Kaj je “bio” pri biogorivih?

Ob omembi biogoriv nam sicer v Focusu zasveti rdeča luča, vendar nas veseli, da je dal novinar Vala 202 Jan Grilc zeleno luč, ko je naša Marjeta Benčina kot strokovna sodelavka za “njeno” prvo temu v podkastu Zelena luč predlagala prav biogoriva.

Cena uporabe biogoriv kot neke opevane rešitve za razogljičenje v prometu je veliko višja, kot si mislimo. Industrija biogoriv ima temno stran. Prvotni predpisi EU so računali le na znižanje emisij, formula pa ni upoštevala dejstva, da bo vedno več zemljišč, tudi gozdov, namenjenih za gojenje poljščin za biogoriva. Od Peruja do Tanzanije so ljudje izgnani z zemlje, da bi gojili pridelke za biogoriva. Poleg tega zmanjšujejo prehransko varnost in ponujajo obilico možnosti za goljufije.

Na vprašanje, kako v bistvu delimo biogoriva in katera so bolj sporna od drugih, je Marjeta Benčina odgovorila:

Evropske politike, ki zagovarjajo proizvodnjo biogoriv, trajajo že od leta 2003. Sama jim sledim že okrog 15 let. Sprva so bila biogoriva mišljena kot neka rešitev za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v prometu. Zdaj pa bolj, kot ta biogoriva uporabljamo in bolj ko raziskujemo ozadje, ugotavljamo, da se to ni uresničilo, da so v nekaterih primerih biogoriva celo slabša od fosilnih goriv. Torej celo slabša od dizla in bencina, kar se tiče emisij toplogrednih plinov. Tako da se je izkazalo, da so biogoriva 1 velika napaka, tako z vidika podnebja kot tudi z vidika prehranske varnosti, biotske pestrosti in človekovih pravic. Glede emisij so študije pokazale, da so, če upoštevamo tudi spremembe rabe zemljišč, ki jih ponavadi ne upoštevamo pri gorivih, emisije pri biogorivih veliko večje, kot smo pričakovali.

Potem so pa tu še biogoriva iz odpadkov in rabljenega kuhinjskega olja ter ali živalskih maščob, ki jih v EU večinoma uvažamo, saj jih ne dobimo dovolj iz naših gospodinjstev in restavracij (več tukaj).

Pri tem pa nas lahko skrbi njihova razpoložljivost. Kajti predvideva se, da se bo njihova raba do 2030 podvojila ali pa celo potrojila. Sicer se sliši odlično in zelo zero waste, da ponovno uporabo odpadno kuhinjsko olje za pogon vozil, vendar se je v praksi izkazalo, da povpraševanje oziroma potrebe po biogorivih izrabljenega olja za kuhanje močno presegajo količino, ki je na voljo in to dejansko vodi v goljufije. Na primer Malezija izvozi že trikrat več rabljenega olja, kot ga zbere, kar pomeni, da se goljufija, kot je skrita uporaba palmega olja in podobno, zelo verjetno dogajajo v velikem obsegu. To pa ima potem lahko seveda tudi negativne okoljske posledice. Skoraj polovica vseh evropskih živalskih maščob pa se uporablja za biodizel. Veliko zanimanje je tudi v letalski industriji. Izračunali so, da bi za pogon letala recimo na relaciji Pariz – New York potrebovali maščobo 8800 prašičev.

Priporočamo v poslušanje podkast, v katerem na vprašanje, kaj je “bio” v biogorivih pomaga odgovoriti tudi strokovnjakinja Barbara Smailagić iz mreže Transport & Environment (T&E), s katero Focusu sodeluje že vrsto let:

Ugotavljamo, da je trajnostnih biogoriv zelo malo. Taka so recimo goriva, ki izdelamo iz bioloških odpadkov v gospodinjstvih. Tudi tista iz odpadnih jedilnih olj, ki so bila pridelana v Evropi, ter tista, ki so narejena iz nekaterih kategorij živalskih maščob, ki za človeka niso užitne. Obstaja torej nekaj surovin, a je njihova količina zelo omejena. Težava pa je, da je povpraševanje tako veliko, da moramo veliko goriv uvažati, to pa je povezano s prevarami pri uporabi surovin. Biogoriva, ki jih uporabljamo v prometu, so torej v veliki meri netrajnostna. Surovine zanje so uporabljali tudi v drugih gospodarskih panogah, kjer jim zdaj niso več tako dostopna zaradi tekmovanja z industrijo biogoriv. Končni rezultat je, da se preusmerijo k drugim, še bolj netrajnostnim surovinam za svojo proizvodnjo. Posredno torej ustvarimo še več izpustov.

Epizodo o biogorivih najdete tukaj, medtem ko je vseh 7 epizod podkasta Zelena luč na Val 202 zbranih tukaj.

Naša dosedanja opozorila in povzetki študij s področja biogoriv pa zbrani tukaj.