Avtorica besedila: Ajda Mrak, @futrzajutr
V mesecu septembru 2022, točneje od 22. do 26. 9., je v Torinu, v Italiji, potekal festival Terra Madre, ki ga vsako leto organizira organizacija Slow Food. Terra Madre so prvič organizirali leta 2004. Je mreža živilskih skupnosti. Namen festivala pod okriljem organizacije Slow Food je predstaviti male kmete, rejce, ribiče in živilske obrtnike, katerih pristop k proizvodnji hrane ščiti okolje in skupnosti. Mreža jih povezuje z akademiki, kuharji, potrošniki in skupinami mladih, ki lahko z združenimi močmi pomagajo pri izboljšanju prehranskega sistema. Glavni namen je ozaveščanje o kvalitetni, čisti in pravični hrani. Sama bi si drznila dodati še: o polni hrani.
Z vlakom na pot
Festivala sem se udeležila s sestro. Na pot iz Ljubljane sva se odpravili z medkrajevnim avtobusom in nato z vlakom. Na festivalu sem se udeležila konference z naslovom: »Vse kar potrebujemo je… počasno kmetovanje«, z govorci iz treh držav (Brazilija, Indija in Italija). Počasno kmetovanje se promovira kot alternativa hitri hrani, ki si prizadeva ohraniti tradicionalno in regionalno kuhinjo ter spodbuja gojenje rastlin, semen in živine, značilne za lokalni ekosistem. Spodbuja lokalna mala podjetja in trajnostno pridelano hrano. Prav tako se osredotoča na kakovost hrane, ne pa na količino.
Govorci so predstavili svoje poglede na globalno problematiko hitrega kmetovanja, ki s seboj nosi veliko breme za naravo, živali in posledično lokalne skupnosti. Govorka iz Brazilije je govorila o problematiki monokulturnih nasadov soje, oljnih palm, ekstenzivne govedoreje, ter o ilegalnih odvzemih zemljišč in posledične deforestacije, z ogromnim vplivom na podnebje, okolje, živalske sorte in lokalne skupnosti. Govorka iz Indije je predstavljala način govedoreje, prireje mleka in njegove predelave v podeželski Indiji. Pokazala je na pozitivne vplive počasnega kmetovanja na vse prisotne v prehranski verigi, z naravo vred. Nato sta svoj del predstavila še dva italijanska govorca, katerih pa na žalost nisem razumela zaradi pomanjkljivega prevajanja. Zato sem konferenco predčasno zapustila, da sem si lahko ogledala še ostale dogodke, ki so se odvijali istočasno.
Izgubljeno s prevodom
Na žalost dogodka, ki sem se ga želela udeležiti, nisem ujela, saj je bila organizacija festivala šibka – zemljevidi so bili pomanjkljivi, imena prostorov niso bila označena, organizatorji so bili zmedeni, … šele na tretji dan festivala sem se uspela znajti, kje je kaj. Če sem ravno pri kritiki festivala, bi rada omenila, da pomanjkljivo prevajanje ni bilo prisotno le pri prvi konferenci, ki sem se je udeležila, ampak pri skoraj vsakemu predavanju/konferenci/okrogli mizi/pokušini. Ravno tako sem bila razočarana nad količino (nerazgradljive) embalaže, ponujene na festivalu, slabe dostopnosti ne-mesnih jedi, prodajo vode v 300ml pločevinkah in tako dalje.
Alge tako in drugače
Da kritiko dodobra presekam, moram pohvaliti manjši dogodek ali raje srečanje, ki je bilo organizirano zadnji trenutek in je bilo po mojem mnenju zelo uspešno izvedeno. To je bilo srečanje pridelovalcev morskih alg za prehrano ljudi. Tam sem spoznala pridelovalce iz Irske in Japonske, ki pridelujejo več različnih sort alg. Spoznavali smo se s pridelovalci, spoznali nove sorte morskih alg, njihov vpliv na človeško telo, uporabnost v vsakodnevni prehrani, koristi alg,… Nekaj teh alg je bilo moč tudi poizkusiti. Zakaj za vraga ne jemo več alg?! Meni se zdi absolutno genialno živilo, za vključitev v jedilnik, ki nima velikega vpliva na okolje in na potrošnjo energentov.
Razvejanost in osrčje festivala
Na festivalu je bilo več različnih sektorjev. Na enem so razstavljavci iz različnih držav po svetu (vključeni v Slow Food organizacijo) predstavljali svoje izdelke in jih prodajali. Nekaj šotorov je bilo namenjenih le Italiji in njenim regijam, kjer so prav tako razkazovali svoje proizvode in jih ponujali obiskovalcem. Drugi del je bil namenjen predstavitvi živil iz celotnega sveta. Del razstave surovin je bil razdeljen na več tematskih sklopov: koruza, žita, stročnice, oreščki, drugi plodovi dreves, kot je na primer plod kakavovca. Na teh stojnicah je potekalo tudi izmenjevanje semen med tistimi, ki se s tem ukvarjajo in jih to zanima.
Posebej mi je bil všeč osrednji del festivala, osrčje. To je bilo središče z več klopicami, naokoli pa 4 ogromna, zaobljena platna (da si bil krožno obdan z njimi), kjer so se predvajali krasni posnetki iz kmetij (krave, čebele, nasadi,…) z dejstvi o prehranski verigi. Za ekstra efekt se je ob tem predvajala glasba in občutek je bil resnično magičen. Ko sem se sprehodila malo naprej, sem naletela na različne primere permakulture, kjer so se prav tako odvijale delavnice v sklopu permakulture, kako lahko več različnih rastlin živi v sožitju in so vpletene v širše okolje.
Poleg hrane tudi politične zahteve
Naslednji del festivala je bil bolj aktivističen, kjer so predstavljali različne peticije, ljudi nagovarjali k podpori le teh in jih o njih tudi informirali. Žal vem samo za peticijo o soji in čičeriki brez GSO, saj zaradi jezikovne bariere in šepanja organizacije, nisem mogla izvedeti več. So pa bile povsod naokoli razstavljene zanimive infografike. Nekaj jih je temeljilo na bremenitvi Zemlje s hitro proizvodnjo surovin, razumevanje delovanja zemlje – kaj je zemlja, kaj je njen namen, kakšno vlogo ima pri globalnem segrevanju,… vse to pa seveda povezano z vsemi živalskimi vrstami, od deževnikov, žuželk, do rib, dvoživcev, ptičev in sesalcev. Ter s kakšnimi posledicami se srečujemo danes, ter kaj storiti, da se izognemo še hujšim posledicam v prihodnosti.
Nove surovine
Na festivalu sem naletela na nekaj zelo zanimivih surovin, ki mi niso bile znane (poleg posušenih alg kot čips, začimba ali kot samostojna priloga). Ena izmed surovin, ki se mi je vtisnila v spomin, je morski komarček v olivnem olju, ki ga prideluje ter predeluje italijansko podjetje. Morski komarček je užitna divja rastlina, ki prosto raste ob obalah na večjem delu Evrope (severno vse do Britanskega otočja), Makronezije, delov zahodne Azije in severne Afrike na obalah Atlantika, Sredozemlja in Črnega morja. Pridelovalci ga označujejo kot ”plevel”, saj se hitro razrašča, ni zahteven za rast, a je hkrati zanimiv način obogatitve jedilnika. Na enak proizvod, z drugačnim načinom vlaganja, sem naletela tudi pri stojnici Azerbajdžana. Ko sem ravno pri Azerbajdžanu, … razstavljalci so mi ponudili v pokušino omenjen morski komarček, njihov med in tradicionalen kravji sir, zorjen v posušenem vampu. Seveda je bilo na festivalu ogromno meni novih in hkratih zanimivih surovin v različnih oblikah o katerih bi lahko še pisala, o tem več na socialni platformi (vedno me lahko tudi pocukaš za rokav za kaj več informacij) @futrzajutr.
Tudi o pravicah delavcev in kmetov
Udeležila sem se še treh drugih predavanj/konferenc. Kot sem že omenila, sem žal zaradi pomanjkljivega prevajanja veliko izgubila na dveh od teh. Ena je bila naslovljena ”Good, clean, fair…and healthy!”. Govorci so bili iz štirih različnih dežel. Najprej se je predstavila govorka iz Maroka, ki je govorila o tem, da se drži dveh načel: da surovina ni prazna (torej vsebuje vse hranljive snovi, vitamine,…) in da je trajnostna. Pravi, da je največji problem pri ceni, saj kot potrošnik želiš plačati polno in trajnostno živilo, a podjetja to izkoriščajo, da cene zvišajo nad dejansko vrednostjo živila, ob tem pa pridelovalci ne prejmejo plačila niti v vrednosti oz. ceni, ki jo določijo proizvajalci za trg. Opozorila je na nujnost zavedanja, da si tudi npr. ribiči, čebelarji, rejci živali,… zaslužijo višje plačilo za trajnosten in kakovosten izdelek, ki je obenem kakovosten. Govorka iz Bosne in Hercegovine je predstavila dve sorti žitaric in dve sorti stročnic iz BiH, ki so se skoraj popolnoma izgubile med novodobnimi surovinami, dostopnimi na trgovskih policah. Na ministrstvu so se zato lotili projekta obnove znanja uporabe teh sort stročnic in žitaric, ki so tudi brezglutenske in bolj bogate z beljakovinami od komercialnih. V sklopu projekta so vpoklicali kuharje za pridobitev novih idej uporabe omenjenih surovin, da bi jih uvedli nazaj v vsakodnevno prehrano. Le-te jedi so vključili v vrtce, šole in bolnišnice ter hkrati razvili brošure z recepti. Chefinja iz Mehike je ravno tako izpostavila pomembnost skoraj izgubljene avtohtone sorte koruze z imenom Milpa, za katero pravi, da ni samo koruza, ampak veliko več. Skozi gastronomijo jo skuša regenerirati, da bi se jo ponovno začelo ceniti in uporabljati. Po njenih besedah Milpa ni samo hrana, ampak tudi del tradicije, kulture in duh v družbi sami. Pomembna je namreč povezava z materjo Zemljo, z naravo, katero moramo spoštovati, če želimo pridobivati dobra živila. Milpo predelujejo v pijače, tortilje, raznovrstno hrano. Ob tem pa je poudarila pomen vključevanja raznolikih stročnic v prehrano, kot so čičerika, fižol, buče itd., katere so zelo bogate s hranljivimi snovmi, a nanje velikokrat pozabimo. Četrti na vrsti je bil govorec iz Italije, katerega na žalost niso prevajali, zato sem predčasno odšla.
Brez kreativnosti ne gre
Ustavila sem se še pri ”kreativnem baru”, kjer so predstavljali uporabnost delov hrane, ki jih pogosto zavržemo, to so na primer jabolčne lupine, limonina lupina in podobno in le te prelevimo v prekrasne sokove ali koktejle, na primer. Najbolj se mi je vtisnila v spomin predstavitev, ki jo je skupaj sestavil skupek ljudi, ki so predstavili svoje projekte in orodja s katerimi delujejo. Eden izmed zelo zanimivih projektov je bila predstavitev kalkulatorja (ki ga imamo celo v slovenskem jeziku), s katerim si lahko izračunaš odtis svojega načina življenja na planet Zemljo, kjer lahko med drugim vidimo kakšen ogljični odtis določeno živilo (in iz kje izvira) pusti na planetu. Naslednja je ravno tako govorila o statistiki, ki je predstavljena na drugačen način. Tretji govorec, iz Španije, ribič, je predstavil svoj projekt v ribištvu. Razlagal je o problematiki ”selektivnega” ribištva in kakšen vpliv ima to na okolje. Sam se je odločil, da stvari vzame v svoje roke. Raznim gostinskim obratom se je predstavil in tisti obrati, ki razumejo koncept trajnostnega ribištva, so se odločili za sodelovanje in z njim podpisali pogodbo. Kaj to pomeni? Da kar tisti dan ujame, to proda, brez prebiranja, nič tega ”jaz bi 50kg sardel, 100kg orade,…”. Ne, to kar je ujel ali nič. S tem se spodbuja ozaveščanje gostincev, potrošnikov in drugih ribičev o problematiki ribištva ter vpliva na okolje. Hkrati pa se odjemalci sami urijo, izzivajo in razvijajo nove recepte ter pristope k trajnostnim rešitvam.
Kakav in koktajl?
Obisk festivala sem zaključila s pokušino z naslovom ”Cocoa and Coctail”. Udeležila sem se je, saj je v tem sklopu bila predstavitev pridelave kakavovih zrn iz Guatemale. V Guatemali imajo štiri različne nasade kakava v štirih različnih regijah. So veliki proizvajalci kakava, ki je zelo cenjen zaradi svoje arome ter okusa. Velik delež kakava se izvaža v Evropo – v letu 2021 so izvozili 200.000 ton kakava. Cilj pridelovalcev je vzdrževati direktne povezave z odkupnimi podjetij, kjer se prakticira pravično trgovanje. Več o pridelavi in predelavi si lahko ogledaš na Instagram profilu @futrzajutr, pod ”highlight” z naslovom kakav (1 in 2).
V družbi s kakavovim zrnjem, kakavom in pralinami so nam postregli s skrbno izbranimi koktejli, ki so bili osnovani na domačih pripravkih visoke kakovosti, predelanih iz avtohtonih sort rastlin. Cilj koktajl mojstra je, da dela na trajnosti svojih koktajlov, izbira le visoko kakovostne pijače, ki jih povezuje s čokolado (pravičnega porekla). Ravno tako v svoji pijačah ne uporablja komercialnega sladkorja, ampak ”Manno”, kar je naraven sladkor pridobljen iz dreves, katerega lahko uživajo tudi diabetiki. V sklopu celotne pokušine so nam predstavili tudi kako se pridelovalci kakavovih zrn trudijo uporabiti vse dele kakavovih plodov. Iz vlaken, ki jih najdemo znotraj ploda se dela piškote in sok, iz zrn se nato dela kakav in čokolado.
S polno torbo vtisov na pot domov
Festival sem zapustila v prijetnem duhu. Naučila sem se ogromno in še več. Spoznala sem veliko novih pristopov, surovin, načinov pridelave in predelave, navdušilo me je ozaveščanje o hrani, kar se mi zdi izredno pomembno za našo družbo, okolje in prihodnost. Omenjene tematike in tudi tiste, ki jih tokrat nisem omenjala, so bile predstavljene na zelo preprost način, ki ga lahko razume vsak.
Vsakemu od vas, ki je prebral prispevek priporočam, da festival obiščeš, hkrati pa si še ogledaš prekrasen Torino. Zdaj pa novim ciljem naproti in gremo raziskovat!
Ajda Mrak, Futr za Jutr
