Članek in analizo je pripravila Lara Hvala, pripravnica pri Focusu

Certificiranje in označevanje ekoloških izdelkov je v državah evropske unije (EU) urejeno z zakonodajo ekološkega kmetovanja in zakonodajo razvoja podeželja ter usklajeno z nacionalnimi zakonodajami posameznih držav. Financiranju razvoja podeželja je namenjen dokument Program razvoja podeželja 2014-2020 (2022) in v dokumentu o skupni kmetijski politiki 2023 – 2027. V prvem so podrobno določeni ukrepi za podnebna plačila v smislu varovanja okolja ter družbenega in ekonomskega razvoja podeželja. V besedilu so opisani evropski, nacionalni ter privatni certifikati, blagovne znamke trgovskih verig in kmetijskih zadrug. Za pregled vključenosti podnebnih sprememb v ekološke certifikate smo poleg tega uporabili še druge vire na podlagi katerih predstavljamo  vključenost ukrepov, izboljšanj, prilagoditev, ciljev v zvezi s podnebnimi spremembami v zakonodaji na področju ekoloških živilskih certifikatov in znakov.

Podnebje in prilagajanje na podnebne spremembe v Programu razvoja podeželja 2014-2020.

Program razvoja podeželja 2014-2020 je skupni programski dokument držav članic in Evropske komisije, ki predstavlja programsko osnovo za črpanje finančnih sredstev iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Program odraža nacionalne prednostne naloge, ki jih članice opredelijo na podlagi analize stanja kmetijstva, živilstva in gozdarstva. Za blažitev podnebnih sprememb je iz EKSRP namenjenih več kot 50% skupnega prispevka sklada.

Ena od pomembnih prednostnih nalog programa je prilagajanje na podnebne spremembe in prehod v nizkoogljično družbo. Podnebne spremembe so ena od treh horizontalnih ciljev: okolje, blaženje podnebnih sprememb in inovacije (Okoljsko poročilo 2015).

V okviru cilja varovanja okolja so navedeni naslednji ukrepi:

  • Sheme kakovosti za kmetijske proizvode in živila podpira proizvode z višjimi okoljskimi standardi. Predvsem ekološko kmetijstvo s pozitivnimi učinki na biodiverziteto, kakovost tal in vode ter kratke dobavne verige.
  • Naložbe v osnovna sredstva podpira spodbujanje naložb v infrastrukturo, za okoljsko učinkovitost kmetij in živilsko predelovalnih industrij.
  • Ustanovitev skupin in organizacij proizvajalcev je spodbuda skupnostnim ukrepom delovanja in organiziranja kmetov. Spodbuja se trajnostno in lokalno pridelavo ekoloških izdelkov s poudarkom na zmanjševanju energije in emisij.
  • Kmetijsko-okoljska-podnebna plačila naslavljajo izvajanje nadstandardne pridelave in reje, ki se spodbuja v kolobarjenju in izboru vrst kmetijskih rastlin, načinu obdelave tal ter oskrbi posevkov in nasadov, reji lokalnih pasem, nadzorovani uporabi gnojil in fitofarmacevtskih sredstev, zmanjšanju izgubi ogljika iz tal in zmanjšanju potreb po vnosu dušika iz mineralnih gnojil.
  • Dobrobit živali se nanaša na kombinacijo podukrepov, ki so povezani z dobrobitjo živali ter vplivom na okolje. Gre za spodbujanje sistemov prezračevanja in hlajenja hlevov za preprečevanje vročinskega stresa pri živalih, izbor bolj prilagodljivih pasem domačih živali in prilagajanje krmnih obrokov (npr. ob vročinskem stresu).

Uredba 1305/2013/EU

V okviru blaženja (omejevanje izpustov toplogrednih plinov) in prilagajanja na podnebne spremembe, so navedeni naslednji ukrepi:

  • Na področju zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (TGP) in amoniaka v kmetijstvu je ključen ukrep, ki naslavlja naložbe v osnovna sredstva. Podpira namreč različne oblike naložb v zmanjševanje emisij TGP iz kmetijskih tal in skladiščenja živinskih gnojil. To so npr. naložbe v ureditev skladiščnih kapacitet za živinska gnojila, postavitev manjših bioplinskih naprav, nakup mehanizacije za racionalno rabo dušika, zaoravanje gnojevke na kmetijskih tleh, nakup opreme za živalske izločke kot tudi tehnološke posodobitve hlevov z namenom prilagoditve sistemov prezračevanja in hlajenja hlevov, zaradi preprečevanja vročinskega stresa pri živalih. Podpira se tudi uporaba lesa kot gradbenega materiala. To prispeva k zmanjševanju emisij CO2 iz kmetijstva, saj se CO2 vezan v les v desetletjih rasti ne sprošča v atmosfero. Prav tako se podpira uvajanje obnovljivih virov energije (OVE), večjo energetsko učinkovitost objektov in kmetijske mehanizacije. K zmanjševanju emisij TGP prispeva tudi ureditev kmetijske infrastrukture, zlasti v delu, ki se nanaša na zaokroževanje kmetijskih zemljišč (komasacije*), s čimer se lahko zmanjša izpust CO2 v atmosfero, zaradi boljše organizacije dela in zmanjšanja nepotrebnih prehodov s stroji.
  • Ukrep ekološko kmetovanje spodbuja prakse, ki lahko vplivajo tako na blaženje podnebnih sprememb kot tudi prilagajanje nanje, na primer z izbiro ustreznega kolobarja, vzdrževanjem mejic** in drevja za zaščito pred vetrom, ustreznejšo obdelavo tal, s katero se zmanjša evapotranspiracija in povečuje organska masa v tleh. Spodbujata se tudi zmanjšana raba fitofarmacevtskih sredstev in kratke dobavne verige.

* Komasacija je storitev, pri kateri zemljišča na določenem območju zložimo in ponovno razdelimo med prejšnje lastnike tako, da dobi vsak čimbolj zaokrožena zemljišča. Lastniki zemljišč pri komasaciji pridobijo bolj enoten kompleks parcel, pri čemer se velikost ter vrednost parcel ohranita.

** Mejice (naravni rastlinski ločniki) lokalno blažijo vplive podnebnih sprememb, so uporabne pri zmanjševanju vetrne erozije in izsuševanju prsti, nudijo ekosistemske storitve za človeka in so zatočišče mnogim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam. Njihov prvotni namen je bil razmejevanje lastniških parcel. 

Varovanje podnebja in prilagajanje na podnebne spremembe v ekoloških certifikatih in znakih. Kaj pravita na to evropska in nacionalna zakonodaja ekološkega kmetovanja.

Ekološka pridelava je celotni sistem upravljanja kmetijskega gospodarstva in pridelave hrane z natančno določenimi predpisi in z rednim nadzorom pooblaščenih certifikacijskih organov in pristojnega inšpektorata ter združuje najboljše prakse na področju okolja in podnebnih ukrepov. Pooblaščeni nadzorni organi v Sloveniji so: Inštitut za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu, Inštitut za kontrolo in certificiranje Univerze v Mariboru, Bureau Veritas d.o.o. in TÜV SÜD Sava. Pristojni inšpektorat je Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Vsi certifikati imajo za osnovo evropsko zakonodajo ekološkega kmetovanja. Od tega se razlikujejo le nekateri, ki so še strožji. Tak primer je certifikat Demeter.

Pravila, ki jih določajo ekološki certifikati:

  • Prepoved uporabe pesticidov in lahko topnih mineralnih gnojil ter antibiotikov v živinoreji.
  • Omejitev uporabe živilskih dodatkov, pomožnih tehnoloških sredstev in drugih toksičnih snovi.
  • Obvezno široko kolobarjenje*** kot pogoj za učinkovito rabo krajevnih virov, uporaba mejic.
  • Prepoved rabe gensko spremenjenih organizmov. GSO in proizvodi, pridelani iz ali z GSO so v ekološki pridelavi prepovedani v različnih oblikah: kot hrana, krma, predelovalni pripomočki, fitofarmacevtska sredstva, gnojila, dodatki za izboljšanje tal, semena, vegetativni razmnoževalni material, mikroorganizmi ali živali. Uporaba FFS le iz seznama dovoljenih (Uredba).
  • Izkoriščanje prednosti lokalnih virov, denimo hlevskega gnoja za gnojilo ali na kmetiji pridelane krme (Inštitut Kon-cert).
  • Skupna količina živinskih gnojil po direktivi o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov je omejena (največ  170 kg dušika na leto/hektar) (Uredba).
  • Reja živali poteka v sistemih živalim prijazne reje, z obilo gibanja na prostem in na osnovi ekološke krme. V zvezi s tem je treba upoštevati potrebe živali glede prezračevanja, svetlobe, prostora in udobja, vsaka žival pa mora imeti tudi dovolj prostora za neovirano gibanje in razvoj svojega naravnega socialnega vedenja (uredba).
  • Trajnostno gospodarjenje z neobnovljivimi naravnimi viri in odpadki. Stranski proizvodi rastlinskega in živalskega izvora se reciklirajo kot surovina pri pridelavi rastlin in vzreji živali (uredba).
  • Pri predelavi ekološke hrane je pod natančno določenimi pogoji dovoljeno uporabljati nekatere sestavine, ki niso kmetijskega izvora, nekatere pripomočke za predelavo hrane in nekatere neekološke sestavine kmetijskega izvora (uredba).
  • Vsaj 50 % krme za rastlinojede živali mora izvirati z domačega kmetijskega gospodarstva, če to ni mogoče, pa mora biti krma pridelana v sodelovanju z drugimi ekološkimi kmetijskimi gospodarstvi, predvsem s tistimi z istega območja (uredba).
  • Kontrola: preverjanje skladnosti vključuje fizični pregled na kraju samem, vsaj enkrat na leto (uredba).
  • Kmetijski pridelek ali živilo se lahko sklicujeta na ekološko pridelavo, če vsebujeta najmanj 95% živila, ekološkega kmetijskega izvora. V predelavi živil so lahko dovoljeni določeni aditivi nekmetijskega izvora. Ni dovoljena uporaba ionizirajočega sevanja (pravilnik).

*** Za široki kolobar je značilno manj pogosto sajenje na isti prostor. Kar pripomore k ohranjanju zdrave in rodovitne zemlje, s tem pa pomaga, da lahko na vrtu pridelamo dovolj zelenjave tudi brez uporabe kemije.

Slovenski uradni državni znak je »ekološki« (Kon-cert, MKGP), zasledimo pa lahko tudi druge zasebne blagovne znamke kot so Biodar, Demeter, BIO, Brez GSO, BIO TÜV SÜD Sava, lastne blagovne znamke kmetijskih zadrug in trgovskih verig, … .

Pregled znamk, povezanih z ekološko pridelavo je na voljo tukaj.

Ekološki pečat EU je treba razumeti kot pomemben minimalni pravni standard na področju ekološkega kmetovanja

Vsi kmetovalci se morajo držati optimalnega vzdrževanja kmetijskega okolja in tako povzročati čim manj posledic na podnebne spremembe. Vsaj tako lahko razberemo iz PRP 2014-2020, iz katerega je  razvidno, da bo k blaženju podnebnih sprememb in varovanju okolja v največjem deležu prispeval ukrep, ki spodbuja nadstandardne načine pridelave in reje, pridelavi na lokalne razmere prilagojenih sort kmetijskih rastlin, izvajanju načinov reje, ki zmanjšujejo emisije toplogrednih plinov, pašni reji goveda z namenom zmanjšanja emisij metana pri skladiščenju živinskih gnojil in trajnostni rabi površin namenjenih pridelavi hrane. Na to se sklicuje tudi evropska zakonodaja ekološkega kmetovanja.

Vsi ekološki certifikati in znaki morajo upoštevati evropske standarde ekološkega kmetovanja. Ekološki pečat EU je treba razumeti kot pomemben minimalni pravni standard na področju ekološkega kmetovanja. V primerjavi z oznakami večine ekoloških združenj v Nemčiji, ekološka oznaka EU vsebuje bistveno manj obsežna ali manj zahtevna ekološka merila. Med političnimi odločevalci evropske zakonodaje ekološkega kmetovanja in različnimi interesnimi skupinami se že nekaj let pogajajo za revizijo zakonodaje.

Privatne blagovne znamke 

Med evropskim javnim certifikatom in privatnimi znaki blagovnih znamk velikih trgovskih verig so precejšnje razlike. Pri slednjih opazimo znatno nižji nivo sledljivosti, transparentnosti in okoljskega varovanja. Trgovcem je omogočen nadzor in upravljanje z oskrbovalnimi verigami, kar je za potrošnika dvorezen meč, saj lahko trgovec upravlja z dobavno verigo trajnostno ali pa z njo manipulira. Pri nekaterih trgovcih poročila preverjanja certifikatov niso javno dostopna, prav tako ne poročila spremljanja sledljivosti in transparentnosti vzdolž oskrbovalne verige. Na področju zakonodaje je za to potrebno vložiti še veliko truda za večjo transparentnost, sledljivost, nadzor podatkov in informacij vzdolž oskrbovalnih verig. Fizični nadzor je pogojen z enim obiskom na leto ali celo na dve leti. Predvsem se to nanaša na lastne blagovne znamke trgovskih verig, ki si večkrat pridržujejo moč nad izvorom, pridelavo in predelavo surovin.

Razlika med trgovskimi verigami je tudi v predstavljanju živil. Trgovca, kot sta Mercator in Tuš, predstavljata ekološke linije izdelkov predvsem za promocijo same trgovske verige, medtem ko drugi trgovci pogosto namenjajo večjo pozornost še nekaterim drugim vsebinam, kot je vključevanje neodvisnih organizacij za preverjanje kakovosti certifikatov. Na spletnih straneh trgovskih verig večkrat opazimo promoviranje ekoloških trgovskih blagovnih znamk na način, da so živila pridelana po visokih standardih evropske zakonodaje, kar je lahko zavajajoče  za potrošnika, saj umanjka transparentnost.

Blagovne znamke ekološke pridelave kmetijskih zadrug ne zastopajo prav velik delež na tržišču. Večinoma imajo kmetijski pridelovalci označene proizvode z oznako lokalna pridelava, kar med drugim nakazuje nezaupanje kmetov v kmetijske zadruge in njihovo skupno nastopanje na tržišču pod enotno blagovno znamko.

Kaj pa na ravni ministrstva v Sloveniji?

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano spodbuja predvsem lokalno pridelavo, ki je lahko integrirana ali ekološka. To nakazuje tudi uvedba znakov Izbrana kakovost Slovenije in Izbrana kakovost, saj se osredotoča samo na določene lastnosti, posebnosti proizvoda in promocije znamk trgovcev, ki radi oglašujejo predvsem lokalno izbiro. Pomensko se znaka razlikujeta v tem, da znak Izbrana kakovost ne zahteva slovenskega izvora pridelka. Znaka sta si vizualno zelo podobna in tako hkrati zavajajoča za potrošnika.

Problem vzpostavitve ekološkega kmetovanja na širši ravni v Sloveniji je med drugim v majhni razdalji med kmetijskimi površinami, kar lahko povzroči prenos kemičnih sredstev iz konvencionalnega načina pridelave zemljišča na ekološko zemljišče.

Viri

Ljubljana, April 2021