Odkrite pomanjkljivosti pri izvajanju ukrepov za učinkovito rabo energije


Revizijsko poročilo
ugotavlja številne pomanjkljivosti pri delovanju državnih organov. Zaradi neizvedenih ukrepov ministrstev je bilo v javnem sektorju najmanj izvedenih ukrepov in doseženih manj kot en odstotek prihrankov energije. To kaže na nezainteresiranost javnega sektorja, ki bi moral voditi na področju učinkovite rabe energije in kazati pot privatnemu sektorju, vendar zaostaja daleč zadaj. Prav tako naj bi k cilju 9 % prihranka energije do konca leta 2016 izvedeni ukrepi prispevali le tretjinski delež. Ostali prihranki za dosego cilja nastajajo ”zaradi gospodarske krize in nekaterih metod za izračun prihrankov energije, ki temeljijo zgolj na ocenah.”

Nekaj podatkov iz povzetka revizijskega poročila:

”Ministrstvo za promet ni izdelalo usmeritev razvoja prometne infrastrukture za trajnostno mobilnost, kljub temu da poraba končne energije v prometu predstavlja najvišji delež celotne porabe končne energije.”

”Ministrstvo za javno upravo do leta 2011 ni razpolagalo s celotno evidenco nepremičnin v državni lasti in ni načrtovalo izvajanja ukrepov za učinkovito rabo energije v javnem sektorju. Ministrstvo za gospodarstvo ni sprejelo pravilnika o energetskem knjigovodstvu, predpise, ki se nanašajo na energetske izkaznice, pa je sprejelo prepozno. Ministrstvo za finance je predpise o zelenem javnem naročanju sprejelo prepozno, usmeritev za izvajanje energetskega pogodbeništva pa ni sprejelo.”

Računsko sodišče je na ta način podalo kritiko izvajanja (in neizvajanja) ukrepov, ki ne dajejo želenih rezultatov. Obenem je od revidirancev zahtevalo izvedbo popravljalnih ukrepov, s katerimi bi izboljšali izvajanje ukrepov v prihodnje, podalo pa je tudi nekaj utemeljenih priporočil.

Kot pozitiven primer velja omeniti Eko sklad, ki je po navedbah poročila bil uspešen pri izvajanju ukrepov za učinkovito rabo energije, ”saj je s finančnimi spodbudami presegel načrtovane učinke”.

Računsko sodišče se je s tem poročilom izkazalo kot ena izmed progresivnejših državnih inštitucij na področju učinkovite rabe energije. Takšno zavzetost bi prej pričakovali od tistih, ki so odgovorni za omenjeno področje. Kot je pokazalo poročilo, ravno pri njih najbolj šepa.