Napredek na najbolj pomembnih točkah programa konference je bil nezadosten, saj so vlade Varšavo zapustile brez jasnega načrta, kako do leta 2015 priti do globalnega podnebnega dogovora, in brez jasnosti o načinu, časovnici in virih za mobilizacijo mobilizacijo 100 milijard dolarjev podnebnega financiranja letno v letu 2020.
Pogajanja so potekala pod vplivom posledic smrtonosnega tajfuna Haiyan, ki je ubil tisoče Filipincev, kar je spodbudilo solidarnostno postenje v podporo vodji filipinske delegacije Naderevu “Yebu” Sano. Blokiranje in nazadovanje v stališčih nekaterih največjih onesnaževalk je sprožilo osuplost med državami v razvoju in odhod številnih nevladnih organizacij s pogajanj. Obstrukcionizem razvitih držav je povzročil, da so države BASIC blokirale dogovor, ki bi zavezoval vse države – razvite in države v razvoju – k prevzemanju zavez kot del 2015 dogovora.
Gostiteljica konference, poljska vlada, je dovolila, da je podnebna konferenca postala oder za greenwashing mednarodnega premogovnega lobija in drugih velikih onesnaževalcev. Izjave, akcije in protesti pred Svetovnim premogovnim vrhom (World Coal Summit), ki je potekal vzporedno s pogajanji, je bil prikaz zahrbtnih naporov industrije fosilnih goriv, da spodkopajo podnebna pogajanja, in pripeljal do široke podpore pozivu, da se onesnaževalcem prepove sodelovanje na podnebnih pogajanjih ZN.
Kljub majhnemu napredku na nekaterih ključnih temah, konferenca ni spremenila dejstva, da je svet še vedno na poti k 3,7 °C globalnemu segrevanju. Po koncu konference so nevladne organizacije napovedale še bolj odločen boj za varno in pravično podnebno prihodnost, in pritisk na vlade, da na srečanje Ban Ki Moona septembra 2014 in na naslednjo podnebno konferenco v Peruju pridejo z zavezami, ki bodo ustrezale potrebam za preprečitev podnebne krize.
