Jedrska energija odpira več problemov, kot jih rešuje

Čeprav naj bi jedrska energija reševala problem preskrbe s poceni elektriko, pa ob reševanju tega vprašanja pušča za seboj veliko smeti pod preprogo. Odprta vprašanja ostajajo vprašanje eksternih stroškov jedrske energije, omejenih zalog urana, jedrskih odpadkov, jedrskih nesreč, lokacij za nove jedrske elektrarne, tveganja za varnost, učinkov za zdravje ljudi. Zelo pogosto zanemarimo oziroma odmislimo vse probleme, povezane s celotnim življenjskim ciklom urana: rudarjenje in procesiranje, bogatenje urana, izdelovanje goriva, procesiranje in shranjevanje jedrskih odpadkov. Ker gre za zapletene procese z radioaktivnimi materiali se problemi pojavljajo od začetka pa do konca cikla.

Jedrska energija je tvegana in ekonomsko neupravičena naložba

Iztržek jedrske energije je premajhen glede na stroške, saj mora visoke investicije in ogromne obratovalne stroške ponavadi pokriti država. Tržno perspektivo jedrske energije so najbolj zasenčili visoki stroški. Večina reaktorjev je bila zgrajena zaradi koristi monopola in ne glede na ceno, saj so bili stroški gradnje največkrat brez pregleda preloženi na vlado oz. potrošnika. Ker je energetski trg postal konkurenčen, se mora tudi jedrska industrija postaviti na svoje noge in tukaj postane jasno, da je prihodnost jedrske energije ekonomsko neupravičena. Vse več študij dokazuje, da postaja jedrska energija vse dražja, medtem ko ostali viri energije cenejši in ekonomsko upravičeni. Investicije v jedrsko elektrarno vse bolj predstavljajo velik rizik, saj stroški gradnje in vzdrževanja ponavadi presežejo predvidene.

Stroški zapiranja jedrskih elektrarn ter odlagališč za nizko in srednje radioaktivne ter visoko radioaktivne odpadke so zaradi oddaljene prihodnosti nepredvidljivi in glede na to, da večina jedrskih elektrarn še obratuje, težko izračunljivi. Jedrska energija ima ogromne eksterne stroške, ki niso vključeni v ceno jedrske energije. To so okoljski stroški neposrednih vplivov na okolje, npr. na vodo, sam prostor, stroški povezani z radiacijo in monitoring ter stroški jedrskih nesreč. Škodo zaradi nesreče v Černobilu ocenjujejo na 170-215 milijard $.

Problematika pridobivanja urana

Pri rudarjenju urana se na površje spravlja radioaktivno uranovo rudo, ki vsebuje majhne količine urana. Nato se rudo zmelje, nadalje predela v t.i. rumeno pogačo (yellow cake), nato v večini primerov sledi prevoz v obrate za izdelavo jedrskega goriva. V okviru vseh procesov obstaja velika verjetnost razširjanja kontaminacije v okolje. Za majhno količino urana je potrebno izkopati veliko rude. Uranova ruda vsebuje med 0,1% do 0,2% čistega urana. Kupi neuporabne, odpadne rude, ki ostanejo, zaradi emisij radona ter radioaktivnih prašnih delcev ogrožajo prebivalce in okolico rudnika, tudi več sto let po zaprtju rudnikov. Kontaminirano vodo, ki nastaja pri procesih rudarjenja in procesiranja urana je potrebno neprestano črpati v zbiralnike, da ne bi prišla v stik s podtalnico. Vendar je takšna kontaminirana voda pogosto spuščena v okolico – v reke ali jezera. Ko pa zaprejo rudnike in umaknejo črpalke vode, le-ta ob visoki talni vodi pronica v podtalnico in jo kontaminira. Uranovo jalovino (material, ki nastaja pri procesu mletja in procesiranja uranove rude) zavržejo kot odpadek, večinoma jo spravijo v posebne zbiralnike ali na kupe, kjer jo pustijo, pogosto brez ustrezne zaščite, zaradi česar se kontaminacija lahko širi v okolje (predvsem zaradi vetra). Znaten je tudi vpliv radioaktivnih snovi na delavce rudnikov in okoliško prebivalstvo, zaradi česar ti v večji meri obolevajo za različnimi vrstami bolezni in raka.

Nerešeno vprašanje jedrskih odpadkov zapuščamo svojim potomcem

Znanstveniki kljub milijonskim investicijam še niso odkrili zanesljive metode ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Nikjer na svetu še ni zagotovljenega varnega odlagališča za visoko-radioaktivne odpadke. Tako je vsa problematika prepuščena naslednjim generacijam.
Radioaktivni odpadki so snovi, katerih uporaba ni več možna ali smiselna, njihova specifična (radioaktivna) aktivnost, to je aktivnost na enoto prostornine, pa presega zakonsko določeno mejo. Nastanejo lahko v različnih agregatnih stanjih: plinastem, tekočem ali trdnem. Po aktivnosti jih delimo na nizko, srednje in visoko radioaktivne. Glede na razpadni čas radioaktivnih izotopov, ki jih vsebujejo, jih delimo na kratkožive in dolgožive. Radioaktivnost večine nizko in srednje radioaktivnih odpadkov upade na raven naravnega ozadja po približno 300 letih. Visoko radioaktivni odpadki nevarno sevajo več deset tisočletij.

Radioaktivne odpadke po aktivnosti delimo na nizko radioaktivne (NRAO), srednje radioaktivne (SRAO) in visoko radioaktivne odpadke (VRAO). Nizko in srednje radioaktivne odpadke dodatno razdelimo na tiste, ki vsebujejo znatnejše koncentracije alfa sevalcev in so zaradi tega večinoma dolgoživi, ter odpadke, ki vsebujejo v glavnem samo beta in gama sevalce z običajno krajšim razpadnim časom.

Nizko radioaktivni odpadki nastajajo med vzdrževalnimi deli. Sem spadajo zaščitna oblačila, oprema in orodje, ki je v uporabi v radiološko onesnaženih prostorih. Nanje sedajo drobni radioaktivni delci, ki so zdravju škodljivi, če pridejo v telo. Odpadke odvržejo v kovinske sode, katerih prostornino s pomočjo stiskalnic zmanjšajo. Manjši del RAO predstavljajo plinasti radioaktivni odpadki, ki jih elektrarne izpuščajo skozi dimnik. Dopustna količina izpustov naj ne bi bila prekoračena. Srednje radioaktivni odpadki so ostanki radioaktivnih nečistoč iz reaktorskega hladila jedrske elektrarne, ki se zbirajo v posebnih čistilnih filtrih. Prav tako jih odlagajo v kovinske sode. Visoko radioaktivni odpadki so izrabljeno jedrsko gorivo ali ostanki po njegovi predelavi, ki niso namenjeni predelavi. Izrabljeno gorivo ali ostanki njegove predelave imajo zelo visoko radioaktivnost, vsebovani izotopi pa dolg razpadni čas.

Problematika jedrskih nesreč

Nesreče in napake na jedrskih reaktorjih segajo že v leto 1957, ko se je zgodila nesreča UNGG reaktorja v Windscalu v Veliki Britaniji, sledila je prav tako močna nesreča tlačnovodnega reaktorja na Otoku treh milj v ZDA leta 1979. Čiščenje kontaminiranega območja po nesreči je trajalo še 15 let, ekonomski stroški so presegali milijardo dolarjev. Nesreča v Černobilu, Ukrajina, 1986, je povzročila kontaminacijo 120 000 km2, kar pomeni površino več kot šestih Slovenij. Točna ocena smrtnih žrtev ne bo nikoli znana, ocenjena je na več kot 100 000 ljudi! Evakuiranih je bilo skoraj 400 000 ljudi. Na milijone ljudi je bilo kontaminiranih, opazen pa je bil tudi znaten porast raka pri otrocih, saj so jedli visoko kontaminirano mleko in ostalo hrano. Ekonomske posledice so nepopravljive in znašajo več sto milijard dolarjev.

Leta 2011 se je zgodila jedrska nesreča v Fukušimi na Japonskem. Pred to nesrečo so jedrski strokovnjaki in strokovnjaki zagotavljali, da se takšen scenarij naravne katastrofe (močan potres in cunami) ne more zgoditi. Vendar se je, saj naravnih nesreč in njihove moči ne moremo (in ne znamo) napovedovati, prav tako ne moremo odpraviti vseh človeških napak. To pomeni, da so jedrske nesreče možne (in glede na količino reaktorjev na svetu zelo verjetne) tudi v prihodnosti. Okoljske, družbene in gospodarske posledice takšnih nesreč so skorajda neizmerljive in dolgotrajne, saj široka območja ostanejo kontaminirana še več sto let po nesreči, prav tako je še dolga leta čutiti vpliv na zdravje ljudi. V ekonomskem smislu je cena jedrskih nesreč takšna, da si jih ne more privoščiti nobeno energetsko podjetje, zato je v takšnih primerih vedno država primorana pokriti te stroške.

Nesreče se dogajajo v vseh tipih jedrskih elektrarn po celem svetu. Po Černobilu je IAEA pričela z izvajanjem programa INES (International Nuclear Event Scale), ki naj bi omogočala takojšnje informiranje v primeru jedrske nesreče. INES ima 7 stopenjsko lestvico resnosti nesreče. Od ustanovitve INES se je zgodilo že veliko nesreč stopnje 3 in 4, ki kažejo na veliko resnost. INES ne upošteva vseh dejavnikov jedrskih nesreč. Rangiranje je točno le, če ne pride do izpusta radioaktivnih snovi in če posamezne funkcije niso poškodovane. Ne vključuje pa tveganja in posledic, ki bi se lahko zgodile.