Slovenija je 18. aprila dosegla dan okoljskega ali ekološkega dolga, kar pomeni, da smo do tega dne porabili vse vire in ekosistemske storitve, ki jih lahko Zemlja obnovi v enem letu. Če bi vsi na svetu živeli kot prebivalci Slovenije, bi po izračunih organizacije Global Footprint Network potrebovali 3,4 planeta v velikosti Zemlje.

Naš strokovni sodelavec Boštjan Remic se je pogovarjal z novinarko Špelo Novak s 1. programa Radia Slovenija in izpostavil, da te številke jasno kažejo, da trenutni sistem proizvodnje in potrošnje ni vzdržen.

»Ta datum pomeni, da tudi v Sloveniji živimo precej preko okoljskih zmožnosti planeta in je posledično tudi odgovornost za okoljsko krizo na nas toliko večja. Smo del recimo razvitega sveta, kjer je bil razvoj gnan s fosilnimi gorivi, in moramo zato toliko več prispevati k razogljičenju, veliko več kot recimo države globalnega juga. To je sporočilo tako za politične funkcionarje kot za vso javnost, da ob tem dnevu razmislimo, kaj res lahko naredimo, ker je urgenca zelo velika.«

Ob tem dnevu v Focusu opozarjamo tudi na velike razlike oz. neenakosti, ki so močno povezane z okoljsko krizo. Dan okoljskega dolga je zelo različen za vse države na svetu in kaže nam, kako neenak je ta svet. Po izračunih Global Footprint Network sta najbližja 1. januarju Katar in Luksemburg, medtem ko so ZDA, Združeni arabski emirati in Kanada že 13. marca potrošili vse vire in ekosistemske storitve. Na drugi strani pa sta recimo Kuba in Ekvador, kjer se skorajda gibljejo znotraj planetarnih omejitev, in vidimo, da ta razviti svet tudi črpa naravne vire iz globalnega juga, nazaj pa izvaža odpadke, onesnaževanje in umazano proizvodnjo.

Vir: Global Footprint Network

Boštjan Remic je v radijskem intervjuju izpostavil, da pri izpustih toplogrednih plinov oziroma nasploh pri pritiskih na okolje prihaja tudi do zelo velikih razlik med najbogatejšimi in manj premožnimi:

»Ni pa to edina neenakost, ki se kaže skozi dan okoljskega dolga. Če gledamo skozi ekološko prizmo, so velike neenakosti tudi znotraj prebivalstva glede na premoženjski status. V zadnjih letih je bilo o tem narejenih veliko študij. Pred kratkim je bila denimo objavljena študija za primer Velike Britanije, ki je pokazala, da najbogatejših 10 % prebivalcev (približno 6,7 milijona) porabi kar trikrat več energije kot 30 % ljudi z najnižjimi dohodki (približno 20 milijonov). To so res ogromne razlike samo pri potrošnji energije.«

Kako pa doseči bolj pravično družbo in reševanje okoljske krize? Remic je spomnil na enega izmed zelo pomembnih ukrepov:

»Politične stranke se zatekajo k besedni zvezi ‘davčna razbremenitev’, ampak avtorji številnih študij zelo poudarjajo to, da je eden od bistvenih ukrepov progresivna obdavčitev, po kateri bogati plačajo več, tisti z manj premoženja pa manj. To dolgoletno zniževanje davkov, razbremenjevanje tistih z najvišjimi prihodki, je izredno škodljivo tako z okoljskega kot družbenega vidika. Sredstva, ki bi jih pridobili s takšno progresivno obdavčitvijo, bi seveda lahko porabili tudi za zeleni prehod. Zdaj obstaja razkorak med tem, koliko sredstev bi morali investirati, da bi dosegli podnebne cilje in koliko se jih dejansko za to nameni. In nenazadnje tudi, če pogledamo recimo samo energetsko sanacijo domov ali pa avtomobile. Recimo električni avtomobili so zaenkrat luksuzno blago, ki si ga večina ne more privoščiti. S takšnimi shemami obdavčitve najbogatejših bi lahko subvencionirali koristne zelene ukrepe za tiste, ki si jih ne morejo privoščiti. Predvsem pa bi morali razvijati storitve, kot so recimo javni prevoz oziroma javne storitve, ki vsem izboljšujejo življenja in so tudi z okoljskega vidika dejansko vzdržne.«

Pogovoru lahko prisluhnete tukaj, s kalkulatorjem organizacije Global Footprint Network pa si lahko vsak izračuna tudi svoj ‘overshoot day’ – tukaj.