Za vsako embalažo na trgovinski polici se skrivajo različne zgodbe. Mnogokrat ne pripovedujejo o kakovosti ali izvoru, temveč o izkoriščanju delavcev in delavk, prikrivanju porekla in netrajnostni proizvodnji. Tudi na tleh Evropske unije trg ni urejen tako, kot bi pričakovali. “Narejeno v Sloveniji” ne označuje vedno lokalno pridelane hrane, certifikati niso vedno jamstvo za pravičnost in trajnost.
Na okrogli mizi Odstiramo nevidne sestavine v hrani, ki smo jo 24. septembra organizirali v sodelovanju z Zvezo potrošnikov Slovenije (ZPS), smo razkrivali, kaj se skriva za deklaracijami živil in razbijali pogoste mite o hrani.
Dogodek sta z dokumentarno fotografsko pripovedjo o romunskih migrantskih delavcih v evropskem kmetijstvu otvorila raziskovalna novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bumbuț, avtorja projekta Zdoma (Plecat) in tako osvetlila realnost, ki je skrita očem potrošnikov, v nadaljevanju pa smo lahko prisluhnili okrogli mizi, ki si jo lahko ogledate tudi na spodnjem posnetku:
Potrošniki slabo obveščeni o poreklu in trajnosti izdelkov
“Potrošnik je pri večini izdelkov slabo obveščen – od tega, da je poreklo lahko zapisano le kot lokacija, kjer je bil izdelek prepakiran, do tega, da zelo malo ve o trajnosti izdelka”, je poudaril Boštjan Okorn iz ZPS. Potemtakem imamo lahko “slovenske” indijske oreščke , je dodal kot primer zavajajanja o poreklu.
Evropski trg hrane ni tako urejen, kot mislimo. Potrošnik je pogosto prepričan, da znotraj Evropske Unije ne prihaja do kršitev, saj imamo zakonodajo, a realnost je drugačna. Ko kupujemo poceni hrano, ne pomislimo, da za njo pogosto stojijo kršitve delavskih in človekovih pravic in uničevanje okolja.
Pa bi bili potrošniki pripravljeni plačati več za hrano, če bi vedeli, da je pridelana pravično? Po besedah Okorna raziskave kažejo, da slovenski potrošnik izbira z denarnico in svojim okusom, je pa Skandinavija primer, da niso bolj trajnostni izdelki nujno dražji, saj je po njih toliko več povpraševanja.
‘Narejeno v Sloveniji’ – pa je res? Oznaka je lahko zavajajoča.
“Narejeno v Sloveniji” ne označuje vedno lokalno pridelane hrane
»Slovenski potrošniki zaupamo oznakam, kot je ‘narejeno v Sloveniji’, a pogosto gre le za kraj zadnje predelave, ne pa pridelave,« je poudaril Boštjan Okorn iz Zveze potrošnikov Slovenije.
Ena od skritih sestavin v industrijski živinoreji je krma, ki jo uvozimo, a deklaracija na mesnem izdelku tega podatka ne vsebuje, je ponazorila Živa Kavka Gobbo iz Focusa. Trgovce so že doletele kazni za zavajanje z oznakami. Podjetje Hofer je npr. moralo na zahtevo agencije za varstvo konkurence umakniti oznako Narejeno s srcem oz. Kakovost iz Slovenije, zaradi zavajajočega označevanja porekla izdelkov.
Slovenija ni izjema pri izkoriščanju delavcev
Primeri iz Slovenije dokazujejo, da izkoriščanje delavcev ni le problem drugih držav. Nedavno razkriti primeri s kmetije Bobnar in podjetja Marinblu so pokazali, da je izkoriščanje prisotno tudi v Sloveniji in tudi v prehrambeni industriji. »Takšna podjetja je treba zapreti, v tujini to počnejo. Pri nas pa še čakamo,« je bil kritičen Goran Lukič iz Delavske svetovalnice.
Ob tem je poudaril pomen zavedanja in vsakodnevnih odločitev potrošnikov: »Nobeno delo ni vredno tega, da si uničiš hrbtenico in zdravje. Potrošniki delamo izbire vsak dan. Mislim, da imamo veliko možnosti vplivanja – kar se je pokazalo tudi v primeru Bobnar, kjer se je odzvalo lokalno okolje.«
Certifikati niso vedno jamstvo za pravičnost in trajnost
Temeljna težava certifikatov po besedah Žive Lopatič iz Pravične trgovine Slovenije je, da jih je veliko in da potrošnik težko prepozna, kaj pomenijo. Med sabo se razlikujejo predvsem po tem, da nekateri označujejo le okoljske komponente, drugi tudi družbene, ter po stopnji nadzora. “Noben od certifikatov ne bo zaščitil najšibkejših. In noben ni vreden stoprocentnega zaupanja. Načeloma pa velja, da so uradni, nacionalni certifikati za živila bolj verodostojni kot tisti, ki si jih podeljujejo podjetja sama,“ je poudarila.
Potrošniku v pomoč digitalne rešitve
Kljub izzivom obstajajo konkretne rešitve, ki lahko pomagajo potrošnikom pri bolj etičnih odločitvah. Ena takih bo digitalni potni list za izdelke, ki bo poskrbel za boljšo informiranost o trajnostnosti, popravljivosti in drugih podatkih o izdelku.
Projekt Watson razvija napredna orodja za identifikacijo ponaredkov, kot je hitra DNK analiza živil. To bo omogočilo večjo sledljivost in preprečilo goljufije, ki so danes razširjene predvsem pri izdelkih, kot so med, oljčno olje ali meso. »Tehnologija bo omogočila, da bomo v nekaj urah vedeli, ali je izdelek pristen ali ponarejen,« je povedala Eva Marija Čad iz ZPS.
Potrebujemo sistemske rešitve – in družbeno spremembo
»Raziskave kažejo, da potrošniki izbirajo z denarnico in okusom, ne pa z glavo. Razmislek o trajnosti pride šele kasneje, skrb za delovne pogoje pa je žal še precej nizko na lestvici. Žalostno je, da se ne moremo niti več zanesti na to, da je bil izdelek pridelan na evropskih tleh. Tudi v državah, kot je Nemčija, ki ji pogosto zaupamo, prihaja do izkoriščanja. Zaupanje potrošnikov je težko pridobljeno in prej ali slej se te prakse zavajanja širijo, sicer podjetja propadejo. Tudi naši kmetje bi težko konkurirali,« je na sistemske težave opozoril Okorn.
Lopatič meni, da je pomembno sprejetje zakonodaje, kot je Direktiva o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti (CSDDD), ki bi pomagala k odpravljanju tovrstnih kršitev in nepravilnost, a izpostavlja pomembnost sistemskih in družbenih sprememb, s čimer so se strinjali tudi drugi:
»Dokler bomo zasledovali zgolj famozni cilj dobička, se zadeve ne bodo izboljšale, saj bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo šli delat tudi pod takimi okoliščinami. Zato je poleg direktiv in zakonodaj potrebna sprememba sistema in družbe.»
Kavka Gobbo pa je opozorila na nevarnosti sprejemanja sporazuma EU-Mercosur, ki pomeni resno grožnjo evropskemu in slovenskemu kmetijstvu, okolju, podnebnim ciljem ter standardom kakovosti hrane: »Sporazum EU–Mercosur predvideva, da bomo iz Evrope v Južno Ameriko izvažali izdelke, kot so pesticidi in avtomobili, v zameno pa uvažali meso in druge kmetijske pridelke. Zakonodajalci trdijo, da naj bi bil sporazum v redu, a to preprosto ne drži. Pomenil bo večji uvoz prehranskih izdelkov, ki pogosto ne dosegajo evropskih standardov. To bo povzročilo dodaten pritisk na cene, po katerih lahko evropski kmetje še prodajajo, pritisk na potrošnike, ki bodo deležni manj kakovostne hrane, pritisk na zdravje ljudi, saj se bodo uvažali izdelki, obdelani s pesticidi, ki so pri nas prepovedani – in seveda pritisk na okolje, saj bo sporazum pospešil krčenje gozdov.«
Trgovinski sporazum EU–Mercosur je potrebno ustaviti
Sporazum še ni dokončno sklenjen in še se ga lahko zaustavi. Države EU in Evropski parlament ga še niso ratificirali. Nekatere države članice so že izrazile nasprotovanje, Slovenija tega še ni storila.
Pridružite se pozivu slovenskim odločevalcem, da ta škodljivi trgovinski sporazum zavrnejo: https://focus.si/ustavimo-eu-mercosur/
