ne bo pripeljalo daleč, kvečjemu bomo kot družba nazadovali. Če trenutno dilemo primerjamo z dilemo, pred katero smo bili v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo se odločali za strateško vlaganje na eni strani v Iskro in z njo povezane nove tehnologije, na drugi strani pa v ”preverjene”, tradicionalne velike obrate (Talum in jeklarne), smo se odločili za slednje. Vsi vidimo kam nas je to pripeljalo.
Zato bi od ministra za okolje in prostor pričakovali kaj več kot pa zgolj opiranje na izbiro med dvema podobno slabima projektoma. In če se vrnemo na njegovo vprašanje ”česa se bolj bojimo – možnosti kontaminacije ali nečesa, kar počasi uničuje ozračje”, mu odgovarjamo, da nam ne diši ne eno ne drugo, zato smo za tretjo možnost – več vlaganja v URE in OVE.
***
Na sramotilnem stebru želimo izpostaviti posameznike, podjetja, institucije ali organizacije, ki s svojim delovanjem na kakršen koli način škodujejo okolju. S tem ne želimo žaliti nikogar; želimo le spodbuditi k okolju in družbi bolj odgovornemu ravnanju!
