odrast

Kriza s koronavirusom z vidika odrasti

Prevod članka uredništva degrowth.info. Članek je v angleškem jeziku dostopen na tej povezavi.

 

 

Organizacija Degrowth zagovarja splošno upočasnitev in večja zmanjšanja emisij, a brez pandemije in socialnih stisk

Koronavirus (covid‑19) je povzročil pretrese po vsem svetu: najbolj ranljivi ljudje umirajo, meje se zapirajo, finančni trgi se sesuvajo, uvajajo se policijske ure in nadzor nad zbiranjem v skupinah ter številni drugi težki ukrepi.

Kljub opaženemu zmanjšanju onesnaženja in emisij pa pri nenadnem, nenačrtovanem in kaotičnem zmanjševanju družbene in gospodarske aktivnosti zaradi bolezni covid‑19 niti približno ne gre za odrast. Nasprotno, vse to nam kaže, zakaj je odrast potrebna; priča o netrajnosti in krhkosti našega trenutnega načina življenja. Poleg tega je odziv na koronavirus pokazal, da je odrast mogoča, saj je družba (in država) pokazala, da je za spopad z resno krizo zmožna drastično spremeniti način delovanja.

V članku bomo podrobneje obravnavali naslednje tri teme: zakaj kriza s koronavirusom ni odrast; kako bolezen covid‑19 kaže na to, da je odrast potrebna; ter zakaj koronavirus priča o potencialu za družbeno preobrazbo v smeri prihodnosti odrasti.

Ta kriza ni odrast

To, da je koronavirus – podobno kot gospodarske recesije – povzročil (med drugim) zmanjšanje obsega proizvodnje, prometa in emisij, še ne pomeni, da predstavlja odrast. Prvič, transformacija v odrast mora biti namerna in demokratična.

Drugič, za odrast je potrebna dolgoročna zavezanost k zmanjševanju obsega proizvodnje in porabe, pa tudi k reorganizaciji družbe na drugačen, bolj pravičen način.

Tretjič, bolezen covid‑19 je do sedaj sorazmerno bolj prizadela ranljive pripadnike družbe – ne samo zelo starih in mladih, temveč tudi delavce, ki nimajo možnosti za plačano delo na daljavo in se morajo zato soočiti z dilemo, ali naj tvegajo nevarno okužbo na delovnem mestu ali ostanejo doma in čakajo na račune, ki jih ne morejo plačati. V ZDA se bo zaradi visokih računov za zdravstvo ter splošno nezadostnega zdravstvenega zavarovanja virus verjetno še dodatno širil med nezavarovanimi ter ljudmi z nizkimi prihodki. Na globalni ravni so med najbolj ogroženimi skupinami begunci, ki so ujeti v neprimernih bivalnih objektih – primer tega je grozeča katastrofa na grškem otoku Lezbos. Nekaj nam pravi, da bogati nimajo težav z razkužilom za roke in toaletnim papirjem in da ne umirajo v bolnišnicah zaradi pomanjkanja zdravljenja.

Če povzamemo, preobrazba v smeri odrasti bi bila namerna, zanjo bi si proaktivno prizadevali, temeljila pa bi na pravičnosti in enakosti. Nič od tega za trenutno situacijo ne velja.

Covid‑19 kaže, da je odrast potrebna

Trenutna kriza je izpostavila nevzdržnost našega trenutnega sistema. Če lahko gripa povzroči takšen pretres po celotnem družbenem in ekonomskem sistemu, bi morali verjetno razmisliti o drugačnih in boljših načinih organizacije naših družb. Naš sedanji političnoekonomski sistem se ni zmožen odzivati na krize na pravičen in human način. Nedavna izjava skupine G7 o trenutni krizi tako prikazuje »ekonomijo« kot enakovredno, če ne celo večjo prioriteto kot družbeno blaginjo:

»… si bomo prizadevali odpraviti zdravstvena in ekonomska tveganja, ki jih povzroča pandemija COVID‑19, ter postaviti temelje za močno okrevanje močne, trajnostne gospodarske rasti in blaginje.«

Zato je potreben drugačen političnoekonomski sistem. Takšen, ki bo bolj odporen, pravičnejši in bo izrecno dajal prednost blaginji človeka (in ostalih živih bitij) pred gospodarsko rastjo. Na tem mestu bomo proučili nekaj vzrokov za izbruh bolezni covid‑19 in strukturne mehanizme, ki so krizo še poslabšali, ter razmislili o tem, kako bi bile stvari drugačne v družbi odrasti.

Bolezen covid‑19 je izbruhnila na »tržnici živih živali«, kjer je tesno skupaj razstavljenih več kot 100 vrst divjih in udomačenih živali, ki jih ubijajo pred očmi strank. Podobno kot pri številnih drugih pandemijah pred tem je koronavirus v človeka vstopil z ubijanjem in uživanjem živalskega mesa. Zato bi nevarnost pandemij, kot je trenutna, za začetek lahko zmanjšali z družbo, kjer bi živali obravnavali z večjim spoštovanjem, in ne kot blago, ki ga lahko izkoriščamo in jemo. V zvezi s tem se nekateri privrženci odrasti zavzemajo za osvoboditev živali. Utemeljeno je mogoče trditi, da razmere, ki omogočajo večjo pojavnost virusov in njihov potencial za širjenje, povzroča zlasti globalni kapitalistični industrijski agroživilski sistem.

Pojavljanje (in širjenje) virusov, kot je koronavirus, je precej večje tudi zaradi visoke gostote poseljenosti. Od agrarne revolucije naprej so se mesta širila, število prebivalcev v njih pa je naraščalo, in to se nenadzorovano nadaljuje še danes. Večja in gosteje naseljena mesta so posledica preseljevanja s podeželja, ki je v krizi zaradi pomanjkanja zaposlitvenih priložnosti, ekonomskih in prometnih politik, ki so bolj naklonjene večjim središčem kot obrobju, ter kulture, ki fetišizira življenjski slog in priložnosti v velikih mestih. Na drugi strani bi prehod v odrast izpostavljal pomen na skupnosti temelječih gospodarskih dejavnosti, ponovno dal prednost osnovnemu delu, kot je pridelava hrane, obudil vrednote bližine naravi ter predstavil možnosti za večkulturno, raznoliko in družbeno bogato življenje izven velikih mest.

Negativne ekonomske posledice razpada globalnih dobavnih verig – zlasti naglo zapiranje tovarn na Kitajskem – so izpostavile to, kar inštitut Brookings (konservativni možganski trust) opisuje kot »skrite ranljivosti«. Podobno tudi revija Harvard Business Review poziva k robustnejšim dobavnim verigam, pri reviji Foreign Policy pa pravijo, da so bila podjetje, kot je Apple, »slepa na strani ponudbe«. Kot da bi se poznavalci in poslovni svetovalci kar naenkrat zavedeli, kako nor je ekonomski sistem, kjer so za iPhone potrebni sestavni deli iz več deset držav, digitalni oblak je umazan in za zadovoljevanje vaših potreb pretočnega prenosa porabi ogromne količine energije, v tiste lepe bele škatle pa je zapakiranega veliko (izkoriščanega) človeškega dela. Odrast zagovarja ponovno lokalizacijo pomembnega dela proizvodnje na osnovi bio‑regionalizma, skrajšanja dobavnih verig ter povečanja njihove prožnosti z vzpostavitvijo preglednosti in decentralizacije.

In nazadnje: res je, da človeška naselja smrtonosne epidemije doživljajo že precej dlje od obstoja kapitalizma, kot ga poznamo danes. Vendar pa so naše hipermobilne in medsebojno povezane globalne kapitalistične družbe pospešile razširjanje novega koronavirusa s pogostimi potovanji na dolge razdalje, ogromnimi križarkami in leti na kratkih razdaljah (na primer iz Belgije v Italijo na smučarske počitnice). Bolezen covid‑19 je našo hipermobilnost ustavila. Prisiljeni smo ostani na istem mestu, in morda je to pravi trenutek, da razmislimo o tem, zakaj se nam v sodobni družbi stalno zdi, da moramo biti na poti, bodisi od ene dejavnosti do druge ali iz ene celine na drugo za petdnevne počitnice.

Razlogi za »upočasnitev« so pri bolezni covid‑19 (zmanjšanje širjenja okužbe) in odrasti (npr. zmanjšanje emisij iz prometa na globalni ravni) sicer različni, oboji pa nas spodbujajo k podobnemu razmisleku: morda se lahko zadovoljimo s tem, da veliko več časa preživimo doma z družino in prijatelji ali v naših skupnostih ter se premikamo počasneje in bolj premišljeno.

Covid‑19 kaže, da je odrast mogoča

Na novi koronavirus smo se med drugim odzvali z načrtovanjem, ekonomsko regulacijo, omejevanjem določenih družbenih vedenj, visoko ravnijo sodelovanja v skupnosti in upočasnitvijo življenja (seveda ne za vse, temveč za večino), kar kaže na potrebo po ponovnem razmisleku o našem načinu življenja. Podobni ukrepi so bili v kontekstu podnebja in drugih družbenih kriz označeni kot »politično nemogoči« in »nerealistični«, danes pa so realnost na Kitajskem, po vsej Evropi, zdaj pa tudi po vsem svetu.

Kriza z novim koronavirusom je, podobno kot vsaka druga kriza, pokazala na potencial za transformativne ukrepe (in spremembe), kadar se družba odloči, da je zaradi določene krize potrebno premakniti dotedanje meje normalnosti. Znaki tega so že vidni. Tako so v Nemčiji in veliki Britaniji priljubljene spletne peticije, ki zahtevajo uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka za zaščito tisti, ki jim grozi izguba zaposlitve in revščina zaradi bolezni covid‑19.

Podnebne spremembe naj bi med letoma 2030 in 2050 povzročile 250.000 dodatnih smrti na leto – 38.000 zaradi izpostavljenosti starih ljudi vročini, 48.000 zaradi driske, 60.000 zaradi malarije in 95.000 zaradi podhranjenosti v otroštvu. Vendar pa družba pri tem ni tako hitro sprejela pomembnih ukrepov. Kruta resničnost je, da je del razloga za neaktivnost bogatih držav verjetno to, da bodo – kot kažejo izsledki iste raziskave – »breme bolezni zaradi podnebnih sprememb v prihodnosti še naprej nosili večinoma otroci v državah v razvoju«.

Zato je pomembno, da podnebno krizo prepoznamo kot točno to, kar je: katastrofa, ki se že dogaja in zahteva nujne in drastične sistemske ukrepe. Izhod iz krize ponuja odrast.

Od analize do ukrepov

Trenutna upočasnitev gospodarske aktivnosti je v nekaterih pogledih morda podobna odrasti, a to očitno ni družbena preobrazba, za katero si prizadevamo. Kriza namesto tega kaže, da trenutni političnoekonomski sistem ni dober in da ni primeren za spopadanje s takšnimi krizami na human in pravičen način. Odrast ponuja drugačen, bolj robusten, pravičen in trajnosten način organizacije družbe.

Najbolj spodbudno pri vsem skupaj je, da je trenutna kriza pokazala na potencial za preobrazbo v smeri odrasti na vseh ravneh družbe. Države načrtujejo, regulirajo in se soočajo z izzivi, skupnosti ustvarjajo vzajemne podporne mreže, posamezniki pa radikalno prilagajajo svoj način življenja.

Na drugi strani je očitno, da obstaja zgodovinska priložnost, da desničarske, populistične in neoliberalne vlade izkoristijo krize, kot je trenutna, za oživitev svojih programov. V letih 2008 in 2009 so uvedle varčevalne ukrepe za večino, na drugi strani pa reševale finančno in zavarovalniško industrijo (zdaj pa razmišljajo o reševanju letalske industrije).

V prihodnjem članku bomo razmislili o tem, kako se lahko gibanje odrasti (ter druga podobna družbena in ekološka gibanja) zoperstavi tej težnji po izkoriščanju kriz za škodljive cilje, ter preučili, katere strategije bi bile smiselne med trenutno krizo z boleznijo covid‑19.

Izražamo našo solidarnost z vsemi, ki jo v tem trenutku potrebujete.

Uredništvo degrowth.info