Živa je v Boliviji na reportažnem potovanju v okviru OFOF projekta. Odpravila se je po poteh deforestacije. Na pot je šla skupaj s fotografom Matjažem Krivicem in novinarko Dela Majo Prijatelj Videmšek. Bolivija je država, ki ima v zadnjih nekaj letih tretjo najvišjo stopnjo krčenja gozdov na svetu (za Brazilijo in DR Kongo). Vodilna vzroka za izgubo gozdov ali hudo degradacijo gozda v Boliviji sta obsežna govedoreja in proizvodnja soje, ki se prideluje predvsem za krmo za živino. Tudi nezakonita sečnja lesa in širjenje nove cestne infrastrukture (za črpanje nafte in plina, rudarjenje, proizvodnjo soje in proizvodnjo sladkornega trsa za etanol) sta bila v zadnjih letih množična.
Po poteh deforestacije
Živa Kavka Gobbo
Uvod
Odločitev je padla. Focus bo sam organiziral odpravo v Bolivijo. Bolivija je tretja država na svetu po stopnji deforestacije, takoj za Brazilijo in DR Kongom. Imamo »veze«. Matjaž organizira fotografski festival v Santa Cruzu, v galeriji, ki jo vodi Ejti Štih. Pa še pri njej bomo lahko prespali prvo noč, preden se podamo na pot.
Po vsakodnevnem iskanju kontaktov preko Maje, Matjaža in Focusa, naredimo načrt. Prek spletnega sestanka smo spoznali raziskovalce, ki analizirajo deforestacijo. FCBC, Amigos de la Naturaleza (FAN), svobodni novinar, predsednik društva živinorejcev, predsednik društva za pravice staroselskih ljudstev, so posamezniki in organizacije, s katerimi smo se povezali. Dogovorili smo se, da bomo tri dni preživeli z društvom živinorejcev in šest dni z novinarjem Robertom Navio (izdaja spletno revijo Nomadas, ki piše o vsebinah, na katere želimo opozoriti tudi mi).
22. oktober 2022
V mestu in regiji Santa Cruz se prične vsesplošna stavka. Uprli so se odločitvi vlade, da prestavi datum štetja prebivalcev. Štetje so nazadnje izvedli pred 10 leti, a se je razporeditev prebivalstva po državi precej spremenila. Po prvotnem načrtu naj bi cenzus izvedli letos novembra, prestavili pa so ga na 2024 (tik pred volitvami, ko bi ga mogoče morali spet prestaviti). Rekli smo si, da mogoče kmalu dosežejo dogovor.
3. november
Še vedno stavkajo. Celo mesto Santa Cruz je blokirano. Blokade cest povsod. Bencina zmanjkuje. Potovanja skoraj niso mogoča. Ostanemo doma, vseeno odpotujemo? Mogoče pa se stavka prekine, preden pridemo v Santa Cruz. Saj ne morejo stavkati v nedogled. Celo mesto, ki je večje od glavnega mesta La Paz, in ekonomsko najmočnejše mesto v Boliviji, mesto, ki skrbi za eno tretjino hrane po državi, stoji. Kaj pa če je nevarno? Bomo pa pri Ejti.
4. november 2022
Z novinarko Majo in fotografom Matjažem smo se odpravili na pot. Tokrat nam je zagodel sneg v Avstriji. Na letališču so rekli, da mogoče še ujamemo let. Po eni uri nadaljujemo pot. Na letališče smo prispeli v zadnjem trenutku in tako uspešno poleteli do Santa Cruza, Bolivija.
Dan 1 (sobota) – 14. dan stavke in blokade mesta
Prva stvar, ki smo jo želeli kupiti, so SIM kartice za internet in klice. Na okencu so povedali, da sistem ne dela, mogoče bo ob 9h. Nato pa mogoče ob 10h. Ker še kar ni delal, smo se odpravili proti mestu. Mogoče pa nas spustijo mimo blokad.
Santa Cruz je najhitreje rastoče mesto v Boliviji in pomembna regija za preskrbo države s hrano. Je mesto, kjer je močna opozicija, center za distribucijo soje in mesa po državi in drugam. Civilna družba je močna in dobro organizirana. Imajo najstarejši civilni komite v Boliviji, ki deluje že od 1957. To je skupina strokovnjakov in zainteresirane javnosti, ki sodeluje pri oblikovanju načrtov za razvoj mesta.
Dobro. Mogoče bo naslednji dan že konec. Mogoče se vladi in opoziciji uspe dogovoriti. Medtem se pogovarjamo z različnimi ljudmi. Santa Cruz, ki so se mu pridružile že tudi druge občine in institucije, zahteva štetje prebivalstva pred naslednjimi volitvami, ki so leta 2025. Prebivalstvo Santa Cruza se je od zadnjega štetja prebivalcev skoraj podvojilo. Zato hočejo štetje čim prej – da občina dobi dovolj sredstev za zdravstvo, šolstvo in socialo. Da dobi tudi več politične moči, saj bo bolje zastopana v parlamentu. Po pripovedovanju sogovornikov, vlada želi prestaviti cenzus na leto pred volitvami – kar bi pomenilo, da v času volitev veliko prebivalcev regije ne bi moglo glasovati.
Naslednji dan je situacija v mestu enaka, samo goriva je manj. Ker so premiki mogoči zgolj s kolesom ali peš, smo se odločili za obisk galerija Manzana 1, kjer Ejti in Matjaž organizirata fotografski festival. Odpravili smo se peš, saj ni avtobusov in kombijev, avtomobili ne vozijo. Ceste so zaprte, mesto duhov. Živahno je zgolj na barikadah, ki jih nadzorujejo ljudje. Protestirajo mirno. Ponekod molijo, drugod jejo, nekateri imajo zumbo. Mimo spustijo nujne prevoze, motorje in kolesa.
Vsak, s katerim smo govorili, sodeluje v stavki. Ceste so zasedla kolesa, ljudje disciplinirano prečkajo zasedena križišča. Red v neredu je močan. Mogoče pa bo pritisk dovolj velik, da vlada popusti.
Vseeno se dogovorimo za panoramski let nad polji soje v ponedeljek zjutraj. Mogoče nam uspe. Ker tudi privatna letala nimajo goriva, ni šlo. Uspelo pa nam je v torek.
Dan 4 (torek)
Mogoče pa lahko res naredimo panoramski posnetek sojinih polj? Uspelo nam je. Prizori so pretresljivi – ceste kot ribje kosti ali virusi zajedajo v deviški gozd. Polja se širijo z vladno pomočjo. Bolivijska vlada Eva Moralesa je bila v prvem mandatu zelo zavzeta za varovanje okolja in staroselskih skupnosti: označili in zamejili so skoraj vsa območja s staroselskimi skupnostmi in ljudstvi, ter jim podelili pravice upravljanja, zamejili so črpanje nafte in regulirali krčenje gozdov. Z nastopom druge vlade Moralesa pa so obrnili ploščo. Izpad dohodkov so želeli nadomestiti z agroindustrijo, ki pa zahteva vedno več zemlje. Zemlja je v primerjavi s sosednjimi državami poceni, tako da je veliko špekulacij in preprodaje zemlje.
V regiji Chiquitania je veliko prebivalcev, ki jih tukaj imenujejo »interculturales« – to so ljudje iz drugih koncev Bolivije, ki so s strani državne agencije INRA dobili dovoljenje za rabo zemlje. Zemljo pogosto kmalu prodajo naprej, večjim akterjem v agrobiznisu. Poleg tega je nakup hektarja gozda tudi 10 krat cenejši kot nakup kmetijskega zemljišča. In kaj je ceneje kot požig?
V nadaljevanju dneva smo dogovorjeni za let v Concepcion, kamor smo nameravali s predsednikom platforme organizacij živinorejcev. Zaradi blokad nismo mogli po cesti, v mestu pa tudi nismo mogli več čakati. Let je odpadel. Bencina ni dovolj, ne za avtomobile in niti za letala. Mogoče pa lahko najdemo koga, ki nas pelje?
Pristopi pilot in pravi, da nas mogoče lahko pelje v Concepcion. Ob 13h. Mogoče ob 15h. Mogoče pa ob 15:30. Mogoče bo treba na pot v sredo. Na srečo smo uspeli poleteti ob 16:30 in tik pred temo pristali na letališču…
Nadaljevanje bloga sledi, v okviru potovanja bodo nastali tudi reportažni članki in fotografska razstava v Sloveniji.
Aktivnost je del projekta “Our Food. Our Future”, ki ga sofinancirata Evropska unija in Ministrstvo RS za zunanje zadeve. Vsebina je izključna odgovornost partnerjev projekta in ne odraža nujno stališč EU in Ministrstva RS za zunanje zadeve.
