S pospešenim razvojem tehnologij obnovljivih virov energije energetske skupnosti niso več ideja prihodnosti, temveč postajajo del sedanjosti. Ključno vprašanje ni, ali jih bomo razvijali, ampak kako uspešno bomo zanje vzpostavili podporno okolje in povezali prebivalce, občine, energetske agencije, stroko in državo. Razvoj energetskih skupnostih v Sloveniji je bil osrednja tema nacionalne konference o energetskih skupnostih, ki smo jo v Kranju organizirali kot koordinator Mreže za energetske skupnosti skupaj z družbo Borzen, ki vodi nacionalno kontaktno točko za OVE, ob podpori Lokalne energetske agencije Gorenjske (LEAG).
V času energetske krize in naraščajočih cen energije je še posebej primeren čas za razpravo o rešitvah, kot so energetske skupnosti. Izkušnje energetskih zadrug iz cele Evrope pa tudi domačih dobrih praks, dokazujejo, da energetske skupnosti omogočajo nižje stroške, manjšo odvisnost od nihanj na trgu, predvsem pa zagotavljajo, da koristi ostanejo v lokalnem okolju, kar lahko pomaga tudi v prizadevanjih za blaženje energetske revščine. Zato jih je vredno spodbujati, postavlja pa se vprašanje kako. Slednjega osvetljuje Focusova in Borzenova konferenca “Energetske skupnosti – prebivalci v središču energetskega prehoda”, ki v Kranju združuje predstavnike obstoječih energetskih skupnosti, občin in različnih lokalnih iniciativ, energetske svetovalce in druge strokovnjake s področja energetike.
Slovenija na minimalni stopnji
V Sloveniji smo pri razvoju energetskih skupnosti precej na začetku, vendar pa se počasi premikamo: Energetski zakon občinam z več kot 10.000 prebivalci nalaga, da morajo v lokalni energetski koncept vključiti vsaj eno energetsko skupnost, ki temelji na obnovljivih virih energije. To ni zgolj “administrativna prisila”, temveč gre za pomembno usmeritev, ki prepoznava velike potenciale energetskih skupnosti na področjih energetske neodvisnosti, cenovne dostopnosti in trajnostne rabe domačih virov. Sploh v času vse večjih geopolitičnih napetosti.
Tudi Evropska komisija je energetske skupnosti že prepoznala kot ključno orodje za izboljšanje lokalne preskrbe z energijo in energetske varnosti. V marca objavljenem Energetskem svežnju za državljane je postavila cilj, da se zmogljivost obnovljivih virov energije v lasti skupnosti do leta 2030 poveča za desetkrat.
Barbara Kvac iz Focusa je ob tem izpostavila ugotovitve analize razvitosti energetskih skupnosti v Sloveniji: »Ocena, pripravljena v okviru projekta Life COMET, je Slovenijo uvrstila na minimalno stopnjo zrelosti energetskih skupnosti. V Sloveniji je sicer bilo poleg množice individualnih razvitih tudi nekaj skupnostnih samooskrbnih projektov, vendar vsak tak projekt še ni nujno energetska skupnost v smislu demokratičnega upravljanja in aktivnega sodelovanja članov. Pri mnogih dosedanjih projektih je vloga prebivalcev predvsem vloga odjemalcev, ne pa aktivnih soustvarjalcev, kar pa je bistvo energetskih skupnosti. To ne pomeni, da nimamo dobrih projektov, ampak predvsem, da v Sloveniji še nimamo dovolj razvitega podpornega okolja, ki bi omogočalo širjenje pravih energetskih skupnostih, razvijanje uspešnih poslovnih modelov in njihovo dolgoročno delovanje.«
Več kot proizvodnja energije
V zadnjem letu je Slovenija sicer naredila nekaj pomembnih korakov: vzpostavljen je bil register skupnosti OVE, od julija 2026 je omogočena souporaba energije, v osnutku Socialnega podnebnega načrta pa je predvidenih devet milijonov evrov za vključevanje energetsko revnih gospodinjstev v energetske skupnosti.
Kljub napredku pa po ugotovitvah koordinatorja nacionalne Mreže za energetske skupnosti ostajata dve ključni vrzeli: pomanjkanje financiranja za začetne faze projektov ter odsotnost celovitega omogočitvenega okvira. Energetske skupnosti se ne smejo obravnavati zgolj kot manjša energetska podjetja, saj je njihov primarni cilj ustvarjanje okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi za lokalno okolje.
Dr. Quentin Drouet iz Focusa je poudaril nujnost širšega razumevanja tega koncepta: »Ko govorimo o energetskih skupnostih, ne govorimo zgolj o skupni proizvodnji energije. Govorimo o drugačnem načinu organizacije energetskega sistema, v katerem prebivalci, občine in drugi lokalni akterji skupaj odločajo o proizvodnji, uporabi in upravljanju energije. Prav v tem je njihova posebnost: cilj ni samo proizvodnja energije iz obnovljivih virov, ampak demokratizacija energetskega sistema, vključevanje prebivalcev in ustvarjanje koristi za lokalno okolje. Zato osrednje vprašanje ni samo, kako ustanoviti več skupnosti, ampak kako ustvariti pogoje za njihovo dolgoročno delovanje.«
Prednostne naloge do leta 2030
Za prehod v naslednjo razvojno fazo energetskih skupnosti – od zgolj proizvodnje elektrike k celovitemu upravljanju lokalnih virov, shranjevanju energije, e-mobilnosti in zagotavljanju prožnosti – v Focusu na podlagi poznavanja nacionalnega konteksta in izkušenj številnih partnerjev iz tujine odločevalcem v Sloveniji predlagamo pet ključnih ukrepov:
- Izboljšanje podpornega okolja: oblikovanje sorazmernih in izvedljivih predpisov, ki bodo upoštevali posebnosti energetskih skupnosti ter ne bodo prilagojeni zgolj tradicionalnim energetskim podjetjem.
- Financiranje začetnih faz: razvoj finančnih instrumentov, namenjenih pripravi projektov in zagonu lokalnih pobud (študije izvedljivosti, pravna vprašanja, povezovanje članov), saj je ta faza pred samim investiranjem za občane najtežja.
- Sistemsko krepitev Mreže za energetske skupnosti: uradno prepoznavanje in stabilno financiranje nacionalne mreže kot trajne podporne infrastrukture energetskega prehoda.
- Spremljanje celostnih učinkov: merjenje uspeha ne le po proizvedenih kilovatnih urah, temveč po stopnji demokratičnega odločanja, vključenosti ranljivih skupin in prihrankih, ki ostanejo v lokalnem okolju.
- Razvoj novih modelov sodelovanja: energetske skupnosti lahko vključujejo tudi mobilnost, energetske prenove in shranjevanje energije iz obnovljivih virov.
In nenazadnje, “naravne zaveznice” energetskih skupnosti so občine. Zakonodaja sícer že narekuje večjim občinam načrtovanje vsaj ene energetske skupnosti, vendar je njihova dejanska vloga lahko bistveno večja. Občine imajo na voljo strehe javnih stavb (šole, športne dvorane), parkirišča, degradirane površine, imajo lastne potrebe po energiji in odlično poznajo lokalno okolje, s čimer lahko postanejo ključni povezovalec prebivalcev, podjetij in drugih institucij. Obnova strehe osnovne šole v sodelovanju z lokalno zadrugo lahko denimo sodelovanje spremeni v skupnostni projekt, ki združuje proizvodnjo energije in izobraževanje, obenem pa znižuje emisije in krepi lokalno skupnost. Za uspeh je ključen participativen pristop: prebivalce je treba vključiti že v fazi načrtovanja, za kar pa občine potrebujejo tudi ustrezno strokovno in organizacijsko podporo.
Fotografije z dogodka so dostopne tukaj – avtor je Marko Pleterski.
O Mreži za energetske skupnosti:
Neformalno Mrežo za energetske skupnosti (MzES) od konca leta 2024 koordinira Focus. Kot nacionalna koalicija povezuje energetske zadruge, nevladne organizacije, lokalne energetske agencije, občine in raziskovalne institucije z namenom izmenjave znanja, oblikovanja skupnih stališč ter spodbujanja razvoja skupnostnih energetskih projektov v Sloveniji. Več o MzES lahko preberete tukaj.
Kaj je energetska skupnost?
Energetska skupnost je organizirana oblika sodelovanja občanov in občank, javnih institucij, občin in/ali drobnega gospodarstva, ki skupaj razvijajo, upravljajo in uporabljajo obnovljive vire energije (npr. sonce, veter, biomasa) za lastne potrebe ali za prodajo. Takšne skupnosti lahko vključujejo proizvodnjo (npr. solarne naprave), porabo, shranjevanje energije, deljenje presežkov, energetske storitve (npr. večja energetska učinkovitost, svetovanje) in lokalne naložbe. Večinoma energetske skupnosti delujejo v obliki zadruge ter sledijo načelom, kot sta demokratični nadzor in avtonomija, ter spodbujajo trajnost in lokalno sodelovanje. V tujini je mogoče najti vrsto navdihujočih zgledov energetskih skupnosti, skupno pa se ocenjuje, da jih je po Evropi več kot 8.000. Na drugi strani jih je bilo v Sloveniji doslej ustanovljenih le nekaj, med njimi izstopa Energetska zadruga Zeleni Hrastnik. V preteklih dveh letih je uspešno izvedla dva samooskrbna projekta – skupnostni sončni elektrarni na šoli in zdravstvenem domu – in poleg javnih zavodov ter lokalnega gospodarstva vključila tudi 22 gospodinjstev. V sodelovanju zadruge, Focusa in Občine Hrastnik je bil razvit tudi model vzpostavljanja samooskrbnih energetskih skupnosti prek javno-skupnostnega partnerstva, ki žanje prednosti zadružnega povezovanja in soupravljanja. Več o koristih energetskih skupnosti in dobrih praksah najdete na energetskeskupnosti.si.
Kontakt za dodatne informacije:
Barbara Kvac, Focus, društvo za sonaraven razvoj, barbara@focus.si, 059 071 325
