Pri tem je zanimivo videti, kako so skrbi, povezane z gospodarstvom, iz slike izrinile okolje. Podnebne spremembe so v sklepih omenjene le enkrat, cene, stroški in konkurenčnost pa kar osemnajstkrat.

To je več kot zaskrbljujoče. Usmeritev EU, ki ga je nakazala s Kažipotom do nizkoogljičnega gospodarstva do leta 2050, predvideva zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do sredine stoletja za do 95 %. Za dosego tega cilja mora proizvodnja energije postati popolnoma brezogljična, kar bi naj odražale tudi EU podnebno-energetske politike. A žal gre uradno razmišljanje voditeljev držav članic v smer, da podnebno ukrepanje ne sme kompromitirati trenutnih delovnih mest in rasti.


To pa je glasba za ušesa lobističnih skupin, kot je npr. BusinessEurope, ki se je v začetku tega meseca pritožila, da so EU podnebni načrti za leto 2030 “preveč usmerjeni k podnebju”. Analogijo temu bi recimo predstavljal primer s področja zdravstva, kjer bi neka lobistična skupina ukrepe oz. načrte označila kot ”preveč usmerjene k zdravju”.

Takšna nasprotovanja industrije bi morali evropski odločevalci ostro zavrniti, saj ekonomska dejstva govorijo popolnoma drugače. Že leta 2006 je poročilo Stern Review ugotovilo, da so stroški podnebnih sprememb (5 % BDP na leto) višji od stroškov ukrepanja za njihovo preprečitev (2 % BDP na leto). Predsednik Svetovne banke je dejal, da “moramo biti s šokom prisiljeni k ukrepanju”.

Medtem nas podnebna znanost uči, da se stanje ves čas poslabšuje. Koncentracija CO2 v atmosferi je pred kratkim presegla 400 delcev na milijon (ppm). Nazadnje so bile koncentracije tako visoke v pliocenu, pred štirimi milijoni let, ko je severni del Kanade prekrival tropski gozd. Ni dvoma, da se soočamo s posledicami človekovega ravnanja, in ni dvoma, da je nujno potrebno drastično ukrepanje.

Med vso to črnogledostjo pa je dobra novica v tem, da koristi podnebnega ukrepanja že presegajo stroške. Na čisto tehnološki osnovi je Evropska komisija ocenila, da energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije niso nič dražji od fosilnih virov in jedrske energije. In to brez upoštevanja stroškov uvoza nafte, plina in premoga. Poročilo raziskovalne skupine Ecofys pa ugotavlja, da lahko EU z ambiciozno politiko na področju energetske učinkovitosti prihrani 250 milijard evrov na leto.

Evropski voditelji, in tisti, ki pišejo njihove uradne sklepe, imajo popolnoma prav, da gospodarske in energetske politike postavljajo na isto stran. A morajo stopiti v korak s časom. Tako kot je trenutni gospodarski model povzročil današnjo zmešnjavo na finančnih trgih, tako je tradicionalna odvisnost od fosilnih goriv povzročila podnebno krizo. Naši voditelji morajo vztrajanju na starih vzorcih energetske politike in odvisnosti od fosilnih goriv narediti konec. Podpreti morajo resnično zelene politike, vključno z zavezujočimi cilji za zmanjševanje emisij, energetske prihranke in razvoj obnovljivih virov energije. Le takšni sklepi so vredni branja in uresničevanja.