“Če imaš avto in denar za gorivo, so ti dostopne skoraj vse destinacije”
Podkast Vala 202 Zelena luč je že drugič kurirala naša Marjeta Benčina. Tokrat je oddaja potekala v znamenju prevozne revščine, s posebnim poudarkom na dveh izmed bolj zapostavljenih skupin v prometu – ženskah in starejših.
Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali pa gospodinjstvo omejen dostop do ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih bodisi neustrezen, ali pa si ga težko privoščijo. Drugače povedano – “prevozno revni ljudje so tisti, ki nimajo ustreznega prevoza do službe, šole, zdravnika, upravne enote, banke, trgovine in tako dalje.” Ali pa je ta tako drag, da si ga ne morejo privoščiti.
Dejavniki, kot so slaba dostopnost do javnega prevoza, nizki dohodki, življenje v odročnih naseljih, drago lastništvo avtomobila, visoke cene goriva, nizka informiranost v alternativah prevoza, tudi digitalna izključenost, predvsem pri starejših, ter drugi dejavniki lahko zelo povečajo socialno izključenost nekaterih skupin.
Kot uvodoma pojasni Marjeta:
“Slovenija je avtomobilistična država – če imaš avto in denar za gorivo, so ti dostopne skoraj vse destinacije. Težava pa je, da imamo po nekaterih ocenah skoraj polovico prebivalcev, ki avta ne vozi iz različnih razlogov. Bodisi ga nimajo, so premladi ali prestari, ga niso sposobni voziti ali ga ne želijo imeti, na primer zaradi okoljskih razlogov. Pri takšni obliki poselitve, kot jo imamo v Sloveniji in pri prometnem sistemu, ki je desetletja prioritiziral avto pred javnim prevozom, prihajamo v stanje, ko bo, če ne obmo našli ustreznih alternativ, polovica ljudi postala nemobilnih.”
“Kakšen bi bil svet, če bi promet že od začetka oblikovale ženske?”
V oddaji je sodelovala tudi gostja Lea Rikato Ružič, prometna načrtovalka in predsednica Ljubljanske kolesarske mreže, ki je z gostiteljem podkasta Janom Grilcem spregovorila o položaju žensk v mobilnosti – kakšne so njihove potovalne navade, na kakšne načine so bolj ranljive ter kako lahko ženski pogled pripomore k bolj enakopravnim in bolj zdravim mestom.
/…/ ženske potujejo v povprečju seveda bolj trajnostno, pa tudi bolj varno. Kaj to pomeni? Podatki statističnega urada kažejo, da ženske manj vozijo avtomobile, manj kolesarijo, ampak hkrati pa tudi precej več hodijo, uporabljajo javni prevoz in so tudi večkrat sopotnice. /…/ Zanimiv je recimo tudi podatek, da zakrivimo ženske le 14 % smrtnih prometnih nesreč. Je pa dolga leta veljalo, da imajo ženske večjo verjetnost, da utrpijo hude poškodbe ali pa umrejo v prometni nesreči, ker so bile varnostne naprave, na primer varnostni pasovi, prilagojeni moškim.
Na vprašanje, kako bi zgledalo mesto po meri žensk, je odgovorila:
/…/ neka raziskava je recimo pokazala, da bi se emisije zmanjšale za 18 %, če bi moški začeli potovati tako, kot potujejo ženske. /…/ Jaz mislim, da bi v mestu, ki bi postavilo ženske v središče procesa načrtovanja [mobilnosti], prišlo do situacije, v kateri bi zmagali vsi. Na ta način izboljšali javni prevoz, hodljivost okolja, pa seveda pogoji za uporabo koles, za dnevno mobilnost, kar bi imelo učinke za celotno družbo. S tem bi dosegli bolj enakopravno obravnavo otrok, starejših, gibalno oviranih, socialno depriviligiranih, revnih, ne glede na spol. In s tem bi dosegli bolj enakopravno, bolj pravično dostopnost do delovnih mest, do storitev, do izobraževanja in seveda, na koncu so tu tudi okoljski vidiki, ki so izjemno pomembni.
Prevozna revščina ni le prometna tema, je tudi širši socialni problem
Tudi starost je pomemben dejavnik, ki zvišuje tveganje za prevozno revščino. Kako se bo moral slovenski prometni sistem prilagoditi starajoči se družbi?
Prilagoditi se bodo morali vsi sistemi, ne le prometni. V mislih imam predvsem prostorsko načrtovanje, ki bo omogočilo bližino storitev tudi na območjih razpršene poselitve, ne le v večjih središčih. Pomembna je mešana raba, da imamo v stanovanjskih soseskah tudi druge storitve, da se ne rabmo z avtomobilom odpraviti recimo na nek drug koncu mesta v trgovino, ali pa spet nekam drugam v zdravstveni dom. Tudi recimo zaradi vročinskih valov sta hoja in kolesarjenje poleti za starejše skoraj nemogoča. Ozelenjevanje mest, senčne poti, klopi za postanek in podobni ukrepi so zelo ključni za prilagajanje na podnebne spremembe. Na podeželju bo potrebno sistematično organizirati prevoze na klic kot del javnega potniškega prometa, tudi prevoze od vrat do vrat. Vozila javnega potniškega prometa bodo morala biti prilagojena gibalno oviranim, na primer nizkopodni avtobusi in vlaki.
To so le nekatere izmed rešitev, ki jih Marjeta predlaga v podkastu, bolj poglobljen razmislek je mogoče prebrati v priročniku Dobre prake za reševanje prevozne revščine na območjih Srednje in Vzhodne Evrope, ki smo ga pred kratkim pripravili v sklopu projekta ‘Prevozna revščina v CEE regiji’.
Podkastu o prevozni revščini lahko prisluhnete tukaj, vse epizode podkasta Zelena luč na Val 202 pa so zbrane tukaj.
