Drame polna 29. podnebna konferenca Združenih narodov – COP29 se je sicer v nedeljo zgodaj zjutraj sklenila z novim skupnim ciljem za podnebno financiranje – New Collective Quantified Goal (NCQG), vendar je bil dogovor zaznamovan s prelomljenimi obljubami in pomanjkanjem ambicij za urgentno naslovitev naraščajoče podnebne krize.
“Po treh letih procesa, katerega namen je bil določiti nove zaveze bogatih držav za financiranje podnebnega ukrepanja na globalnem jugu, se je COP29 končal s sprejetim finančnim ciljem, ki je 1000 milijard nižji od ocenjenih potreb. Gre za slab dogovor, ki zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav do skupnosti, ki se soočajo z naraščajočimi posledicami podnebne krize, ki je same niso povzročile,” je prvi komentar naše Barbare Kvac, ki je letošnja podnebna pogajanja spremljala v Azerbajdžanu.
EU ni prevzela pričakovane vloge in razočarala
Bogate države, vključno z Evropsko unijo, niso niti približno izpolnile visokih pričakovanj in pogajanja so se sklenila brez resnih zavez, ki bi bila potrebna za reševanje potreb najranljivejših. Pogovori so bili zaznamovani s pomanjkanjem transparentnosti, šibkim vodstvom in nezadostno akcijo na področju podnebnega financiranja in blaženja, ki ne zadostuje obljubam iz Pariškega sporazuma.
Barbara Kvac, Focus: “Zasluge za neuspeh pogajanj so na strani držav globalnega severa. Še posebej smo razočarani nad vlogo EU, ki je obljubljala vodilno vlogo in grajenje mostov med ranljivimi in bogatimi državami, dejansko pa pokazala le lastno nepripravljenost prevzemanja odgovornosti.”
Chiara Martinelli, direktorica Climate Action Network (CAN) Europe: “Trojno povečanje prvotnega cilja se lahko sliši impresivno, vendar v realnosti je to minorno povečanje, če upoštevamo inflacijo in da bo večji del tega denarja prišel v obliki netrajnostnih posojil. To ni solidarnost. Kljub obljubam o vodstvu, je EU pokazala le pomanjkanje dejanj in ambicij, spodkopavanje zaupanja in napredka, ko je bilo najbolj potrebno. Najbolj ranljivi so bili odrinjeni, človekove pravice in civilna družba ignorirani, odgovornost pa pometena pod preprogo. Paket blaženja, prilagajanja in financiranja ne sledi obljubam iz Pariškega sporazuma in najbolj ranljivi bodo plačali ceno tega neukrepanja.”
V mreži CAN Europe zato opozarjamo, da COP29 pomeni konec t.i. mednarodnega podnebnega vodstva EU, saj ni prevzela odgovornosti in izkoristila priložnosti, da bi bila na pravi strani zgodovine. Najhujše se niti ni zgodilo v Bakuju, ampak v Bruslju in v državah članicah. Naši odločevalci niso posvetili pozornosti izzivu, kako povečati javna sredstva za odziv na odvijajočo mednarodno krizo. Obstajajo dosegljivi, trajnostni in pravični načini, kako zbrati dovolj javnih virov npr. s preusmeritvijo subvencij za fosilna goriva, obdavčitvijo sektorjev, ki najbolj onesnažujejo, in najbolj premožnih.
Bolj PR trik kot resne spremembe
CAN Europe in Mercy Corps so že zahtevali pravni nadzor nad t.i. “naložbenim ciljem” besedila NCQG, ki razkriva resne izzive odgovornosti glede poziva vsem akterjem k povečanju financiranja držav v razvoju na 1,3 bilijona USD na leto do leta 2035. Pravno gledano zasebni sektor in multilateralne razvojne banke ne morejo biti odgovorni za sporazume, sklenjene v okviru UNFCCC ali Pariškega sporazuma. To pomeni, da imajo države v razvoju in civilna družba minimalne možnosti, da bi zahtevali odgovornost držav za predstavljeni cilj zasebnih naložb.
Medtem ko so za podporo boja držav v razvoju proti podnebnim spremembam potrebne vse vrste finančnih tokov, gre pri vključitvi tega dvoumnega naložbenega cilja bolj za politični PR trik kot za odraz kakršne koli resne spremembe v politikah in finančnih sistemih za dejansko podporo državam v razvoju.
Naslednji mejnik po COP29 je določitev nacionalnih prispevkov – Nationally Determined Contributions (NDCs), ki morajo biti obnovljeni v začetku leta 2025.
Prostor za civilno družbo se še naprej krči
V preteklih dveh tednih je civilna družba prek angažiranih aktivistov in organiziranih akcij vseskozi pozivala k potrebnemu izplenu podnebne konference, vendar ne v meri, kot si je želela. Kot je že po prvem tednu pogajanj, sporočila naša Barbara Kvac, je to verjetno najslabši COP29 doslej z vidika omejevanja prostora za aktivnosti podnebnih aktivistov. Na drugi strani je analiza koalicije Kick the Big Polluters Out ugotovila, da je bil na COP29 omogočen dostop več kot 1770 lobistom fosilne industrije.
Pablo Chamorro Ortiz, CAN Europe: “Ni dileme, da je bil to represivni COP. Bili smo utišani in odrinjeni. In najbolj pomembno, moramo se spomniti, da se to ne dodaja samo tukaj na COP29. Prostor za civilno družbo se krči po celem svetu, okoljski aktivisti so utišani, napadeni in pridržani v alarmnih številkah. Ne moremo dopustiti, da to postane nova normalnost.”
Dan pred načrtovanim zaključkom COP29, ki je bil potem tudi letos podaljšan, je Barbara Kvac podala komentar za več slovenskih medijev, ki so bili prisotni v Bakuju: https://focus.si/mi_v_medijih_2/dan-pred-zakljuckom-financnega-cop29-razhajanja-se-vedno-velika/
Barbarino (foto)poročilo po koncu prvega tedna pogajanj: https://focus.si/foto-porocilo-iz-bakuja-prvi-teden-pogajanj-zaznamovalo-pomanjkanje-napredka/
Sporočilo za javnost CAN Europe: https://caneurope.org/cop29-outcome/
Analiza izkupička COP29 s strani Carbon Brief: https://www.carbonbrief.org/cop29-key-outcomes-agreed-at-the-un-climate-talks-in-baku
