Smo na začetku leta 2018, za nami pa je že novo leto, trije kralji in valentinovo. Tik pred vrati so 8. marec – dan žena, 25. marec – materinski dan in velika noč. Kaj imajo skupnega, poleg tega, da so to prazniki?

Obdarovanje in čokolado. In ljubezen. Navidez gre to lepo skupaj. Če pa pogledamo malce globje, so prakse ob praznikih vse drugo, kot ljubeče. Predvsem pa so odtujene. Na to me je opozoril srček s čokoladicami, ki sem ga dobila od znanca. Ideja je sicer bila prisrčna. Vendar – sedem čokoladnih src je bilo zavitih v (vsaj) tri plasti embalaže. Nikjer pa nisem zasledila niti besedice o tem, od kod čokolada prihaja. Postavljena sem bila pred dilemo – zavreči, saj simbolizira in je de facto del problematičnega sistema peščice močnih in izkoriščevalskih akterjev, poleg tega pa je nekakovostna, ali pojesti, saj sem sladkosnedna, tako ali tako pa jo že imam. Hrane pa ja ne bomo metali stran.

Zakaj bi to bilo pomembno? Ker je čokolada del pušeljca najbolj problematičnih surovin. Vsi jo želimo, čim bolj poceni. Z njo obdarujemo svoje bližnje, pogosto je nepogrešljivi del praznovanj. Prepogosto pa pozabljamo, da je prežeta z znojem izkoriščanih otrok in malih kmetov, ki zato, da lahko nekateri veliki akterji na mednarodnem trgu kujejo visoke dobičke, živijo iz rok v usta. Primer čokoladnih zajčkov si lahko ogledate tukaj. Več o čokoladi pa tukaj.

Zakaj je to pomembno? Če želimo dobro našim bližnjim, bi jim veljalo podariti svoj čas ali pa kakšno stvar, ki vsaj nima negativnega okoljskega in družbenega odtisa. Če želimo podariti sladki greh, čokolado, podarimo tako, ki ni videla otroških prstkov. Tako, za katero ni bilo potrebno uničenje lokalnih ekosistemov. Danes imamo veliko izbiro, tudi trajnostno. Certificirane izdelke najdemo skoraj povsod. V kolikor pa ne najdemo certificirane čokolade, lahko še vedno razmislimo o alternativah. Lahko pa podarimo svoj čas, doživetje ali dobro delo.

Letos potekata pravična tedna med 26. februarjem in 11. marcem, ko lahko sprejmemo izziv (za)menjave: vsak dan zamenjajmo en izdelek vsakdanje rabe s takim, ki je pravični, ekološki, lokalen. Morda popravljen ali pa predelan. Morda pa ugotovimo, da ga ne potrebujemo več? In ohranimo navado tudi po tem obdobju. Ter k tem pozovemo znance in prijatelje.

Kaj pa učitelji? S spreminjanjem navad v vsakdanu dajemo zgled mladini, ki jo poučujemo. V zbornici lahko uvedemo pravično kavo in lokalne prigrizke (mislim, da je jasno, da vode ne pijemo iz plastenk. To žal še ni, pa bi moralo biti, totalno passe). Mladim pa preko različnih vsebin predstavimo problematiko prepletenosti sveta in vpliv našega potrošništva na človekove pravice ter okolje po svetu. Pri matematiki (seveda, zakaj pa ne bi računali deležev, ki jih dobijo udeleženi v dobavnih verigah s čokolado), angleščini (mislim, da ni potrebno razlagati), umetnosti (predelava in uporaba izdelkov, ki so bili namenjeni v koš za smeti) in še veliko več. Lahko pa si zamislimo stvari bolj celostno in spodbudimo mlade k aktivaciji v okviru lokalne skupnosti, oblikovanju pozivov upravi šole ali pa kraja, kjer prebivajo.

V okviru projekta Trajnostno. Lokalno. Globalno. bomo predstavljali aktivnosti za multiplikatorje, vsak mesec izdali novičnik s povzetkom aktivnosti nevladnih organizacij, ki delujejo na področjih globalnega učenja. Vabljeni k branju, sodelovanju, aktiviranju, pozivanju in spreminjanju sveta na bolje.

Živa Kavka Gobbo

 

  

Blog je nastal v okviru projekta Trajnostno.Lokalno.Globalno., ki ga finančno podpira Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina, izražena v blogu je v izključni odgovornosti avtorice in ne odraža stališč Ministrstva RS za zunanje zadeve.