2. novembra je naše društvo Focus v Ljubljani gostilo predsednico organizacije Earthlife Namibija, Bertchen Kohrs, ki je zainteresirani javnosti predstavila probleme, s katerimi se zaradi rudarjenja urana soočajo v Namibiji.
Rudarjenje urana v Evropi trenutno poteka le še na Českem in v Romuniji, medtem ko so ga po drugih državah EU, vključno s Slovenijo, že opustili. Zaradi vse strožjih okoljskih standardov se ta dejavnosti počasi sooča z ovirami tudi v Kanadi in Avstraliji ter se seli v države, kjer je zaradi šibke okoljske zakonodaje in regulacije rudarjenje lažje (Kazahstan, Niger, Namibija, idr.). Pri tem je pomenljiva tudi koncentracija lastništva in moči, saj je leta 2012 zgolj osem podjetij upravljalo z 88 % svetovne proizvodnje urana.
Namibija je trenutno peta največja proizvajalka urana, ki zagotavlja 7 % svetovne proizvodnje. Uran predstavlja 16,5 % namibijskega izvoza in 14 % bruto družbenega produkta države. Kot mnoge druge države v razvoju, ki se soočajo z izzivom kako uravnotežiti gospodarski napredek in zmanjševanje revščine se tudi Namibija zateka k izkoriščanju svojih bogatih naravnih virov. Pri tem je v zadnjih letih zaradi visoke cene urana na svetovnem trgu rudarjenje urana povzročilo t.i. namibijsko uranovo mrzlico.
Zaradi neustreznega zakonodajnega okvira za rudarske aktivnosti, razširjenosti revščine in nizkih okoljskih standardov je Namibija še posebej privlačna za mednarodna rudarska podjetja. Večina rudnikov urana v Namibiji se nahaja v nacionalnih parkih puščave Namib, ki je najstarejša puščava na svetu.
Primer: Rudnik urana Rio Tinto – Rössing; opaženi problemi
Eden izmed bolj znanih rudnikov v Namibiji je rudnik urana Rio Tinto – Rössing, ki je peti največji odprti kop uranove rude na svetu. Ruda vsebuje nizko stopnjo urana, zaradi česar je potrebno za 1.000 ton uranovega oksida predelati kar 3 milijone ton rude. Pri pridobivanju urana nastajajo ogromne količine odpadnega materiala v obliki rud, mineralov in kamenja, ki jih neobdelane nalagajo na za to določen prostor. To odlagališče je postalo vir radioaktivnega sevanja in radona, kar predstavlja tveganje za delavce rudnika, lokalno prebivalstvo in turiste, ki zahajajo v bližino.
Dolvodno od rudnika je v bližnji reki zaznati povečanje fluoridov, nitratov in sulfatov, kar je posledica spiranja odpadnega materiala. Povečana je tudi količina arzena, cinka, bora, radona-222, vanadija, cinka, molibdena in selena. Najbolj problematična je koncentracija urana, ki se dolvodno od rudnika poveča za faktor 2155, od 0,2 μg/l na 431 μg/l. Ohranjanje katerekoli sladke vode pitne v puščavski državi kot je Namibija, je ključnega pomena. Kljub temu, da ima rudnik Rössing mrežo vodnjakov za odvodnjavanje zadrževalnika jalovin, ki bi naj črpali kontaminirano vodo, preden bi ta dosegla reko Khan, je učinkovitost tega sistema zaradi zgornjih podatkov o kontaminaciji pod vprašajem. Drugo vprašanje je, kako dolgo bo ta sistem odvodnjavanja delal po zaključku rudarskih aktivnosti, saj imajo nekateri radioaktivni elementi v jalovini razpolovno dobo več kot 75.000 let (torij-230).
Radionuklide iz odlagališča jalovine po širši okolici razširja tudi veter, zaradi česar je zaznati povečano sevanje v okolici rudnika. Tudi odlagališče odpadnega materiala ni pokrito in zaščiteno, zaradi česar v ozračje uhaja radon. Ker je pri gradnji parkirišča v rudniku uporabljen odpadni material iz rudnika, ima območje stopnjo doze 6-krat nad naravno vrednostjo ozadja (0,9 μSv/h v primerjavi z 0,15 μSv/h).
Poročila o pogojih rudarjenja urana v Namibiji kažejo, da so rak in druge bolezni še vedno poglavitne skrbi delavcev v rudniku Rössing. Veliko ljudi, ki je umrlo ali se trenutno soočajo z zdravstvenimi težavami, je delalo v rudniku v začetnih letih, ko ni bilo vzpostavljenih nikakršnih varnostnih in zaščitnih ukrepov glede vplivov na zdravje, zaradi česar so bili izpostavljeni visokim stopnjam sevanja.
Težave z neustreznimi zaščitnimi ukrepi pa so prisotne še danes. Če zgolj 20 minut stojimo na dnu odlagališča odpadnega materiala prejmemo odmerek, ki presega trivialno raven 10 mikrosivertov. Ti rezultati kažejo, da so delavci v rudniku stalno izpostavljeni sevanju rude in odpadnega materiala.
Raziskave med delavci in bivšimi delavci rudnika Rössing, so potrdile, da nimajo dostopa do lastnih zdravstvenih kartotek, ker je bolnišnica v lasti rudnika, ter da so nekateri umrli brez, da bi jim pred tem povedali, zakaj so zboleli. Delavce se ni ustrezno obveščalo o nevarnostih, povezanih z rudarjenjem urana, mnogi so bili dnevno izpostavljeni prahu in vdihavanju radona, nekateri sedanji in nekdanji delavci imajo težave z dihanjem ali pa so zboleli za dihalnimi boleznimi, vključno s pljučnim rakom. Podjetje do sedaj še ni priznalo, da bi imel rudnik negativni vpliv na zdravje delavcev ter da so delavci zboleli zaradi dela v rudniku, prav tako ni še nobenemu delavcu plačalo nadomestila ali odškodnine zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja.
Težave, ki jih rudarjenje urana povzroča, tako v Namibiji kot tudi v drugih državah, bodo zaznamovale družbe in okolja vse dokler bo obstajala potreba po njegovem pridobivanju. Niti boljša regulacija in nadzor vseh nevarnosti, ki so povezane z rudarjenjem urana, jih ne moreta povsem odpraviti. Od kod izvira jedrsko gorivo, ki ga uporabljamo v jedrski elektrarni Krško, je poslovna skrivnost. Kljub temu smo prepričani, da na območju iz katerega izhaja, pušča nevarne posledice tako na okolju kot ljudeh. Jedrsko gorivo ni domač, niti čisti vir energije.
