Ljubljana, 18. oktober 2023 – Predlog Podnebnega zakona, ki ga je Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo za javno razpravo objavilo 16. 10. 2023, v mreži Plan B za Slovenijo pozdravljajo in menijo, da predstavlja pomemben korak k učinkovitejšemu podnebnemu ukrepanju. Slovenijo postavlja na zemljevid držav, ki to vsebino že urejajo z zakoni. Zakon vsebuje nekaj pomembnih in potrebnih konkretnih ukrepov. Obenem pa je tudi priložnost, da se nacionalni podnebni cilji postavijo višje, na raven, ki bo zagotovila doseganje ciljev Pariškega sporazuma, podrobneje opredeljeni cilji pa bi morali postati pravno zavezujoči.

Izredne okoljske in podnebne razmere je Evropski parlament razglasil leta 2019, z vsakim letom pa jih vse intenzivneje občutimo tudi na našem ozemlju – poplave, suše, vročinski valovi, rekordi najtoplejših mesecev, neurja, požari. Te tako, poleg reševanja posledic posameznih katastrof, terjajo tudi konkretne in učinkovite dolgoročne ukrepe blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje.

Zgovorne izredne okoliščine so dovolj prepričljiv argument, na podlagi katerega v Planu B za Slovenijo upajo na poenotenje sektorjev v podpori sprejemu predlagane vsebine zakona in na sprejem v Državnem zboru. Kot država smo predolgo odlašali z zakonskim urejanjem podnebne politike. Že leta 2010 je tedanja Služba Vlade RS za podnebne spremembe pripravila prvi osnutek zakona. Ker je bila služba kasneje ukinjena, smo zamudili celo desetletje. Propadel je tudi drugi poskus priprave zakona v letu 2019. Sedaj, v tretje, je zadnji čas, da to storimo.

»Zakon o podnebnih spremembah je priložnost, da v Sloveniji postavimo resnično ambiciozne temelje podnebne politike in prenehamo z nadaljnjim podpiranjem fosilne industrije ter ohranjanjem statusa quo. Čas za spremembe je zdaj.« (Aljoša Petek, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja)

Določanje zavezujočih ciljev in konkretnih ukrepov je bistvo zakonskega urejanja podnebne politike in predlog zakona določa kar nekaj prepotrebnih ukrepov, ki bodo lahko imeli velik učinek na doseganje podnebnih ciljev.

Kakšne dobre rešitve prinaša zakon?

Zakon ureja strateško načrtovanje podnebne politike in poleg Dolgoročne podnebne strategije in Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) ureja tudi nacionalno strategijo prilagajanja in regionalne akcijske načrte. Slednje bodo pripravljale Regionalne razvojne agencije, sprejeli pa jih bodo Razvojni sveti regij po predhodnem soglasju ministrstva, pristojnega za podnebje. Za spremljanje izvajanja politik blaženja in prilagajanja bodo uzakonjena podnebna ogledala – letna poročila o doseženem napredku.

Tudi pri pripravi drugih strateških načrtov bo treba upoštevati vidike blaženja podnebnih sprememb in prilagajanja nanje. Projekti, ki prejemajo javna sredstva, morajo biti podnebno odporni, za kar mora biti tekom priprave projekta izvedena posebna analiza.

Poleg Podnebnega sveta, ki je že vzpostavljen kot znanstveno posvetovalno telo, zakon uvaja podnebne koordinatorje, ki se bodo vzpostavili pri ministrstvih, ki so zadolžena za izvajanje ukrepov po NEPN.

Največ konkretnih ukrepov je finančne narave. Po tem ko je vlada  21. 9. 2023 sprejela metodologijo zelenega proračunskega načrtovanja, zakon končno vpeljuje zeleno proračunsko reformo in prinaša obveznost finančnega načrtovanja v skladu s to metodologijo. Od 1. 1. 2027 bo določen obvezen delež državnega proračuna namenjen doseganju ciljev NEPN, vlada pa bo skupaj z letnim zaključnim računom Državnemu zboru morala predložiti tudi poročilo o oceni realiziranega proračuna glede na navedeno metodologijo. Posebej pa organizacije Plan B za Slovenijo pozdravljajo ukinitev finančnih podpor, ki spodbujajo rabo fosilnih goriv, do konca leta 2025 in določitev namenske rabe dosedanje dajatve za emisije ogljikovega dioksida – doslej so bile te prihodek državnega proračuna, zakon pa predvideva, da bodo postale namenski prihodek Podnebnega sklada. Za financiranje podnebnih ukrepov bo lahko država izdala tudi obveznice.

»Za to, da bi CO2 dajatev postala namenski prihodek za financiranje podnebnih ukrepov, smo si v nevladnih organizacijah že dolgo prizadevali. Vplivi podnebnih sprememb in ukrepi zoper njih povečujejo številne neenakosti. V Sloveniji vse večji problem postajata prevozna in energetska revščina, zato je nujno, da se tako pridobljena sredstva kanalizirajo tudi v razreševanje teh in drugih družbenih problemov.« (Taj Zavodnik, okoljska organizacija Focus)

Za prehod v podnebno nevtralno družbo pa je ključno, da je ta pravičen in da ne prizadene najranljivejših skupin družbe. Zato bo dobrodošel socialni načrt za podnebje, ki ga predvideva zakon, vendar bo moral biti ta tudi ustrezno finančno podprt.

Ker je podnebni krizi enakovredna grožnja človeštvu tudi biodiverzitetna kriza oziroma izginjanje narave, je pomembno, da zakon pod načelom komplementarnosti zahteva, da podnebne politike in ukrepi ne škodujejo pomembno biodiverziteti, vključujejo pa na naravi temelječe rešitve in prispevajo k ohranjanju ali izboljšanju stanja biodiverzitete.

V čem pa predlog zakona še ni zadosten?

Pričakovanja organizacij mreže Plan B za Slovenijo do zakona so bila seveda višja, že spomladi pa so jih strnile v deset ključnih pričakovanj. Pričakovale so predvsem, da bo zakon določil konkretne pravno zavezujoče cilje, npr. da bi bili vsaj cilji NEPN pravno zavezujoči. Zakon ostaja le pri splošnem dolgoročnem cilju podnebne nevtralnosti do leta 2050, čeprav uvodoma poudarja zavezo Slovenije k Pariškemu sporazumu. Ker zakon ne določa ciljev NEPN kot zavezujočih, je relativno »prazno« tudi določilo o posebnem akcijskem načrtu v primeru nedoseganja ciljev.

Zaradi povečevanja razkoraka med potrebnim in dejanskim ukrepanjem, tako globalno kot lokalno, bi moral zakon na to odgovoriti tudi s povišanjem splošnega nacionalnega cilja – po zadnjih poročilih IPCC bi morale razvite države doseči podnebno nevtralnost do leta 2040, za to pa bi bilo potrebno do leta 2030 zmanjšati emisije toplogrednih plinov za 65 % glede na leto 2005.

Prav tako predlog zakona ne prepoznava v zadostni meri družbenih neenakosti pri povzročanju podnebnih sprememb, pri občutenju njihovih posledic ter pri zmožnostih za prilagajanje nanje. Zakon bi moral na vseh ravneh, pri načrtovanju in pri izvajanju ukrepov, zagotoviti, da se družbene neenakosti ne poglabljajo.

Zakon nadalje ne določa nobenih oblik sodelovanja s strokovno in širšo javnostjo pri oblikovanju podnebnih politik in ukrepov. V okviru načela vključevanja sicer navaja, da država in občine pri snovanju teh vključujejo strokovno in širšo javnost, vendar pa se v nadaljevanju to načelo ne odraža v konkretnih določilih sodelovanja. Če po javni razpravi ta deficit ne bo odpravljen, bi lahko šlo za kršitev Aarhuške konvencije.

V skladu s to pa bi zakon po mnenju nevladnih organizacij moral vzpostaviti tudi učinkovito pravno varstvo pravice prebivalcev do zdravega življenjskega okolja glede podnebja. Nevladne organizacije in civilna gibanja so že doslej imela pomembno vlogo pri tem, da so podnebne teme prišle med politične prioritete, zato bi določitev take pravice podprla bolj angažirano podnebno ukrepanje odgovornih nosilcev. V svojih zahtevah glede zakona so predlagali, da bi tudi nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju okolja, narave in prostora lahko opozorile vlado na morebitno neizvajanje določenih ukrepov in zahtevale izvedbo, vlada pa bi to izvedla ali izdala odločbo o zavrnitvi zahteve. Zakon sicer določa, da nevladne organizacije na področju podnebja pod določenimi pogoji podajo mnenje občini glede podnebnih projektov, ki jih financira država.

»Predlog zakona v celoti predstavlja pomembno dejanje države pri uresničevanju ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja. Konkretno gre za zagotavljanje podnebja, ki je sposobno vzdrževati življenje. Sama ta pravica pa je le polovična, če nima zagotovljenega tudi pravnega varstva.« (Senka Šifkovič, Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj)

 

Dodatne informacije:

Aljoša Petek, PIC: [email protected], 051 681 181

Taj Zavodnik, Focus, [email protected], 01 515 40 80