Po podatkih organizacije Global Footprint Network smo 1. avgusta dosegli letošnji svetovni dan okoljskega dolga. To pomeni, da smo od 1. januarja do danes porabili že toliko naravnih virov, kolikor se jih lahko obnovi v letu dni. Naš strokovni sodelavec Boštjan Remic se je pogovarjal z novinarko Špelo Novak s 1. programa Radia Slovenija in opozoril na zaskrbljujoče pehanje po nenehni rasti in BDPju, na račun slabšanja pogojev za življenje.
“Živimo v neki iracionalni družbeni ureditvi, da ne rečem blazni. Kdo bo rekel, da so to za začetek preveč dramatične besede, ampak če pomislimo ob vsej ozaveščenosti, ob vseh naporih glede zelenega prehoda, ob vsem govoru o okoljski krizi itd., se je ta dan okoljskega dolga premaknil še za en dan bližje začetku koledarja. Skratka, to še simbolično nekako pokaže, da se degradacija uničevanja okolja stopnjuje in ta iracionalnost je vtkana v družbeno ureditev, v kateri živimo, kot da bi imeli neko umetno pomanjkanje. Vseskozi se pehamo za večjo rastjo. Če BDP ne raste, smo veliki krizi, odpuščamo, propadamo, propadajo podjetja, varčevalni ukrepi sledijo in ta iracionalnost v bistvu je tisto, kar tako zelo pritiska na naravo, na planet, da na nek način živimo v dolgu do planeta, da ga prekomerno izkoriščamo in da režemo na nek način tudi pogoje za človeško in nečloveško življenje in to je zelo zaskrbljujoče.”
V Sloveniji smo sicer ta dan dosegli že 25. aprila. Če bi vsi na svetu živeli kot prebivalci Slovenije, bi po izračunih organizacije Global Footprint Network potrebovali več kot 3 planete v velikosti Zemlje. Ob tem je pomembno opozoriti tudi na velike razlike oz. neenakosti, ki so močno povezane z okoljsko krizo. Dan okoljskega dolga je zelo različen za vse države na svetu in kaže nam, kako neenak je ta svet. V državah t. i. globalnega juga, kot so Jamajka, Ekvador, Indonezija in Kuba nastopi šele oktobra, novembra, medtem, ko v državah t. i. globalnega severa, kot so recimo ZDA, Danska in Kanada to simbolično mejo dosežejo že februarja ali pa marca in tukaj je ogromna neenakost.
“Vse bolj nam je jasno, da je velika neenakost v pritiskih na naš planet tudi z vidika premoženja in lastništva in moramo razumeti, da je to politično-ekološki problem, s katerim se soočamo in takrat, ko slišimo veliko hvale, moramo tudi biti malo skeptični. EU je v zadnjem času, pred zaključkom tega mandata, pred volitvami, precej popustila pred določenimi pritiski s strani desnice in nekaterih družbenih interesnih skupin. Posledično je podnebno ukrepanje, ki že zdaj ni bilo na nivojih, kot jih recimo zahteva znanost, da bi nekako še ujeli mejo 1,5° podnebnega segrevanja, ki naj po ugibanjih ne bi tako zelo spremenila življenja na planetu, da bi prišlo do res nekih nepopravljivih in nepredstavljivih posledic prepočasno, in tudi nepravično, zato moramo nekak zelo trezno premisliti, kako zares iti naprej v pravični zeleni prehod.”
Ob kritiki na račun politike, ki nujnosti podnebnega ukrepanja ne jemlje resno, pa Boštjan Remic opozarja na primere dobrih praks, ko so ljudje sami naredili korake naprej.
“To je gotovo področje energetskega zadružništva, kjer imamo tudi pri nas primer energetske zadruge Zeleni Hrastnik, ki je zelo pomemben in ga že posnemajo. Zelo zanimiv je tudi primer v bližini Firenc, kjer so delavci prevzeli tovarno, kjer so prenehali proizvajati avtomobilske dele in začeli proizvajati dele za kolesa. Vedeli so, da ne smemo več spodbujati uničevanja okolja, ekološke degradacije in so sami nekako od spodaj navzgor začeli nek povsem drugačen zeleni prehod in ob tem dobili tudi neverjetno podporo okoljskega in sindikalnega gibanja. To so primeri, kjer se kaže alternativa in seveda tudi pritisk na te, ki so zdaj pri vzvodih moči, da po eni strani bolj ambiciozno, po drugi pa bolj pravično, usmerijo ukrepe zelenega prehoda.”
Celotni oddaji Aktualna tema lahko prisluhnete tukaj, s kalkulatorjem organizacije Global Footprint Network pa si lahko vsak izračuna tudi svoj ‘overshoot day’ – tukaj.
