Občine in lokalne skupnosti so ključni akter pri spopadanju s podnebno krizo

Ker se politike prehoda v podnebno nevtralno družbo v praksi najbolj vidno realizirajo na lokalni ravni, bodo občine in lokalne skupnosti ključni akter pri spopadanju s podnebno krizo.

Podobno kot država se morajo tudi občine kar najhitreje lotiti dolgoročnega planiranja tako blažitvenih kot tudi prilagoditvenih ukrepov. Občine pri tem precej zaostajajo. Odlično priložnost predstavljajo pobude kot je npr. Konvencija županov (Covenant of mayors). Gre za pobudo ustanovljeno leta 2008 v Evropi, katere cilj je zbrati lokalne uprave, ki se prostovoljno zavežejo, da bodo izpolnile in presegle cilje EU na področju podnebnih sprememb in energije. Občine, ki se pobudi pridružijo, morajo pripraviti tako imenovane lokalne akcijske načrte za trajnostno energijo in podnebne spremembe (SECAP). Ti so lahko odlična podlaga za načrtovanje ukrepanja in lahko pomembno prispevajo k blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe, tako na lokalni, kot tudi državni ravni.

Kar pa se tiče konkretnih ukrepov, lahko občine pomembno prispevajo k blaženju podnebne in splošne okoljske krize predvsem z omejevanjem osebnega motornega prometa, spodbujanjem javnega prometa in kolesarjenja, spodbujanjem lokalne ekološko pridelane hrane, energetsko prenovo stavb, spodbujanjem obnovljivih virov energije (predvsem sončne), skupnostnih projektov idr. S tem namenom smo v Focusu v sodelovanju s partnerji pripravili tudi več priročnikov za izvajanje projektov skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri . 

Manjše občine oz. lokalne skupnosti so lahko pri tem izredno ambiciozne. Takšen primer v Sloveniji je denimo vas Zavrate. Ta je dosegla 100-odstotno energetsko samooskrbnost, vas pa se bo napajala izključno iz obnovljivih virov energije.

V tujini imamo primere, ko gredo občine še korak dlje. Amsterdam je tako v skladu z ekonomskim modelom krofa (doughnut economics) ekonomistke Kate Raworth pripravil transformativno orodje za ukrepanje mesta, s katerim si prizadeva, da bo Amsterdam uspešno, regenerativno in vključujoče mesto ob sočasnem upoštevanju planetarnih omejitev.

Izredno pomembna je tudi pripravljenost občin in lokalnih skupnosti na negativne posledice podnebnih sprememb in okoljske krize (vročinski valovi, poplave, požari, druge naravne nesreče), saj bodo imele te posledice potencialno izredno hude vplive (še posebej v mestih) na zdravje ljudi, življenjske razmere,infrastrukturo idr. Ti vplivi pa bodo še toliko hujši za ranljive družbene skupine. 

Konkretno, najbolje je začeti pri opredelitvi najpomembnejših nevarnosti in razumevanju tveganj, ki jih te nevarnosti predstavljajo za lokalne skupnosti. Ker pa bo, kot rečeno, del prebivalstva pri tem bolj ranljiv (otroci, starejši, skupnosti z nizkimi dohodki, gibalno ovirani), si morajo občine prizadevati, da ukrepe premislijo tudi s tega vidika ter tistim skupnostim ali posameznikom, ki se sami težje prilagodijo, pomagati z ustreznimi spodbudami itd. 

Izboljšati je potrebno tudi ozaveščenost o negativnih vplivih podnebnih sprememb v lokalnih skupnostih, ljudi v večji meri vključevati v oblikovanje ukrepov in optimizirati ukrepanje ob nesrečah.

Izredno pomembne so na naravi temelječe rešitve, kot je sajenje dreves ob ulicah, širitev in vzpostavitev novih zelenih površin, trajnostne rešitve za odvodnjavanje mest itd. Te rešitve poleg k večji prilagojenosti, prispevajo tudi k izboljšanju kvalitete bivanja in zmanjšanju izpustov TGP.

Pri snovanju in izvajanju ukrepov imajo lahko zelo pomembno vlogo tudi sredstva EU. Tu si je treba prizadevati, da se finančni tokovi v celoti preusmerijo k okolju in, podnebju prijaznim ukrepom. Ker je v lokalnih skupnostih idej veliko, si morajo lokalne oblasti prizadevati za čim bolj participativne oblike razporejanja proračunskih sredstev.