V Nigeriji poteka bienalno generalno srečanje mreže okoljevarstvenih nevladnih organizacij Friends of the Earth International (FoEI), v katero je Focus vstopil konec leta 2016. Mreža obstaja že od leta 1971 in danes povezuje kar 75 organizacij iz celega sveta, ki imajo skupaj več kot dva milijona članov in podpornikov. Focus spada k Friends of the Earth Europe.

Letos smo na srečanje na toplem poslali predsednico društva Živo Kavka Gobbo, ki nam pošilja dobre novice in zanimivosti, ki jih spoznava, tudi v obliki bloga.

ŽIVIN BLOG ŠT. 3

Sedmi november smo začeli z mistiko skupin iz Azije, Pacifika in Avstralije, s katero smo praznovali hindujski praznik luči – Diwali. Prikazali so nam prevlado luči nad ignoranco, dobrega nad zlim. Vendar je bil jutranji pozdrav medkulturni, prebirali so izseke iz različnih ver, hindujske, muslimanske, krščanske ter budistične. Zapeli so Gayatri – mantro za življenje, razsvetljenje in upanje.

Dan se je nadaljeval manj pisano, pa vendar zanimivo. Delavnice so bile namenjene izmenjavi rešitev za spremembo sistema ter predstavitvi dela programov FOEI, ki so jih predstavili mednarodni koordinatorji programov ter delovna skupina za razvoj članstva. Pokazala se je prepletena mreža aktivnosti organizacij članic, ki delujejo na različne načine v različnih kontekstih po svetu.

Pogovarjali smo se tudi o novih kontekstih, v katerih deluje veliko organizacij, kjer se države obračajo k fašizmu, okolje ter pravičnost nimata prostora v politikah, vse bolj pa omejujejo tudi delovanje civilne družbe. Eden prvih korakov represivnih sistemov je namreč razgradnja organizacij civilne družbe. Še zlasti aktualen je primer Brazilije.

Med zasedanji, ki so potekala od 9h do 21h, so nas v hotelu postregli z nigerijsko hrano, ki pa je večinoma mesna, pogosto v kombinaciji z ribo. Tudi vegetarijanstvo je bilo včasih razumljeno širše (ko se je znašel kakšen kos piščanca ali pa klobase v vegetarijanskem rižu). Hrana je pikantna in okusna, sadje pa sladko.

Ljudje, s katerimi sem se pogovarjala, so neverjetno prijazni, kot pozdrav vprašajo, kako si. Povedali so mi, da so delavne razmere težke. Nimajo namreč zakonodaje, ki bi omejevala delovni čas. Tako so zaposleni v hotelu delali po 12 ur, 6 dni v tednu.

V Nigeriji je minimalna plača postavljena na 18.000 nairov, kar je približno 50-60 evrov mesečno. Se pa sindikati in delavske organizacije pogajajo z vlado, da bi jo zvišali na 30.000. Vlada pravi, da ne gre višje kot 24.000. Upam, da bodo organizacije dosegle čim višjo številko.

Tudi v hotelu se je jasno pokazal velik prepad med revnimi in bogatimi – kljub temu, da je minimalna plača zgolj 18.000 nairov, stane pranje ene majice 400 nairov. Za ilustracijo – pivo v hotelu stane 800 nairov (prvi večer je stalo 700, kar je verjetno višja cena, kot po navadi).

V četrtek je jutranja mistika pripadala evropski regiji, katere del je tudi Focus. Prikazali smo potrebo po povezanosti z naravo, razmejitvijo misli, ter potrebo po kontemplaciji, razmisleku in upočasnitvi. Udeležence je pričakalo ptičje petje ter projekcije in slike narave (ki smo jih sami narisali – niso imele ravno umetniške vrednosti, smo se pa pri ustvarjanju zelo zabavali). Razdelili smo silhuete ptičev, na katere so zapisali željo za prihodnost in pozitivno spremembo, ki so jo povzročili. Ptiče, ki ne poznajo meja, smo nato odpihnili v zrak in razdelili med udeležence, da lahko odnesejo domov pozitivne misli, simbolično pa so tako ptiči prečkali začrtane meje.

Jutranji del je bil posvečen spoznavanju delovanja dveh organizacij, strateških zaveznic: Via Campesina ter World march for women. Dan pa smo zaključili z oblikovanjem komunikacijske strategije.

Večer je bil neznansko zabave – zaključil se je s šovom talentov. Sama sem predstavila kitico naše himne, drugi so imeli veliko bolj zanimive nastope. Na koncu smo zaplesali v ritmih sveta.

Za enega večjih talentov pa se je izkazalo tudi izogibanje insektom, ki smo jih poimenovali Čarli, tukaj pa jih imenujejo Papa. So rdeče in črne barve. Ne pikajo in ne grizejo. Če pa ga zmastiš, spusti strupeno tekočino, ki povzroča izpuščaje, podobne opeklinam, ki ostanejo tudi 10 dni. Na srečo sem ena redkih, ki me ni »okužil«. Edina stvar, katera me je okužila doslej, je njihov topel pozdrav: »Kako si?« To vprašam skoraj vsakega, ki ga srečam.