Kam pluje Kitajska (na okoljskem področju)?

Konec najpomembnejšega notranjepolitičnega dogodka na Kitajskem, petletnega kongresa Kitajske komunistične partije, ki se je zaključil 25.10., je pokazal, da se na globalni ravni obetajo spremembe, ki bodo zagotovo v nekakšni obliki imele posledice tudi za Slovenijo, kljub naši majhnosti in nepomembnosti. Xi Jinping je bil potrjen kot novi-stari generalni sekretar Kitajske komunistične partije, s tem pa tudi kot predsednik Kitajske. V svoj novi petletni mandat vstopa z oznakami, kot je »najvplivnejši človek na Zemlji«, sploh sedaj, ko je Trump mesto in vlogo predsednika ZDA spravil na zgodovinsko najnižji nivo v zadnjih 100 letih. Za Xi-ja pravijo, da je »vernik kitajske veličine« in zagovornik trde avtoritete vodenja države, kar se je dalo občutiti z neštetimi nadzornimi točkami in varnostnimi pregledi po Kitajskih mestih v času kongresa, še posebej pa v Pekingu.

Na kongresu so v statut komunistične partije vključili Xi-jevo ime in njegov premislek, kar ga postavlja na zelo pomembno mesto v zgodovini Kitajske, saj sta v statutu omenjena zgolj še Mao Cetung (ustanovitelj komunistične Kitajske) in Deng Xiaoping (avtor tržnih reform), a slednjega so vključili šele nekaj let po njegovi smrti. V statut so k dosedanjim ideološkim stebrom dodali Xi-jevo misel o »socializmu s kitajskimi značilnostmi za novo dobo«. Ta naj bi predstavljala novo teoretično vodilo pri delovanju stranke oz. države, po navedbah kitajskega političnega vrha pa »poudarja zadnje dosežke pri vpletanju marksizma v kitajski okvir«. Če bi bili nekoliko hudomušni, bi lahko rekli, da se Marx ne zgolj obrača, temveč vrti v grobu. Vendar je takšnih paradoksov na Kitajskem kar precej, splošna javnost pa se glede tega ne prevprašuje preveč. Izpostavljeni intelektualci morajo seveda slediti partijski ideološki liniji, vidnejši drugače misleči (politični nasprotniki) pa so v času kongresa poslani na plačane počitnice daleč stran od Pekinga in pod stalnim nadzorom. Tudi socialna omrežja so dodatno blokirana in cenzurirana v času kongresa.

Za cilj so si zastavili zmerno blaginjo v družbi do leta 2020, med leti 2035 in 2050 pa naj bi Kitajska postala velika moderna socialistična država, ki je uspešna, močna, demokratična, kulturno napredna, harmonična in lepa. Takrat naj bi Kitajska postala vodilna globalna država v vseh pogledih. Prepoznavajo se kot bodoči globalni voditelji, kar je korak naprej od dosedanje kitajske politike, ki je sledila vodilu: »skrbi za svoje in čakaj svoj trenutek«. Svojo zunanjo politiko želi Kitajska temeljili na varovanju svojih nacionalnih interesov, širjenju vpliva in lastne ekonomije. Kjer se kaže drugačnost od ZDA, je predvsem v postavljanju ekonomskega in gospodarskega sodelovanja v ospredje, medtem ko ideološke in politične komponente ostajajo v ozadju (teme, kot so demokracija, človekove pravice ipd.).

Xi je v svojem poročilu poudaril, da razvoj predstavlja ključ za vse probleme v državi, pa tudi, da je prednostna naloga krepitev vodstva stranke na vseh področjih. Kitajski sistem je sprega centralizirane oblasti in ekonomske moči. Lahko bi ga označili tudi kot politično diktaturo, kombinirano s kapitalizmom. Tako tudi vidijo zaželeno pot naprej, o kakšnih demokratičnih političnih reformah ne razmišljajo, jih v celoti zavračajo in vztrajajo na svojem enopartijskem sistemu. O komunizmu kot družbenem sistemu, razen pri poimenovanju partije, tako kot v veliki večini ostalih sistemov in držav, ne moremo govoriti, saj gre zgolj za diktaturo vladanja. Ustava Ljudske republike Kitajske in njeni zakoni so trenutno pod statutom Kitajske komunistične partije, torej manj pomembni. Na predstavitvi novih članov stalnega komiteja partije (torej voditeljev države) ni smelo biti nekaterih pomembnih tujih medijev, ker da poročajo o Kitajski preveč kritično. Svoboda medijev ni prioriteta in je jasno pokazana kot nepomembna pri kitajskem načinu vodenja. Obenem bo nova ideologija, torej Xi-jev premislek o socializmu s kitajskimi značilnostmi za novo dobo, z novim šolskim letom že postala del učnega načrta. Dva tedna po koncu kongresa je v knjigarnah v knjižni obliki že bilo na voljo poročilo, ki ga je na kongresu predstavil Xi. Istočasno so začeli odpirati nove učne centre na univerzah, ki so namenjeni poučevanju, učenju in promociji novega Xi-jevega premisleka oz. usmeritve.

Kot pri vseh stvareh v življenju, tudi tu ni vse črno-belo. Kitajska vlada ima ogromno število programov za zmanjševanje revščine. Kot cilj so si zastavili izkoreninjene revščine do leta 2020 in dejansko živi vsako leto nekaj milijonov ljudi manj pod pragom revščine. Še vedno je velika razlika med regijami in predvsem med ruralnim in urbanim prebivalstvom, vendar se problema zavedajo in ga rešujejo. Med drugim morajo vsako leto v državi ustvariti 15 milijonov novih delovnih mest, ker toliko mladih ljudi letno vstopi na trg delovne sile. Predsednik Xi je na prejšnjem kongresu, ko je bil izvoljen, izjavil, da mora biti aspiracija ljudi, da živijo boljše življenje, vedno v središču prizadevanj nacionalne oblasti oz. vodstva partije. V letošnjem tri in pol urnem govoru je besedo »ljudje« uporabil 203-krat. Mimo tega, da ljudje, kar se materialnih dobrin tiče, živijo veliko bolje kot pred 15 leti, ne moremo. In dokler bodo ljudje zadovoljni s tem (materialnim) napredkom, bodo verjetno tudi zatisnili oči pred kakšno nepravilnostjo, manjkom demokratičnosti in spoštovanja človekovih pravic, ki niso nujno sestavni del njihovih vsakodnevnih življenj in ugodja. To je recept, ki je zaenkrat sprejet in podprt tudi s strani ljudstva.

 

Z razvojem, ki smo mu na Kitajskem priča v zadnjih letih, pa se je okrepila tudi zavest o zdravem okolju. To je prepoznal tudi vrh partije, zato že govorijo o razvoju, ki naj temelji na kakovosti in ne več na količini in hitrosti. Okolje bo imelo v naslednjem pet letnem programu večji pomen, Kitajska želi postati vodeča v zelenem razvoju. Xi je na kongresu poudaril, da želi Kitajska voditi mednarodno sodelovanje na področju podnebnih sprememb in »ekološke civilizacije«; da bo Kitajska »še naprej spoštovala ravnovesje in harmonijo med človekom in naravo« in da bodo »ekološke omejitve spoštovane bolj kot kdajkoli«. Sicer je dobro, da se zavedajo okoljskih problemov, vendar še vedno je reševanje le-teh omejeno z okvirom stare paradigme rasti in postavljanja gospodarstva in ekonomije na prvo mesto. To se jasno kaže tudi iz diskurza, ki ga uporabljajo vodilni v partiji in v medijih: »’’Zeleno je zlato’’ je postal miselni okvir rasti politične, gospodarske, industrijske in družbene krajine«, »zelena rast«, »zelena produkcija«, »zelena potrošnja«. V zelenem torej vidijo potencial za nadaljnjo rast, kar pomeni novo proizvodnjo in rabo zelenih tehnologij, medtem ko paradigma razvoja (oz. v tem primeru rasti) ostaja v veliki večini ista.

Se pa pojavljajo nekatere izjeme. Tako je komite Kitajske komunistične partije v regiji Hainan sprejel odločitev, da bodo postopoma ukinili ocenjevanje uspešnosti lokalnih uradnikov in gospodarske rasti zgolj na podlagi kazalnika BDP in ga nadomestili s »kazalnikom zelenega BDP-ja«. V bližnji prihodnosti bodo tako na večini otoka nadomestili tradicionalni način izračuna BDP-ja, do leta 2020 pa naj bi razrešili vse pomembnejše ekološke probleme ter vzpostavili zeleni model za lokalni razvoj. Ta pristop v začetnih fazah vključuje tudi subvencije za regije, ki se odločijo, da ne bodo izvedle ali odobrile investicij in projektov, ki bi imeli negativni vpliv na okolje, bi pa zvišali njihov BDP. Na ta način poskušajo spodbujati odločitve, ki bodo upoštevale okoljske omejitve ter imele pozitivne dolgoročne posledice za celotno regijo.

Dobro je, da si zastavljajo cilje na okoljskem področju in da realno dosegajo napredek. Sicer je razumljivo, da so prioriteto dali gospodarskemu razvoju, ki je potegnil milijone ljudi iz revščine. Sedaj, ko so dosegli zadovoljivo stopnjo razvoja za večino prebivalcev, pa je na vrsti druga faza, ki bi morala biti bolj obzirna do okolja. Okolje in njegovo varovanje je z večkratno omembo in izpostavljanjem ob koncu kongresa partije dobilo pomembno vlogo v prihodnji razvojni usmeritvi Kitajske. Poudarek naj bi bil na popravljanju škode in preprečevanju nove. Čeprav, ko gledam skozi okno v Sanyi in vidim smog, ki ga je celo na jug otoka Hainan prineslo iz kontinentalnega dela države, si mislim, da morajo še veliko narediti in da bo tale oreh precej trd.

62 % vse energije na Kitajskem leta 2016 so pridobili iz premoga. Odpirajo nove premogovne termoelektrarne, letos so odprli tudi svojo prvo solarno termalno elektrarno. Pripravljajo načrte za prestrukturiranje regije Shanxi na severu Kitajske, ki je najbolj bogata s premogom. Verjetno bi lahko na prste ene roke našteli okoljske NVO na Kitajskem, ki se z energetsko politiko ukvarjajo na kritičen način. Tudi ti morajo zelo paziti, da pri svojem delu niso preveč kritični do državne oblasti, saj več ljudi dela na nadzoru okoljskih NVO in njihovega dela, kot pa jih dela v državni okoljski agenciji.

Tokrat ne bom zaključil s filmom, temveč s knjigami. Klasikami, seveda. Ob spoznavanju kitajskega političnega sistema, razvoja »komunistične« države in usmeritve, državno nadzorovanih medijev, diskurza, ki ga ti mediji uporabljajo, preskoka v kapitalistično gospodarstvo in očitnega mentalnega usmerjanja populacije s strani partije, ne moremo mimo Krasnega novega sveta Aldousa Huxleya ter Orwellovih 1984 in Živalske farme. Oba avtorja verjetno nazdravljata nekje v klimatiziranem salonu pekla, kjer se jima neprestano kolca, in pravita: »Sva vedela, da bo tako. Kdaj sva vas že midva pripravila na to.« Kitajska oblast ne vidi antagonizmov v lastni izjavi: »Kitajska socialistična demokracija je najširša, najbolj pristna in najučinkovitejša demokracija za zaščito temeljnih interesov ljudi.« Medtem pa mladi in stari na socialnih medijih z vzhičenimi besedami opisujejo svoja čustva ob dogajanju na kongresu in ponovni izvolitvi Yi Jinpinga za predsednika ter njegovi novi ideologiji, kateri bodo sledili od danes naprej…

S tem zaključujem serijo blogov, ki je nastala v okviru moje delovne izmenjave na Kitajskem. Izkušnja se je izkazala kot izredno pozitivno, saj mi je ponudila vpogled v delovanje kitajskih NVO, okoljska vprašanja, s katerimi se ukvarjajo, politično realnost, odnose med akterji, kitajsko kulturo, navade, družbene norme in vrednote. Ker je ostalo še precej nezapisanega, me za nove zgodbe lahko kar pocukate za rokav.