[Poziv] Preprečite izčrpavanje podnebnega sklada za financiranje podnebnih onesnaževalcev

Objavljeno: 17. 2. 2022Kategorije: NoviceOznake: ,

Skupaj z Greenpeace Slovenija in Umanotera smo na člane in članice Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor naslovili poziv naj na prihajajoči seji ne podprejo predloga Zakona o varstvu okolja, ki vključuje t.i. shemo za povračilo posrednih stroškov, ki predstavlja novo subvencijo za velike podnebne onesnaževalce.

 

Spoštovani,

v sredo, 23. februarja boste na seji Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor obravnavali predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-2), ki vključuje t.i. shemo za povračilo posrednih stroškov (183. člen, 13. točka 1. 3., 4. in 6. odstavek). Gre za okolju škodljiv mehanizem, s katerim bi se velik delež sredstev podnebnega sklada preusmerilo v subvencioniranje ozkega kroga 12 podjetij[1] v Sloveniji, ki sodijo med največje porabnike energije in podnebne onesnaževalce (zavezanci sistema ETS) v Sloveniji. Predlagan ukrep ima dolgo obdobje trajanja in velike finančne posledice – do leta 2030 bi upravičenci skupno prejeli vsaj 157,5 milijona evrov, glede na trenutne cene emisijskih kuponov pa lahko celo prek 400 milijonov evrov. Pozivamo vas, da sheme za povračilo posrednih stroškov NE PODPRETE in se zavzamete za regulatorno okolje, ki bo celotnemu gospodarstvu nudilo ustrezno zasnovano podporo v prehodu v razogljičenje.

Predlog Zakona o varstvu okolja (ZVO-2) v 6. odstavku 183. člena določa, da bi se lahko za »kritje posrednih stroškov, zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov« porabilo do 25 % sredstev podnebnega sklada. V obdobju od leta 2020 do 2023 je za ta namen v Skladu za podnebne spremembe rezerviranih 28,75 milijona evrov, v obdobju do leta 2030 (torej za čas veljavnosti sheme) pa bi ob upoštevanju ocenjenih prilivov v podnebni sklad lahko za financiranje te sheme izplačali 18,4 milijona evrov vsako leto[2]. Vendar bo ta znesek glede na trend rasti cen emisijskih kuponov predvidoma znatno višji, saj ocena prilivov v sklad temelji na predpostavki, da je cena kupona na ravni 25 evrov, trenutna cena pa se v zadnjem obdobju giblje nad 70 evrov. V obdobju trajanja sheme bi 12 podjetij tako prejelo vsaj 157,5 milijona evrov, dejanska izplačila pa bi bila lahko znatno višja, ob trenutnih trendih celo trikratnik tega zneska.

Namen Podnebnega sklada kot ga določa 2. odstavek 182. člena ZVO je sofinanciranje ukrepov za blaženje in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb. Kritje posrednih stroškov ni niti ukrep blaženja, niti prilagajanja na podnebne spremembe, temveč gre za novo subvencijo večjim podnebnim onesnaževalcem. Takšen mehanizem je v nasprotju z nujnimi podnebnimi ukrepi in v s temeljnim načelom »onesnaževalec plača«, ki je opredeljeno v 12. členu predloga zakona (načelo plačila za obremenjevanje).

Upravičenci do kritja posrednih stroškov bodo namreč zavezanci ETS – evropske sheme trgovanja z emisijami, predvsem papirniška, kovinska in kemična industrija. Glavni namen sistema ETS je s cenovnim signalom spodbujati velike onesnaževalce k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Kritje posrednih stroškov bi ta cenovni signal oslabilo in s tem zmanjšalo motivacijo upravičencev za izvajanje ukrepov zmanjšanja emisij. Tako bodo te naprave emitirale več toplogrednih plinov; okoljske škode, ki bodo nastale, pa bodo padle na pleča ljudi. Dejstvo, da bi se s tem ukrepom nekaj več kot desetim podjetjem podeljuje subvencijo za nakup električne energije, je še posebej problematično tudi zato, ker so isti onesnaževalci že deležni drugih ugodnosti, ki prav tako zmanjšujejo njihovo motivacijo za ukrepanje, in sicer: upravičeni so do dela brezplačnih emisijskih kuponov[3], oproščeni so plačila dela prispevka za zagotavljanje podpor OVE in SPTE[4], dajatve za emisije CO2 in oprostitve trošarine v skladu s 96. členom Zakona o trošarinah (Ztro-1). Obstoječe spodbude so razvidne tudi iz poročil o državnih pomočeh[5].Predlog Zakona tudi črta trenutno določilo, da se iz trga umaknejo emisijski kuponi za naprave, ki so prenehale delovati[6]. Možnost ohranjanja kuponov na trgu po prenehanju delovanja naprav bo še dodatno ohromilo cenovno spodbudo in uspešnost delovanja sistema ETS v Sloveniji, hkrati pa bi lahko povečalo količino sredstev, ki bodo na voljo za novo subvencijo onesnaževalcem.

Kot izhaja iz Podnebnega ogledala 2020[7], ki spremlja napredek Slovenije pri doseganju ciljev zmanjšanja emisij, so okolju škodljive subvencije problematične tudi zaradi vpliva na stroške doseganja podnebnih ciljev. »Ukrepi, ki so v nasprotju s cilji zmanjšanja emisij TGP, pomembno vplivajo na javnofinančne odhodke, zlasti dolgoročno, saj se povečujejo škode, ki nastanejo kot posledica podnebnih sprememb in bodo pretežno bremenile proračun in/ali zmanjšale prilive vanj. Zaradi spodbud, ki so v nasprotju s cilji zmanjševanja emisij TGP, so potrebni dodatni ukrepi, ki so praviloma dražji«.

Škodljive spodbude poleg tega negativno vplivajo na emisijsko produktivnost gospodarstva, ki primerja gospodarsko rast z emisijami TGP, in s tem na konkurenčnost gospodarstva. Slovenija je v vrhu Unije po deležu (energetsko intenzivne) industrije v gospodarski strukturi zato jo čaka velika težava, saj je industrijski sektor eden zahtevnejših za razogljičenje. Slovenija pa že sicer zaostaja za EU glede na emisijsko produktivnost gospodarstva. Na enoto izpuščenih TGP je bilo v letu 2017 v Sloveniji ustvarjenega za 12,5 % manj BDP kot v povprečju EU[8]. Na tem področju je dosežen napredek v primerjavi v drugimi državami EU prepočasen, Slovenija doseže le 70 % emisijske produktivnosti EU. Zato Podnebno ogledalo priporoča dodatno okrepitev povezave med ukrepi za razvoj gospodarstva in ukrepi za zmanjšanje emisij TGP. Spodbude, ki so v nasprotju z  okoljskimi cilji so tudi zelo napačen razvojni signal industriji. Namesto spodbude v prestrukturiranje se spodbuja ohranjanje obstoječega stanja ali celo poslabšanja ogljičnega odtisa podjetij,  s tem pa se na dolgi rok izgubljala na konkurenčnosti – podjetja in gospodarstva oz. družbe v celoti. Bistveno bolj smiselno je spodbude usmerjati v povečanje konkurenčnosti na dolgi rok, kar pa je mogoče samo s spodbudami za  zmanjšanje vpliva na okolje.

 

Živa Kavka Gobbo, Focus, Društvo za sonaraven razvoj, predsednica

Katja Podbevšek, Greenpeace Slovenija, namestnica izvršne direktorice

Gaja Brecelj, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, direktorica

 


[1] V skladu s 6. odstavkom 10a člena Direktive 2003/87/ES države članice lahko uvedejo nacionalne sheme kritja posrednih stroškov za elektro-intenzivna podjetja. Glede podrobnosti takšnih shem v obdobju po letu 2021 je Komisija v jeseni 2020 objavila nove smernice za državne pomoči v ETS[1]. Iz navedenega predvidevamo, da bi bilo v Sloveniji do podpore v skladu z 183. členom upravičenih 12 podjetij (Belinka Perkemija, Goričane, Impol, Količevo Karton, Papirnica Vevče, Radeče papir Nova, Sij Akronij, Sij Metal, Talum, TKI Hrastnik, Vipap Videm). Pregled je nastal na podlagi omejenih javno dostopnih informacijah o načinu izvedbe ukrepa kritja posrednih stroškov pri nas (opis ukrepa v osnuktu Programa porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe, ki je bil v javni razpravi februarja 2021) ter analize Evropske komisije stanja izvajanje ukrepa v državah članicah (Commission Staff Working Document, Evaluation, Accompanying the document Impact Assessment on Guidelines on certain State aid measures in the context of the system of the system of the greenhouse gas emissions allowance trading post 2021, 21.9.2020).

[2] Če cena emisijskih kuponov tudi v naslednjih letih ostane nad 25 EUR (trenutno je cena nad 80 EUR), so ocenjeni letni prilivi v sklad cca. 74 mio EUR letno.

[3] Iz Poročila o izpolnitvi obveznosti upravljalcev naprav v Sloveniji za leto 2020 je razvidno, da so vsi upravičenci za kritje posrednih stroškov po 183. členu prejemniki brezplačnih emisijskih kuponov. Dodeljevanje brezplačnih kuponov je predvideno tudi v četrtem trgovalnem obdobju ETS 2021 – 2030. Slika o skupnih dodeljenih brezplačnih kuponih za celotno obdobje izvajanja sheme ETS za posamezne upravljalce naprav se dobi iz pregleda vseh Poročil o izpolnitvi obveznosti, ki so objavljena na spletni strani https://www.gov.si/teme/trgovanje-s-pravicami-do-emisije/

[4] Državna pomoč SA.41998 (2015/N).

[5] 20. poročilo o državnih pomočeh za leta 2016, 2017 in 2018; 2019.

[6]  Določila glede dražbe emisijskih kuponov (181. člen ZVO-2) ne vključujejo več odstavka, ki je zapisan v veljavnem ZVO in pravi: »V primeru prenehanja delovanja naprave za proizvodnjo električne energije se količina emisijskih kuponov iz prvega odstavka tega člena v letu po prenehanju delovanja naprave zmanjša za količino povprečja emisij iz drugega odstavka 133. člena tega zakona, in sicer v obdobju petih let pred prenehanjem delovanja naprave.« (4 odstavek 127. člena ZVO)

[7] IJS, s partnerji: Podnebno ogledalo 2020, Zvezek 6, Večsektorski ukrepi

[8] https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slovenije/2020/slovenski/POR2020.pdf