Za zelene izdelke smo pripravljeni plačati več
Na podkastu Finomeni, ki ga gostita Miha Šalehar ter Boris Kokalj na Valu 202, je naša sodelavka Elena Lunder ponudila nekaj vpogledov o greenwashingu, oziroma zelenemu zavajanju. Izraze, kot so trajnostno, zeleno, ekološko, bio, etično, certificirano, naravno ter podobne vedno pogosteje najdemo na embalažah izdelkov v trgovinah. A kakšna je realnost teh trditev? Na vprašanje, kolikšen del teh certifikatov je zgolj pesek v oči, je Elena odgovorila:
Ne morem vam dati točne številke, ampak lahko pa z gotovostjo rečem, da velika večina, ravno zato, ker ni neke regulirane definicije za različne izjave, ki jih podjetja uporabljajo. Tudi če se neka specifična definicija, kot na primer “organic” zaščiti, potem podjetja najdejo načine uporabe različic, ki zvenijo podobno, in v tako potem potrošnikom zvenijo, kot da so enake, ampak niso. Prav tako nekatere besede niso zaščitene in jih še naprej uporabljajo.
Obstajajo pa določena priporočila, med njimi tudi priročnik, ki smo ga pripravili skupaj z organizacijo Friends of the Earth Europe, ki nudi pomoč pri prepoznavanju in boju proti zelenemu zavajanju:
/…/ ko se na primer gleda nek certifikat, je najbolj koristno vprašati, ali je ta certifikat v lasti privatnega sektorja, ali je v lasti podjetja samega. Veliko podjetij je začelo zdaj samim sebi izdajati certifikate. V takšnem primeru je tukaj očiten konflikt interesov in je nemogoče, da je takšen certifikat zanesljiv. Je pa tudi večina industrijskih certifikatov odvisnih od podjetij kot strank, kar spet zniža njihovo legitimnost. So pa certifikati kot na primer zeleni listek, ki nakazuje biološko pridelavo, ki ga regulira Evropska unija. To je pa precej zanesljivo. V Nemčiji imajo iniciativo Zeleni gumb, se pravi državno reguliran certifikat za tekstil. Take stvari , kaj je v ozadju nekega certifikata, kako so bili vključeni ljudje, kako komunicira ta certifikat o tem, kako se razdeljujejo dobički po prodaji tega certifikata. A gre to samo v certifikat, ali pa se razširi v lokalno skupnost, ki naj bi jo ta certifikat ščitil.
Kaj lahko storimo?
Ob vprašanju, kam se lahko prebivalci globalnega severa zazremo, da uvidimo resnične vplive nebrzdrane potrošnje, poudari:
Kamorkoli pogledamo, lahko vidimo razsežnost naše potrošnje. Zaradi tega, ker je produkcija globalizirana. Katerokoli stvar vzamemo v roko, ima neko zelo dolgo zgodbo in v bistvu še kar dolgo prihodnost, če jo slučajno odvržemo. To je zares tudi strašljivo in se pomaga ognit kakšnemu nepotrebnemu nakupu. /…/ Ampak hkrati pa se mi zdi, da se je zelenemu zavajanju najlažje ogniti v nekem lokalnem kontekstu. Nakupovanje hrane na lokalni tržnici ali pa nakupovanje drugih izdelkov od lokalnih proizvajalcev, ki to delajo s srcem ali pa pač je to njihovo življenjsko delo.
Celotnemu podkastu je mogoče prisluhniti tukaj.
