Naš način življenja zahteva velikanski davek, predvsem v ostalih regijah sveta, ki nam zagotavljajo surovine, polizdelke, izdelke in vse druge možne proizvode, ki se znajdejo v naših supermarketih, industrijski proizvodnji ali pri nas doma. Ker pogosto nimamo priložnosti dobiti vpogleda v realnost mnogih regij sveta in ker si pred njimi pogosto zakrivamo oči ter se delamo, da takšne stvari ne obstajajo, vas prosim, da nadaljujete z branjem do konca prispevka. Potrebno je pogledati širšo sliko, ker ni realnost zgolj to, kar se dogaja pri nas. Zato, da v t.i. razvitem svetu živimo naša relativno udobna potrošniška življenja, ljudje po svetu umirajo.
V mrežo okoljskih nevladnih organizacij (NVO) Friends of the Earth je vključenih 74 organizacij iz ravno toliko držav, ki prihajajo iz vseh kontinentov. Delo pri mnogih od njih je nekaj čisto drugega, kot delati v evropski NVO. Pri nas gre večinoma za spodnji srednji razred, za relativno navadno službo, ki poteka do konca delovnega časa. Za večino njih to ni zgolj služba, ampak boj za življenje. Je nuja, ker je to edino, kar jim preostane, saj so neposredno ogroženi oni sami in okolje, v katerem živijo. Borijo se proti ogromnim korporacijam ali represivnim državam, proti novim rudnikom, »razvojnim« projektom in velikim energetskim projektom. V delo teh ljudi je vključenega veliko žrtvovanja, notranje moči in vztrajnosti. Predvsem takrat, ko se jim zgodi kaj slabega in je potrebno nadaljevati z bojem. Če ne bi bilo teh ljudi, bi se nam vsem godilo veliko slabše. Nekateri izmed njih so nam zaupali svoje zgodbe.
Situacije se v državah spreminjajo tudi zaradi sprememb na oblasti. Lahko gre za državni udar, drastične spremembe pa lahko prinesejo tudi volitve. Tako se je situacija zelo poslabšala na Filipinih, kjer je novi predsednik pričel s trdo vojno proti drogam. V zadnjem letu je bilo ubitih več kot 5.000 ljudi, kjer se najprej strelja, nato sprašuje. Ker je veliko smrtnih primerov nepojasnjenih, predvsem pa neutemeljenih, saj je umrlo veliko nedolžnih ljudi, aktivistov, domorodcev in kmetov, so se aktivirale nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic. Predsednik jim je javno zagrozil s smrtjo, če se bodo preveč vtikale v aktivnosti, ki potekajo.
Zgodovina nasilja naftnih podjetij nad prebivalci in aktivisti v Nigeriji je dolga. Godwin Ojo je direktor nevladne organizacije Environmental Rights Action (Nigerijska članica Friends of the Earth). Borijo se predvsem proti naftnim družbam, ki so s svojim škodljivim delovanjem uničile državo. Vse, kar šteje za te korporacije, je dobiček. Okolje je onesnaženo in uničeno do te mere, da je zadeva nepopravljiva, ljudje živijo v zelo slabih okoliščinah, pogosto so ustrahovani, njihovo življenjsko okolje je uničeno, velikokrat so deležni ustrahovanja, pogosti so tudi umori. Leta 2014 so recimo živa zakurili dva človeka, podobnih primerov je več. V začetku leta 2016 so ugrabili Godwinovo ženo. Iskali so njega, toda ker je bil ravno takrat v tujini, so ugrabili njo. Primer je zmobiliziral široko skupino organizacij in podpornikov, od univerz, inštitutov in nevladnih organizacij iz celega sveta, do ameriškega kongresa, ameriškega državnega sekretarja John Kerry-a, nigerijskega parlamenta in številnih medijev, ki so na takšen ali drugačen način poskušali pomagati ali izraziti solidarnost. To je ustvarilo pritisk na ugrabitelje, ki so po petih dneh pogajanj popustili in osebo izpustili.
Srednja Amerika trenutno verjetno predstavlja najbolj problematično regijo. Korporativno usmerjen politični in ekonomski sistem, ki je usmerjen v ekstrakcijo in v velike projekte, povzroča vedno več pritiskov na okolje, lokalne prebivalce, civilno družbo in kmete. V tem boju tak sistem na žalost zmaguje. Korporacije imajo lastne vojaške enote, v veliko državah so še vedno prisotne različne para-militaristične enote, nekatere države pa v teh bojih uporabljajo kar svojo vojsko in policijo. Posledice so katastrofalne, saj je v letu 2016 bilo ubitih že mnogo posameznikov ter prizadetih veliko lokalnih skupnosti: umor direktorja lokalne nevladne organizacije v Hondurasu, izselitev celotne skupnosti zaradi velikega korporativnega projekta, v Gvatemali ubitih osem ljudi zaradi nasprotovanja cementarni, kjer kurijo toksične odpadke, umori v Nikaragvi in številni drugi primeri. V Hondurasu se je od leta 2010 naprej zgodilo več kot 150 umorov aktivistov, domorodcev in kmetov. Vendar ima vlada veliko podporo ZDA, zato si lahko dovoli takšna dejanja. Obstaja spisek oseb, ki so na seznamu za likvidacijo. Na spisku se je znašla tudi Berta, dolgoletna aktivistka in borka za pravice narave in lokalnih skupnosti, za biodiverziteto, proti militarizaciji in kapitalizmu. Zgodbo nam je zaupal Gustavo iz Mehike, ki je bil ob njeni smrti »zgolj ranjen«. Gustavo je to noč prespal pri Berti, ker so imeli naslednji dan konferenco v njenem mestu. Morilci, ki so jo že večkrat poskušali umoriti, so mislili, da je sama. Ustrelili so oba. Za Gustava so mislili, da je mrtev, zato so ga pustili. Imel je srečo, da je preživel. Berta te sreče ni imela. Umorili so jo zato, ker se je borila proti projektu velike hidroelektrarne državnega podjetja. Vpletenost države v umor je neposredna, zato so tudi po umoru »po naključju« izginili vsi dokumenti, povezani z njim, ki bi lahko na sodišču pripeljali do epiloga. Celoten aparat je deloval proti Gustavu, poskušali so ga celo obtožiti za njen umor. Če to ne bi uspelo, bi ga uvrstili na listo za likvidacijo. Uspelo mu je zbežati na ambasado ZDA, kjer so ga dolgo zadrževali. To je bil edini prostor v Hondurasu, kjer je bil varen. Trenutno začasno z družino živi v Španiji, ker je doma prenevarno, travme so še vedno prisotne.
Takšne zadeve se dogajajo v precejšnjem številu držav, predvsem v Latinski Ameriki, Afriki in Aziji. Vendar je tudi v nekaterih evropskih državah civilna družba pod vedno večjim pritiskom. Ozremo se lahko v sosednjo Madžarsko, pa v Ukrajino ter Rusijo z njeno zakonodajo o tujih vohunih, s katero z lahkoto obtožijo aktiviste, ki so kritični do državnega aparata in državnih projektov. Vsi ti primeri so zelo žalostni in jemljejo pogum za nadaljevanje dela. Vendar na nek način tudi opolnomočijo gibanje ter mu dajo novega zagona.
Potrebno se je boriti še naprej, že zaradi teh, ki so za človekove pravice in pravice okolja dali svoja življenja. Zato nujno potrebujejo tudi našo podporo!
