Tokrat na sramotilni steber postavljamo EU, ker je v kritičnem trenutku podnebnih pogajanj zaigrala svojo večletno vodilno pozicijo v podnebnem ukrepanju.
Kljub pozivu nekaterih evropskih voditeljev, med katerimi je bil tudi slovenski premier Borut Pahor, da mora EU povečati ambicioznost svojih podnebnih ciljev, je danes ob zaključku evropskega sveta jasno, da Evropa ni več vodilna sila v podnebnih pogajanjih. Prehitele so jo tako razvite države (Japonska, Norveška), kot tudi nekatere države v razvoju (Južna Afrika, Brazilija), ki so predstavile ambiciozne predloge.
Znanost jasno pravi, da morajo razvite države izpuste zmanjšati za 40 % do leta 2020, če želimo dvig globalne temperature omejiti na manj kot 2oC. V trenutku, ko se sprejema dogovor o prihodnosti človeštva, je EU nesposobna narediti brezpogojno zavezo za zmanjšanje izpustov za več kot 20 %, čeprav bi to zavezo lahko izpolnila brez dodatnih domačih ukrepov.
Evropski voditelji so prav tako pozabili na podnebno financiranje za države v razvoju. Čeprav so ponudili nekaj denarja za leta 2010 – 2012, ta denar ni nov denar, ki bi bil potreben, saj gre za recikliranje že obljubljenih sredstev, in tudi ne more odvrniti pozornosti od dejstva, da še vedno ne vemo, koliko denarja je EU pripravljena zagotoviti do leta 2020.
Podnebno ukrepanje je bilo eno redkih področij, kjer je EU lahko igrala vodilno vlogo v svetu. Sedaj tudi te vloge ne more več igrati. Vodenje pomeni stopiti na čelo vrste in začeti korakati, ne da bi čakali na zavezo drugih, da nam bodo sledili. Čakati na to, da se cela vrsta zaveže h korakanju, preden naredimo prvi korak, je skrivanje svoje zgodovinske odgovornosti za hrbte držav, ki so jih podnebne spremembe že najmočneje prizadele.
Na sramotilnem stebru želimo izpostaviti posameznike, podjetja, institucije ali organizacije, ki s svojim delovanjem na kakršen koli način škodujejo okolju. S tem ne želimo žaliti nikogar; želimo le spodbuditi k okolju in družbi bolj odgovornemu ravnanju!
