Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt – ambiciozna strategija ali ohranjanje statusa quo?

Pri določanju okvira za zeleno okrevanje Evrope bodo imeli ključno vlogo nacionalni podnebni energetski načrti. Ti namreč kot akcijsko-strateški dokumenti postavijo temelje za podnebno politiko in večje podnebne ambicije ter usmeritev neposrednih naložb v naslednjih desetih letih na poti okrevanja gospodarstva, z upoštevanjem cilja  podnebne nevtralnosti.

Vlada RS je 27. februarja 2020 sprejela Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN). Ta je bil skladno z Uredbo EU 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov tudi predložen Evropski komisiji, ki bo v naslednji mesecih izdala nova priporočila in še naprej spodbujala države članice k okrepitvi njihovih ambicij. V Focusu, društvu za sonaraven razvoj smo svoje pripombe na NEPN podali tako v sklopu njegove celovite presoje vplivov na okolje (CPVO), kot tudi tekom javne obravnave dopolnjenega osnutka. Ključna področja, kjer naši predlogi niso bili ustrezno upoštevani in kjer je Slovenija premalo ambiciozna so: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, opuščanje rabe premoga in drugih fosilnih goriv, delež obnovljivih virov energije in cilji ter ukrepi na področju prometa.

Trenutni cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030 ni dovolj

V Celovitem nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu zastavljeni cilj skupnega zmanjšanja emisij za 36 % do leta 2030 glede na leto 2005, je premalo ambiciozen, saj ne zadošča za potrebno omejevanje rasti globalne temperature na 1,5°C. Cilj je neskladen z zavezami 3. člena Pariškega sporazuma, Resolucijo o razglasitvi izrednih podnebnih in okoljskih razmer v EU, Evropskim zelenim dogovorom, dolgoročno strategijo za nizke emisije in v končni fazi ne upošteva razpoložljive znanstvene podatke, zaradi česar je tudi v nasprotju z 191. členom Pogodbe o delovanju EU.

Pri zastavitvi cilja bi bilo treba slediti jasnim znanstvenim ugotovitvam, da je na letni ravni globalno potrebno zmanjšati izpuste TGP za 7,6 %, če želimo slediti zavezam iz Pariškega sporazuma (Poročilo Programa Organizacije Združenih narodov (UNEP) ‘Emission Gap report 2019’). Do leta 2030 bi tako morali doseči vsaj 60 % zmanjšanje izpustov TGP, da bi imeli vsaj 50 % možnost, da ohranimo segrevanje ozračja pod 1.5°C do konca stoletja. V mreži nevladnih organizacij na ravni EU pozivamo k 65 % zmanjšanju emisij TGP, saj bi nam to omogočilo EU, da prispeva k cilju Pariškega sporazuma za omejitev globalnega dviga temperature na 1,5 ° C.

Potreba po povišanju cilja zmanjšanja izpustov TGP je ključna tudi z vidika Evropskega zelenega dogovora. Ta namreč predvideva povečanje cilja zmanjšanja emisij TGP na ravni EU do leta 2030 za 55 % glede na leto 1990 (doslej 40 %), kar pomeni, da bodo morale članice EU v vsakem primeru povečati svoje nacionalne prispevke zmanjšanja emisij TGP.

Prav tako je premalo ambiciozen cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050. Države EU, vključno s Slovenijo, nosijo (kot razvite države) zgodovinsko gledano večjo odgovornost za problem podnebnih sprememb in imajo hkrati tudi večjo zmožnost ukrepanja. V skladu z načeli Konvencije UNFCCC o skupnih, vendar različnih odgovornostih, morajo zato ukrepati hitreje in bolj ambiciozno od drugih držav, torej doseči ogljično nevtralnost prej kot države, ki nimajo enakih možnosti ukrepanja in so tudi k problemu prispevale manj.

Navedeni deficit potrebnih ukrepov NEPN je razviden tudi iz okoljskega poročila. Slovenija je pri ocenjevanju vpliva scenarijev NEPN na podnebne dejavnike prejela zgolj oceno C (kar pomeni nebistven vpliv). NEPN bi torej moral bistveno povečati ambicije, da bi dosegel potreben vpliv na blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam.

Slovenija na papirju podpira cilj razogljičenja do leta 2050. Če želimo ta cilj doseči pravočasno in stroškovno učinkovito bi bilo potrebno do leta 2030 storiti mnogo več. Glede na dejstvo, da namerava EU v prihodnjih mesecih povečati cilje razogličenja do leta 2030, gre v NEPN za zamujeno priložnost, da bi cilje Slovenije že predčasno uskladili z bolj ambicioznimi cilji EU.

Nedopustna raba premoga po letu 2030 in vlaganja v infrastrukturo fosilnih goriv 

V dokumentu najbolj izstopa predvidena raba premoga vse do leta 2050. Posebno poročilo IPCC o 1,5°C namreč ugotavlja, da bi morale države OECD za dosego cilja 1,5°C premog opustiti do leta 2030. NEPN bi kot strateški dokument tako moral na podlagi mednarodnih pogodb in znanstvenih ugotovitev postaviti jasne roke zapiranja termoelektrarn na premog pred letom 2030. Vprašanje kako to izvesti na pravičen način pa se lahko prenaša na nižje ravni (Delovna skupina za prestrukturiranje premogovnih regij).

Iz več razlogov je nesmiselna tudi predvidena raba zajema in shranjevanja ogljika (CCS) v TEŠ med letoma 2035 in 2050. Kot je že navedeno v opisu procesa, je možnost rabe te tehnologije še vprašljiva, shranjevanje CO2 v Sloveniji pa prepovedano. Prav tako TEŠ v upravnem postopku še ni dokazal, da izpolnjuje pogoje za naknadno vgradnjo naprav CCS.

Zelo problematično je tudi zagotavljanje nadaljnjega razvoja plinovodnega sistema, če se to razume kot razvoj nove infrastrukture za prenos fosilnega plina. Potrebna bi bila jasna zaveza k strategiji opuščanja fosilnih virov, pri čemer pa bo zemeljski plin imel vedno manjšo vlogo. V tem kontekstu nova plinska infrastruktura ni potrebna. Potenciale bi se lahko preusmerilo v obnovljive vire energije. Že obstoječa plinska infrastruktura je predimenzionirana za prihodnje potrebe in potencial bioplina. Gradnja nove plinske prenosne infrastrukture, z argumentom, da bo ta služila za prenos bioplina, ne stoji na realnih predpostavkah, saj bo uporaba te infrastrukture s količinami bioplina (ki bodo nekajkrat nižje od trenutnega prenosa plina) ne-ekonomična in predraga. NEPN bi zato moral jasno napovedati konec javnih investicij v širjenje infrastrukture za prenos plina.

Delež obnovljivih virov energije povečati s 27 na vsaj 37 %

Predlagani cilj vsaj 27 % delež obnovljivih virov energije do leta 2030, je nezadosten tako z vidika izpolnjevanja zavez Pariškega sporazuma, kot tudi za doseganje trenutnega cilja EU (32 %). Predvideni prispevek pomeni zgolj 2 % zvišanje deleža OVE v 10 letih in tako predstavlja dejansko zaustavljanje razvoja OVE v naslednjem desetletju v primerjavi z obdobjem 2010-2020. Tudi Evropska komisija je nedavno izrazila stališče, da je predlagani cilj povečanja rabe OVE v NEPN “omejen”. Kot primeren cilj za Slovenijo predlaga 37 % delež OVE do leta 2030, ki je rezultat uporabe formule iz Uredbe o upravljanju energetske unije. Omenja tudi, da je Slovenija po rabi vetrne, sončne in geotermalne energije blizu dna lestvice držav članic EU.

To podpirajo tudi ugotovitve poročila mednarodne agencije za obnovljive vire energije – IRENA. Poročilo ugotavlja, da imajo vse države EU, tudi Slovenija, stroškovno učinkovit potencial za večjo rabo OVE. Poleg tega je v NEPN zapisano, da si bo Slovenija aktivno prizadevala za izboljšanje energetske učinkovitosti in s tem za omejevanje rabe energije. Kar pomeni, da se bo v skladu s tem delež OVE tudi brez investicij višal že sam po sebi, zaradi nižje rabe energije. Iz tega lahko sklepamo, da bo za doseganje neambicioznega cilja 27 %, dejansko potrebno še manjše povečanje kapacitet od 2 %. Gre torej za zaustavitev razvoja sektorja OVE v desetletju, ki je ključno za razogljičenje.

V končni fazi pa je problematično tudi dejstvo, da je v NEPN zapisano, da bi lahko ob uspešni izvedbi vseh načrtovanih politik in ukrepov do leta 2030, lahko dosegli skupni delež OVE 29,7 %. Zakaj ga torej  nismo zapisali v NEPN?

Škoda je, da NEPN kljub prepoznavanju višjega potenciala za rabo OVE in številnih pozitivnih vidikov obnovljivih virov energije – zmanjševanje odvisnosti od uvoženih (fosilnih) virov, spodbujanje razvoja lokalnih skupnosti in lokalne zaposlenosti, boljše usklajevanje vrste energije z lokalnimi potrebami – predvideva povsem ne-ambiciozno povečanje deleža do leta 2030.

Na področju prometa potrebujemo ambicioznejše ukrepanje

Promet je največji vir emisij TGP v neETS sektorju in potrebuje bolj odločne ukrepe, saj lahko največ prispeva k zmanjšanju emisij TGP. Predvideno povečanje emisij TGP na področju prometa za 12 % glede na leto 2005 je nesprejemljivo in nezadostno. Tako velika raba energije, ki povzroča velik del emisij TGP pa onemogoča tudi doseganje nujnega cilja zmanjšanja rabe energije. Zato je ključno omejiti neracionalno povečano rast števila registriranih avtomobilov glede na rast prebivalstva. Slovenija je po številu avtomobilov na prebivalca v samem vrhu EU (za leto 2017 – 635 avtomobilov na 10 prebivalcev, povprečje EU pa je 602 na 1000 prebivalcev).

Spodbujanje trajnostne izbire transporta v okviru obračuna potnih stroškov je eden izmed ukrepov predvidenih v OP TGP do leta 2020, a se ukrep, ki je sicer v pristojnosti Ministrstva za javno upravo, ne izvaja. Zato smo v NEPN želeli vključiti konkretne predloge za zagotavljanje izvajanja ukrepa. Predlagali smo, da se vzpostavi Medresorsko delovno skupino za nadomestila stroškov prevoza na delo po zgledu Medresorske delovne skupine za trajnostno mobilnost. V sklopu delovne skupine bi bilo potrebno pripraviti  podroben pregled in analizo sedanjega načina obračuna nadomestil stroškov prevoza na delo, ki bi pokazal, v kolikšni meri sedanji način vračila teh nadomestil povzroča škodljive okoljske in prostorske prakse. Na podlagi te analize pa bi bilo potrebno pripraviti argumentiran predlog spremembe načina obračuna nadomestila stroškov prevoza na delo. Bistvo novega predloga mora biti povračilo potnih stroškov na podlagi izkazane rabe JPP ali drugih načinov trajnostne mobilnosti.

Ob tem pa smo dodali še nekaj konkretnih ukrepov za spodbujanje uporabe trajnostnih načinov prihoda na delovno mesto – vzpostavitev vozovnice integriranega javnega potniškega prometa za vse segmente prebivalcev,  vzpostavitev spodbud za pešačenje in kolesarjenje na delo po zgledih iz tujine in vzpostavitev spodbud za delodajalce, ki sami organizirajo skupinske prevoze delavcev na delo, v obliki davčnih olajšav.