Ljubljana, 20. november – Podnebna konferenca Združenih narodov (COP27) v egiptovskem Šarm el Šeiku se je končala z dogovorom o oblikovanju sklada, ki bo naslovil posledice podnebnih sprememb. V Focusu dogovor pozdravljamo, saj je po treh desetletjih prizadevanj t.i. “sklad za izgube in škodo” prvi korak k naslavljanju sistemske nepravičnosti za milijarde ljudi globalnega juga, ki so za podnebne spremembe najmanj odgovorni, a jih posledice najbolj ogrožajo.

A medtem, ko je COP27 naredil napredek pri odgovoru na posledice podnebnih sprememb, mu to ni uspelo pri odpravljanju glavnih vzrokov podnebnih sprememb. Brez dogovora o pravičnem opuščanju fosilnih goriv – premoga, nafte in plina, nevarnost preseganja cilja 1,5 °C ostaja realna možnost, menimo v Focusu. Države so še enkrat pozvane, da posodobijo svoje zaveze o zmanjšanju emisij do leta 2030. Da bi cilj povišanja povprečne temperature za največ 1,5 °C ostal na dosegu, morajo skupaj globalne emisije zmanjšati za vsaj 43 %.

Sklad za izgube in škodo

Tisti, ki trpijo zaradi uničujočih vplivov globalnega segrevanja – poplav, suš, orkanov in dviga morske gladine – so dobili nekaj upanja, da bo njihova pravica do dostopa do podpore spoštovana. V naslednjem letu pa se bo treba dogovoriti še glede pomembnih detajlov, ki morajo zagotoviti, da bodo pravila sklada spoštovala načelo pravičnosti, da bodo največji onesnaževalci res zagotovili sredstva ter da bodo sredstva dovolj visoka, nova in dodatna. Dogovor o skladu je tudi zmaga nevladnih organizacij po vsem svetu, ki so to vprašanje postavile v ospredje in pritiskale na bogate države, naj prevzamejo odgovornost za krizo, ki so jo povzročile.

Izvršna direktorica CAN International Tasneem Essop je dogovor pozdravila, a z nekaj grenkobe: »Ta odločitev, sprejeta na afriških tleh, prinaša upanje ljudstvom in skupnostim, ki so najbolj na udaru, ne le v Afriki, temveč na celotnem svetovnem jugu. Čeprav se je COP27 začel ukvarjati s posledicami podnebne krize, pa ni prišlo do zaveze k postopnemu opuščanju fosilnih goriv, ki so vzrok podnebne krize. Več pridobivanja fosilnih goriv pomeni več izgub in škode ter več opustošenja. Potrebujemo hiter, a pravičen prehod iz fosilnih goriv na obnovljive vire energije.«

Premalo volje za zmanjševanje emisij

Kot je slikovito ponazoril eden od udeležencev iz vrst nevladnikov, je navdušenje nad ustanovitvijo sklada za izgube in škodo razumljivo, a obstaja nevarnost, da bo to postal »sklad za konec sveta«, če države ne bodo ukrepale pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov. Od Pariškega dogovora do ključnega roka za ukrepanje, leta 2030, je minila že polovica razpoložljivega časa.

V Šarm el Šejku države niso uspele nadgraditi poziva iz lanskega COP v Glasgowu k opustitvi rabe premoga in se niso odločile za prepotreben dogovor o postopni ukinitvi vseh fosilnih goriv. Poleg tega novo besedilo poleg obnovljivih virov energije kot energetske vire prihodnosti vključuje tudi »energijo z nizkimi emisijami«, kar prinaša nejasnost in možnost za nadaljevanje slabih praks.

EU, ki je sicer imela pomembno vlogo pri prizadevanjih za ohranitev cilja 1,5 °C, je na konferenci napovedala, da je pripravljena posodobiti svoj prispevek pri zmanjševanju emisij s 55 % na 57 %, vendar je to še vedno premalo – v skladu z znanstvenimi opozorili, zgodovinsko odgovornostjo in zmožnostjo ukrepanja bi morala EU emisije do leta 2030 zmanjšati za vsaj 65 %.

Nevladne organizacije opozarjajo tudi na vse večje težave, ki jih imajo nevladne organizacije pri sodelovanju na podnebnih pogajanjih ZN na prizorišču vrha in zunaj njega. S tem je ovirano spremljanje pogajanj ter pomembna vloga, ki jo imajo nevladniki pri spodbujanju ambicioznejših politik in zagotavljanju odgovornosti vlad v podnebnih pogajanjih. Nevladne organizacije so s predstavniki držav globalnega juga združile svoje glasove po vsem svetu, da bi jasno in glasno povedali, da ni podnebne pravičnosti brez človekovih pravic.