Dovolj v parku

Med trajnostnim razvojem in odrastjo

V Sloveniji sta bila trajnostni razvoj in naravovarstvo tesno povezana že od začetka okoljskih gibanj v Sloveniji, po osamosvojitvi. Zaradi različnih razlogov, je trajnostni razvoj ostal razumljen kot okoljevarstvo, medtem ko je bila družbena komponenta slabo zastopana, še slabše pa gospodarski vidik trajnostnega razvoja. 

Vzpostavitev rabe izraza trajnostni razvoj v devetdesetih letih in ustanovitev okoljskih nevladnih organizacij

V zgodnji devetdesetih letih je nastal eden ključnih dokumentov na področju trajnostnega razvoja – Brundtlandino poročilo v letu 1987, ter Agenda 21, ki je nastala na konferenci Organizacije združenih narodov v Riu de Janeiru. Ta dva dogodka sta vzpostavila rabo izraza trajnostni razvoj in ga vpeljala v različne sfere, tudi okoljskih gibanj. 

Na parlamentarnih volitvah leta 1990 v Sloveniji, ki je bila tedaj še del Jugoslavije, so zelene stranke dobile najvišji odstotek glasov do sedaj – kar 8,8 %. To se zaradi različnih razlogov ni več ponovilo. 

V začetku 90-ih se je oblikovalo nekaj okoljskih nevladnih organizacij, od katerih pomemben del deluje še danes. Primer je Umanotera, fundacija za trajnostni razvoj. 

Razvoj koncepta globalnega učenja

Focus, društvo za sonaraven razvoj je nastal leta 2003, s ciljem dela na politikah na področju podnebnih sprememb ter povezovanja na evropski in regionalni ravni. Podnebne spremembe so bile krovna tema ves čas. Kot je razvidno že iz imena – Focus, društvo za sonaraven razvoj, je bilo jasno že takrat, da ne moremo blažiti podnebnih sprememb brez celostnega razumevanja trajnostnega razvoja in njegovih treh stebrov: okolje, družba, ekonomija. Ves čas je prisotna tudi komponenta pravičnosti, saj sta odgovornost in vpliv podnebnih sprememb neenakopravno razdeljena po svetu. Zato se je razvil koncept globalnega učenja, kot komplementaren vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj. Oboje je pomembno še danes. 

Sčasoma je tema podnebnih sprememb pridobivala na pomenu. Leta 2009 je na vladni ravni celo bil ustanovljen Urad Vlade RS za podnebne spremembe (ki pa je bil žal ukinjen leta 2012). A s tem, ko je tema podnebnih sprememb pridobivala na pomembnosti, se je močneje pojavilo vprašanje enakopravnosti in pravičnosti, pomembno je postalo vprašanje odnosov med t. i. globalnim jugom (v tistem času se je uporabljal izraz “države v razvoju”;  poimenovanje se je spremenilo v bolj politično korektno, čeprav še vedno razdvajajoče) in t. i. globalnim severom (v tistem času poimenovanim kot razvite države, kar nakazuje tudi na hierarhično doumevanje odnosov med državami). Združilo se je razumevanje vprašanja globalnih odnosov in razvojnega sodelovanja ter področje okoljevarstva – ponovno v koncept trajnostnega razvoja z zastopanimi vsemi tremi komponentami. 

V Sloveniji je bilo od takrat precej pestro dogajanje. Že leta 2007 so nekateri pomembni šolniki in multiplikatorji razvili smernice za vzgojo in izobraževanje za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do univerzitetnega izobraževanja (MŠŠ, 2007), ki še vedno predstavljajo pomemben, če ne ključni dokument na tem področju. Sledili so koraki na področju okoljske vzgoje, vendar novih dokumentov, ki bi okoljsko vzgojo razširili na področje trajnostnega razvoja ni bilo. Omenjene smernice so imele velik vpliv na belo knjigo o izobraževanju, ki so jo pripravljali v letu 2011, a je nato, z menjavo vlad, ostala nekje v predalu na ministrstvu za izobraževanje, kar se je zgodilo tudi s procesom oblikovanja Strategije razvoja Slovenije (2011). V letu 2019 se je ponovno začel proces ustvarjanja bele knjige o izobraževanju, a se je pred zaključkom procesa zamenjala vlada…

Vstop koncepta odrasti v Slovenijo in izpraznjena vsebina trajnostnega razvoja

V letu 2011 se je na globalni ravni začelo gibanje 15. oktober, ali Occupy. V tem času se je tudi v Sloveniji pričelo intenzivno z organizacijo skupnostnih dogodkov, protestov, ljudskih skupščin ter serijo poskusov skupnostnega odločanja ter procesov neposredne demokracije. Skupina aktivistov je zasedla ljubljansko Borzo, kjer so v šotorih vztrajali več mesecev. Glasne so bile zahteve po spremembi sistema, ki temelji na izkoriščanju, to je tudi čas, ko je koncept odrasti vstopil v Slovenijo

polž-simbol odrasti

polž – simbol odrasti

Medtem je trajnostni razvoj, kot koncept in paradigma, razširil svoja krila. Skozi udomačenje koncepta v zadnjem desetletju preko različnih sektorjev (politične stranke, odločevalci, gospodarstveniki, itd.) in njegove rabe vse vprek, se je vsebina trajnostnega razvoja izpraznila. Vse je bilo kar naenkrat trajnostno, včasih tudi v primerih, ko je to popolnoma skregano z zdravim razumom (npr. trajnostna raba premoga). Termin se je uporabljal v oglaševanju supermarketov, v okviru političnih govorov, v okviru gospodarskih zbornic, v šolah, oglaševanju ter v vseh razvojnih strategijah. Le malokdaj je bil termin razumljen kot kaj več od marketinške fraze, od nečesa, ki je obarvano zeleno, greenwashing-a ali zelenega zavajanja.  

Leta 2000 so Združeni narodi objavili Milenijske cilje, ki naj bi vodili razvoj in mednarodno razvojno sodelovanje na globalni ravni s cilji do 2015. Že Milenijski cilji so vsebovali nekatere elemente trajnostnega razvoja. Nadaljevanje Milenijskih pa predstavljajo cilji Trajnostnega razvoja, ki veljajo do 2030, kjer že samo ime pove, da je trajnostni razvoj njihovo središče. A težava je v podrobnostih – tudi cilji trajnostnega razvoja vsebujejo paradigmo večne gospodarske rasti – to je cilj 8 (dostojno delo in gospodarska rast). Trajna gospodarska rast in BDP kot merilo kakovosti življenja je v nasprotju s samim trajnostnim razvojem. Kljub dejstvu, da je rast potrebna v državah, kjer ljudje ne morejo doseči dostojnega življenja in ne uspejo izpolniti osnovnih potreb, zagotovo ni pogoj za kakovostno življenje na t. i. globalnem severu. 

Leta 2011 smo v Focusu v sodelovanju s konzorcijem nevladnih organizacij na Balkanu, Enjoined, objavili rezultate študije o vsebinah trajnostnega razvoja v šolskih kurikulih. Raziskava je pokazala, da je razumevanje trajnostnega razvoja različna v sodelujočih državah. Tako je bil v nekaterih državah vidik človekovih pravic bolj prisoten kot v drugih. V Sloveniji je bil, pričakovano, poudarek na okolju in naravi. V nobeni državi pa ni bil trajnostni razvoj obravnavan skozi leče ekonomije. Ekonomija in gospodarstvo sta bila predstavljena ločeno, včasih v kontradikciji s trajnostnim razvojem. Nikjer nismo našli omemb alternativnih ekonomskih modelov. 

Hkrati je študija pokazala, da je globalno učenje točka, kjer sta se srečala okoljska vzgoja (močno prisotna v Sloveniji) ter izobraževanje za razvoj (ki se je osredotočal na človekove pravice in enakopravnost ter razvojno sodelovanje). Delovna skupina za globalno učenje (ki se srečuje pod okriljem Sloge) je prevzela paradigmo odrasti (in njej podobne koncepte), kot tisto, ki jo moramo resno upoštevati ob obravnavi sodobne organizacije družbe ter željami po vključujoči, pravični in trajnostni prihodnosti. 

Neskončna rast na omejenem planetu ni mogoča

Istočasno je omembe vredno število nevladnih organizacij prevzelo nove paradigme, ki problematizirajo koncept neskončne rasti (odrast kot taka je vzniknila že v 1970ih letih), predvsem odrast, kar je povezano s potrebnimi sistemskimi spremembami za dosego resnično trajnostnega razvoja. V slovenščini ima izraz odrast dvojni pomen, saj pomeni odmik od (ekonomske) rasti ter obenem označuje dozorevanje (odrasti). Koncept se osredotoča tudi na kakovost življenja in tako predstavlja nov fokus razvoja. Pri tem pa se pojavi vprašanje, ali je to res nekaj novega ali zgolj nova preobleka?

Dejstvo je, da neskončna rast na omejenem planetu ni mogoča. Vse bolj jasno je, da prebijamo okoljske omejitve. Zato je edina učinkovita strategija razvoja na dolgi rok odrast. Trajnostna odrast, ki lahko vodi do trajnostnega razvoja. Leta 2019 smo v Sloveniji presegli obnovitvene sposobnosti Zemlje že 27. aprila. To pomeni, da če bi vsak zemljan živel tako, kot povprečen Slovenec, bi potrebovali 3,1 planeta. Na globalni ravni je bila ta točka preloma 29. julij. Lahko si sicer rečemo, da je 3,1 planeta malo, v primerjavi z ZDA, kjer bi povprečni Američan potreboval kar 5 planetov. A dejstvo ostaja, da imamo samo enega. 

Na Focusu smo imeli Dovolj!

Izraz degrowth se je pojavil leta 1970, v okviru Rimskega kluba, kot posledica zavedanja nevarnosti preseganja planetarnih obnovitvenih sposobnosti. V 90-ih je bil izraz ponovno »obujen« v Franciji. Leta 2010 je prišel tudi v Slovenijo, preko srečanj različnih progresivnih organizacij in posameznikov, ki so bili zaskrbljeni zaradi »ugrabitve« koncepta trajnostnega razvoja. 

Ena izmed knjig, ki je usmerjala delovanje Focusa na področju kritike potrošništva, je bila knjiga Johna Naisha “Enough, breaking free from the world of excess” (2009). Ves čas namreč govorimo o tem, koliko je dovolj. To je dvodimenzionalni koncept: dovolj, kot ravno pravšnja količina, da smo zadovoljni s kakovostjo življenja (zadosti); ter dovolj! saj ne moremo zgolj nadaljevati v isti smeri, kot do sedaj (prekinitev in sprememba). 

Leta 2011 smo v Focusu začeli s kampanjo Dovolj!, v sodelovanju s podobno mislečimi organizacijami, predvsem z društvom Humanitas, ki se osredotoča na človekove pravice in globalno učenje. Organizirali smo ulične dogodke, javne okrogle mize, brezplačno delili objeme in nasmehe, delili letake s 100 % popustom za nakup ničesar. Pripravili smo tudi spletno knjižnico z besedili na temo Dovolj, ter objavljali sekcijo Butale, kjer smo izpostavljali odločevalce in odločitve v očitnem nasprotju s trajnostnim razvojem. 

Newroots artwork

Newroots artwork

Leta 2012 smo se udeležili 3. mednarodne konference o odrasti v Benetkah

Leta 2016 smo v sodelovanju z društvom Ena Banda ter partnerji iz Hrvaške in Madžarske soorganizirali 5. mednarodno konferenco o odrasti v Budimpešti

Od takrat je kar nekaj organizacij in posameznikov prevzelo koncept. Degrowth smo prevedli v odrast. Začeli smo tudi s prevajanjem literature in pisanjem avtorskih prispevkov. 

Prvi prevod knjige v slovenščino smo dobili leta 2015 (Projekt od-rast), drugi pa leta 2019 (Odrast: besednjak za novo dobo). To je bila posledica entuziazma in številnih prostovoljnih ur s strani različnih akterjev (posameznikov in organizacij). Tudi Časopis za kritiko znanosti je posvetil del svoje številke zelenim politikam, vključno z odrastjo. 

Danes vse bolj vidimo kritike netrajnosti današnje družbe izražene skozi umetnost (Mladinsko gledališče, Mestno gledališče, Bunker, Kino Šiška, ter še mnogo več). Nekateri umetniški projekti so se preobrazili v vsakdanje odrastniške prakse (kot je na primer Onkraj gradbišča). Kritika sistema ni več zgolj domena subverzivnega ali alternativnega, temveč del večjih kulturnih institucij. 

Najpogostejša kritika odrasti je evrocentrizem: ko govorimo o državah globalnega juga jim ne moremo vsiliti odrasti, lahko pa pričakujemo določene preskoke, v upanju, da ne bodo vse države ponovile naših napak (primer je telefonija, kjer je veliko držav preskočilo stacionarno telefonijo in njeno infrastrukturo, ter neposredno prešla na mobilno telefonijo). Zakaj ne bi moglo veljati podobno tudi v energetskem sektorju. To se namreč že dogaja na področju decentralizirane proizvodnje in rabe energije v upravljanju skupnosti ali posameznikov (manjše solarne in vetrne elektrarne – primer so nigerijske Solar sisters). Se pa odrasti podobni koncepti pojavljajo na različnih koncih sveta. Primer sta Ubuntu v Afriki in Buen vivir v Južni Ameriki, ki pa še zdaleč nista edina.

Leta 2010 so še potekale razprave med progresivnimi misleci o tem, ali je sploh mogoče uskladiti odrast in delavske pravice (ali imajo vsi delavci pravico do avtomobila?). Danes skupaj s sindikati protestiramo za okoljsko pravičnost in bolj ambiciozne podnebne politike.  

Kako implementirati odrast na širši, sistemski ravni?

Smo na točki, ko si želimo implementacije trajnostne odrasti na široki ravni. Imamo že številne raziskave iz različnih področij (ekonomija, agronomija, sociologija, antropologija,…). Imamo projekte, večinoma na lokalni ravni (lokalne valute, skupnostno lastništvo ali upravljanje z viri, participativno načrtovanje, platforme za izmenjavo, popravilo, ponovno rabo ali spreminjanje namembnosti predmetov, ki so odvrženi, urbano vrtnarjenje ter ekološke kmetijske prakse,…), veliko je literature in besedil, tudi v lahkotnejših publikacijah, številne aktivnosti v okviru nevladnih organizacij (skupnostno upravljanje z življenjskimi viri, ekonomska in davčna pravičnost,…), dvoletne mednarodne konference o odrasti, kjer se družijo strokovnjaki, akademiki, aktivisti in drugi zainteresirani. Ravno v zadnjih dneh maja 2020 smo sodelovali na Mednarodni konferenci o odrasti na Dunaju. Leta 2018 smo organizirali mednarodno poletno šolo politične ekologije, prvo tovrstno v Sloveniji, kateri sledi naslednja v letu 2021 (op: prestavljena na leto 2021 zaradi epidemije korona virusa) in katere ena rdečih niti je ravno odrast. Pojavlja se pa vprašanje, kako vzpostaviti odrast na širši, sistemski ravni – imamo namreč prakse in raziskave, nimamo pa ambicioznih politik. 

V letu 2020 skušamo organizirati aktivnosti, ki bi to vrzel premostile. Skušamo pripeljati skupaj raziskovalno sfero ter nevladne organizacije in mreže, da bi skupaj začrtali učinkovite aktivnosti za uresničenje trajnostne odrasti. Dejstvo pa je, da se tudi vsebine odrasti že pojavljajo v programih naprednih političnih struj (krajši delavniki, pravične dobavne verige, lokalna proizvodnja, ekologija in pravičnost,…). Nekatere elemente smo bili primorani sprejeti v času izolacije (krajši delovniki, delo od doma), zametke nekaterih ukrepov za je sprejela celo politika (univerzalni temeljni dohodek – čeprav ga mi razumemo zelo drugače).

Slovenska posebnost je, da je enostavno govoriti o trajnostnem razvoju, medtem ko je odrast še vedno tabuizirana. Poleg tega je nad nekaterimi trajnostnimi praksami dolga leta visela stigma (kot so npr. urbano vrtnarjenje/ vrtičkanje, kooperative/ zadruge). Drugi problem pa je, da je veliko obstoječih praks uspešnih zaradi prostovoljnega dela in navdušenja posameznikov. Sistemske podpore pa ne uživajo. Posledica tega je, da nekatere prakse s spremembo življenjskih okoliščin prostovoljcev zamrejo. Zato bi morala država, kot okvir družbenega življenja, podpirati prakse ter se spremeniti tako, da bi te prakse postale sistem. 

Morda je že prepozno, da bi se izognili odrasti. Vprašanje je, ali bo odrast kontrolirana in trajnostna ali ne. 

Ne smemo pa prepustiti trajnostnega razvoja pristašem zelene rasti in eko modernistom. Trajnostni razvoj skuša uskladiti gospodarski razvoj, družbeno enakopravnost ter omejitve zemeljskega ekosistema. Lahko ga razumemo kot etični sistem, ki lahko diskurzu odrasti doda potrebno globalno etično usmeritev. 

 

How can we hospice a dying way of knowing/being and assist with the birth of something new, still fragile, undefined and potentially (but not necessarily) wiser? 

by: Gesturing Towards Decolonial Futures (decolonialfutures.net)