Ob četrti obletnici nesreče v Fukušimi bi radi opozorili tudi na politično dogajanje, povezano z jedrsko energijo v Sloveniji. Lobiranje za gradnjo dodatne jedrske elektrarne v Krškem poteka na vseh ravneh, razen tega je državno podjetje GEN Energija v študije za gradnjo dodatne jedrske elektrarne v Krškem zgolj med leti 2006 in 2013 vložilo več kot 10 milijonov evrov. O tem, ali dodatno jedrsko elektrarno želimo, ni potekala javna razprava.

Slovenija se je, prav tako brez javne razprave, odločila, da se pridruži skupini držav, ki aktivno podpirajo jedrsko energijo. Kot je navedeno v Guardionovem članku je 8 držav članic EU, med njimi Slovenija, februarja na Evropsko komisijo naslovilo pismo, ki poziva k finančni podpori in subvencijam za jedrsko energijo ter raziskovalni in finančni podpori dragim in še vedno nerešenim vprašanjem radioaktivnega odpada in razgradnje jedrskih elektrarn. Potrebno je izpostaviti, da vprašanje visoko radioaktivnih odpadkov še vedno ni rešeno na globalni ravni. Na voljo še ni varnega odlagališča, ki bi ostalo varno minimalno 300.000 let kolikor znaša razpolovna doba določenih radioaktivnih elementov.

Ključni argument držav podpisnic pisma je, da ne bodo zmogle stroškovno učinkovito zagotoviti uresničevanje podnebnih ciljev EU ter ciljev za energetsko varnost, brez možnosti subvencioniranja gradnje novih jedrskih elektrarn in vzdrževanja obstoječih reaktorjev. Takšna argumentacija je skregana z usmeritvijo, ki vse bolj prodira na ravni EU in je zapisana tudi v Sporočilu Evropske komisije o ustanovitvi energetske unije EU: energetska učinkovitost mora biti na prvem mestu, poleg tega pa je potrebno razvijati rabo obnovljivih virov energije. Potrebno je poudariti, da gre pri jedrski energiji verjetno za najdražjo obliko energije (tudi če tukaj ne vključimo ravnanja z radioaktivnimi odpadki, stroškov razgradnje ali stroškov sanacije zaradi rudarjenja urana), saj je predvidena višina subvencij za predvideno jedrsko elektrarno v Veliki Britaniji – Hinkley Point C – kar 24,3 milijarde evrov za kapaciteto 2.300 MW.

Osnutek Nacionalnega energetskega programa Slovenije, ki je bil v javni obravnavi leta 2011, nato pa nikoli sprejet kot energetska politika države, ugotavlja, da Slovenija zmore potrebe po električni energiji pokriti brez dodatne jedrske elektrarne v Krškem. To pomeni, da bi dodatno jedrsko elektrarno v Sloveniji uporabljali zgolj za izvažanje električne energije, medtem ko bi vsa tveganja in vsi problemi ostali pri nas. Dodatne jedrske elektrarne Slovenija za svoje potrebe ne potrebuje in ob spominu na jedrsko nesrečo v Fukušimi se sprašujemo, ali je proizvodnja električne energije za izvoz res tveganje, ki smo ga pripravljeni nositi kot družba. Menimo, da bi se o tem morali pogovoriti, ne pa da se odločitve sprejemajo za zaprtimi vrati. Netransparentnost pri projektih takšnega kova vodi v korupcijo in povečanje stroškov, kot smo to lahko videli pri projektu TEŠ 6. Pomanjkanje jasne državne usmeritve na področju energetike prav tako podpira mešetarjenje v sektorju, posledice tega pa nosimo državljani.