V intervjuju za časnik Delo je Lau Kin Chi, kitajska profesorica iz Univerze Lignan v Hong Kongu, ki smo jo pred nekaj tedni gostili na Mednarodni poletni šoli politične ekologije, spregovorila o zelenem prehodu, staranju populacije ter izvažanju hrane in prehranski samooskrbi na Kitajskem.

Obujanje podeželja

V intervjuju uvodoma oriše svojo tezo, da je kitajska vlada z odlokom leta 1982, ko je razpustila ljudske komune, na osnovi katerih so kmetje skupnostno obdelovali zemljo, naredila veliko napako. Razpustitev komun je vodila do nepravične razdelitve zemlje med posameznike, in zdaj je veliko obdelovalnih zemljišč v rokah velikih kmetijskih podjetij.

Žal vse več mladih po koncu študija ne najde zaposlitve. Ne ostane jim drugega, kot da se zaposlijo kot dostavljavci hrane ali vozniki taksijev. Svetovno gospodarstvo je v zatonu, enako kitajsko. Resda kitajska vlada še zmeraj gradi veliko infrastrukture, da bi ohranjala gospodarski razvoj, toda kupna moč se zmanjšuje.

Rešitev je v obujanju podeželja. Zemlja bi spet lahko postala skupnostna. Med pandemijo smo že spoznali, kako pomembna je samopreskrba. Ugotovili smo, da ne moremo biti odvisni samo od globalnih trgovinskih tokov. Eden od prijateljev v Šanghaju ima že dolgo majhen vrt. Med pandemijo je počasi odstranjeval vse okrasne rastline, pustil je samo nekaj vrtnic za ženo, da je začel gojiti zelenjavo in nekaj koruze.

A tudi med mladimi je že čutiti zanimanje za premik nazaj na podeželje, predvsem zaradi ekonomskih razlogov:

V zgodnjih 80. in 90. letih je vlada sprostila nadzor nad pretokom prebivalstva. Če si pred tem imel registrirano podeželsko gospodinjstvo, se nisi smel preseliti v mesto. Kasneje si lahko odšel v mesto le, če si pridobil dovoljenje vaškega poglavarja, a zaradi razvoja industrije, ko je v tovarnah vse bolj primanjkovalo delavcev, so nadzor postopoma sprostili.

Toda časi se spreminjajo. Vse več mladih spoznava, da je donosneje obdržati stanovanjsko zemljišče na vasi kot kupiti stanovanje v mestu. Drugačni so tudi načini zaposlitve in potrebe trga. Vse več je digitalnih nomadov. Povezava z internetom je brezhibna po vsej Kitajski, zato lahko bivajo kjerkoli. Precej mladih se seli na svež podeželski zrak, kjer je veliko hrane in so življenjski stroški nižji.

Podnebna kriza zahteva dolgoročne strategije – ima Kitajska prednost?

Na vprašanje, ali so za soočanje s podnebno krizo boljši kitajski petletni načrti ali stihijsko obračanje volilnih ciklov Zahoda, odgovori:

Kitajska vlada obljublja, da bomo do leta 2060 dosegli ogljično nevtralnost. Mislim, da nam bo uspelo, saj vlada drži velike obljube. Nekoč so obljubili, da bodo odpravili absolutno revščino, kar so tudi storili. Zdaj nameščajo veliko sončnih panelov na pobočjih severozahodne Kitajske, s sončnimi paneli so opremljeni tudi rastlinjaki in akvariji za gojenje rib … Inovativnih projektov je ogromno.

Vendar se ne strinjam s tem, da na Zahodu ni doslednosti. Kljub izmenjavi oblasti med republikanci in demokrati vsak ameriški predsednik podpira velika podjetja, vojaško-industrijski kompleks in Izrael. Torej vidimo doslednost tako v zahodnih tako imenovanih demokracijah kot na Kitajskem, a kljub temu v osrednjem zahodnem tisku le Kitajska posluša obtožbe o avtoritarizmu.

A obenem doda:

Nujno potrebujemo globalno sodelovanje. S podnebno krizo se sooča vsa človeška vrsta, zato moramo vsi nekaj spremeniti in širiti glas o skupnem boju. Profesorji, pisatelji, novinarji, politiki … V svojem predavanju sem predstavila primer mladeniča, ki je začel s pogozdovanjem in snema videe za tiktok. Postal je internetna zvezda in uspešno privablja vedno več mladih, da se prostovoljno prijavijo za sajenje dreves v puščavi. Pri tem pomaga tudi država, saj prostovoljcem za sajenje dreves zagotavlja brezplačen avtobusni prevoz.

K sreči na Kitajskem še živi tradicija prostovoljstva. Zlasti med pandemijo se je znova prebudila. Vlada je uvedla strogo karanteno, zato so si ljudje sami razdeljevali hrano. Nekdo je šel v trgovino, kupil hrano za preostanek bloka, nato pa so družine iz višjih nadstropij po vrvi spustile košaro, da so jo sosedje napolnili. Tovrstno empatijo, ki jo kapitalizem zavrača, bi bilo treba spet okrepiti.

Na Kitajskem radi govorimo, da pripadamo globalnemu jugu, saj je v ozadju ideja, da so privilegirani na globalnem severu. Toda globalni sever imamo med elitami tudi na Kitajskem, enako na Filipinih ali v Vietnamu. Globalni sever in globalni jug sta v vsaki državi, saj so povsod revni in bogati, privilegirani in zapostavljeni.

Celoten intervju, v katerem se dotakne tudi vloge žensk v kitajski družbi, zapuščini politike enega otroka ter globljih kmetijskih vprašanj, lahko preberete v Delovi Sobotni prilogi iz dne 19.7.2025.