Portugalska raziskovalka Rita Calvário, ki je pred nekaj tedni gostovala kot predavateljica na naši Mednarodni poletni šoli politične ekologije, je za časopis Večer spregovorila o hrani, pravičnosti, agroekologiji in zelenemu prehodu. Calvario je avtorica številnih multidisciplinarnih raziskav kot agronomka, družboslovka in specialistka za politično ekologijo, posebej pa preučuje kmetijske sisteme.

Meni, da ni več dovolj govoriti samo o varnosti preskrbe s hrano, temveč da so težave veliko bolj večplastne:

Varnost preskrbe s hrano je seveda pomembna, ker gre za vprašanje dostopa do hrane/…/. A v resnici imamo tudi problem distribucije. Vemo, da je proizvodnje dovolj, a vsi nimamo dostopa do hrane, in to hranljive hrane. Prehranska negotovost narašča, lakota tudi. Hrana je pomembna tudi v vojnih kontekstih, vemo, kaj se dogaja v Gazi, kako se hrana uporablja kot metoda vojne in genocida.

V nadaljevanju poudari, da potrebujemo alternative velikim projektom intenzivne proizvodnje, ki izkoriščajo delavce in povzročajo znatno okoljsko škodo. Večina kmetov, tudi v Evropi, je malih in srednje velikih kmetov, ki so zaradi nacionalnih in skupnih kmetijskih politik takorekoč pahnjeni na stran:

Na Portugalskem je večina kmetov malih in politike so v resnici delale proti njim. Število kmetij, ki izginjajo, je veliko. /…/ Potrebujemo spremembo, premik modela. In to je tisto, kar zahtevajo številne prehranske pobude in gibanja z agroekologijo, solidarnostnimi ekonomijami. In te spremembe potrebujejo podporo. Ne moremo kar iti do kmeta, ki se bori, da preživi, in ki so mu vse politike in diskurzi govorili: ‘Moraš investirati, potrebuješ več tehnologije, več gnojil,’ kar je tudi naredil, se zadolćil in se zdaj bori. Ne moremo mu kar reči ‘Preidi na agroekologijo.’ Treba je zagotoviti sredstva, pogoje, politike, usposabljanje, denar, da se ta prehod omogoči.

Poudarja tudi, da ekološko kmetovanje in ekološko pridelana hrana v takšni obliki, kot ju poznamo trenutno, nista del rešitve:

Začetki ekološkega kmetovanja so bili precej alternativni v primerjavi s prevladujočim prehranjevalnim sistemom. Imeli so radikalne zahteve, toda ko je postalo popularno, je tudi tg zaznal priložnost. In kar dela sedaj, je, da proizvaja ekološko hrano, a brez načel, ki so bila prisotna na začetku. V bitvu je ekološka pridelava postala zreducirana na neuporabo kemikalij – oziroma niti ne vseh kemikalij, ampak sintetičnih kemikalij. /…/ Velike korporacije so b bistvu samo prešle iz velikega industrijskega modela na to, da pač ne uporabljajo sintetičnih kemikalij. Je to bolj zdravo? Ni nujno.

Kot primer disonance med kvaliteto hrane in njene pridelave ponudi kar industrijo jagodičevja na Portugalskem:

Portugalska je velik pridelovalec jagodičevja, delikatese, ki je zelo zdrava, antioksidantna in tako naprej. Toda način, kako se prideluje, je brutalen. Gre za velike površine, temelji na zelo izkoriščani migrantski delovni sili z zelo težkimi delovnimi pogoji in življenjskimi razmerami. Porabi morje plastike. Odnos z lokalnim prebivalstvom ne obstaja. Uničuje ekosisteme. Je to bolj pravično in trajnostno? Mislim, da ne. Ko ludje jedo tovrstno hrano je morda dobro za njihovo zdravje, ampak bodite pozorni na to, kako je pridelana. /…/ Zakaj dajemo denar kmetom in kmetijskim sistemom, ki so škodljivi in ki služijo ogromno denarja? Zakaj mi, davkoplačevalci, to plačujemo, in ne za zeleni in pravični prehod? To nima smisla, ne? Čaka nas še veliko dela.

Celoten intervju lahko preberete v časopisu Večer v soboto iz dne 12.7.2005.