Obnovljivi viri energije in NVO – enotnost v različnosti?
Ozadje projekta Obnovljivi viri energije in NVO – enotnost v različnosti?
Zaradi politik podpore razvoju rabe obnovljivih virov v EU in v Sloveniji ter zaradi visokih cen nafte tudi v Sloveniji narašča interes za rabo obnovljivih virov energije. Širi se interes za energetsko izrabo lesne biomase in geotermalne energije, smo pred prvim večjim investicijskim ciklom v proizvodnjo bioplina, neodvisni proizvajalci in nekatera elektro-distribucijska podjetja že ponujajo »zeleno elektriko«. Ob tem kapacitete države in NVO za reševanje konfliktov ostajajo v najboljšem primeru enake kot v obdobju, ko so bili projekti rabe obnovljivih virov energije bolj ali manj omejeni le na gradnjo malih hidroelektrarn . Pri tem podjetniki pa tudi državne agencije večkrat kot edini kriterij izpostavljajo, da gre za proizvodnjo energije, ki ne povzroča emisij CO2. To je sicer res, ne sme pa pomeniti, da je že zgolj zaradi tega proizvodnja »čiste« energije lahko izvzeta iz upoštevanja pozitivne zakonodaje glede varovanja narave in krajine ter demokratičnih postopkov umeščanja projektov v prostor. To prav tako še ne pomeni, da morajo takšni projekti zagotovo dobiti podporo okolje- in naravovarstvenikov, ne glede na druge okoljske in naravovarstvene kriterije. »Obnovljivost« oz »klimatska nevtralnost« nekega vira ne bi smela kar vnaprej odtehtati morebitnih drugih okolje- in naravovarstvenih slabosti določenega projekta kot tudi ne nesorazmernih mikro- in makroekonomskih pomanjkljivosti ali ničelnega oz. premajhnega prispevka k povečanju deleža obnovljive energije in/ali k zaposlovanju ter regionalnem in znanstveno-tehnološkem razvoju.
Toda, če so vetrne elektrarne ali kotlovnice na lesno biomaso napačno umeščene v prostor, to še ne bi smelo biti razlog, da zapademo v »sveto vojno« proti rabi energije vetra ali rabi za proizvodnjo energije primerne biomase. Če želimo podnebje ohraniti vsaj toliko stabilno, da ne ogroža našega obstoja in okoli milijona raslinskih in živalskih vrst v naslednjih desteletjih, potem bi morale tudi nevladne organizacije, ki ne delujejo neposredno na področjih podnebnih sprememb in/ali učinkovite rabe (obnovljivih) virov energije, zavzeti aktiven pozitiven odnos do povečanja deleža obnovljivih virov in tehnologij oz. projektov, ki lahko zmanjšajo vsoto negativnih vplivov na okolje in naravo ne samo v Sloveniji, temveč tudi na globalni ravni.
V Sloveniji se pri delu na področju varstva okolja in narave že vrsto let srečujemo z ovirami, ki nam preprečujejo učinkovito delo in odločanje. Najpomembnejše teh ovir je mogoče združiti v naslednje:
– vsi si želimo bojšo kvaliteto življenja, vendar le v kolikor se na našem dvorišču nič ne spremeni oz. nismo soočeni z novimi vrstami tveganj (NIMBY sindrom);
– ko se je potrebno vključevati v procese odločanja, se vključujemo slabo in nepovezano, ko pa se prinese odločitev, ki nam ni všeč, vsi skočimo pokonci; v najboljšem primeru delujemo solidarnostno: projektom nasprotujemo, ker jim nasprotujejo naši prijatelji ali sovražniki naših sovražnikov oz. ker jih predlagata in podpirata »biznis« in »oblast«;
– pogosto se varstvo okolja in narave razume kot zaščita kateregakoli drevesa in luže s strani kogarkoli, ki mu niso všeč katerekoli spremembe v okolju, tudi tiste, ki pomenijo, da se skupne obremenitve narave in okolja zmanjšujejo;
– ne iščemo alternativ, temveč smo ali na ‘beli’ ali na ‘črni’ strani; sivega niti ne priznavamo, niti ne iščemo.
Vsebina projekta
Zato dajemo s projektom Obnovljivi viri energije in NVO – enotnost v različnosti? pobudo, da se o vprašanjih rabe obnovljivih virov v Sloveniji začnemo v čim večjem številu strukturirano pogovarjati tako okoljevarstvene in »trajnostnorazvojne« kot naravovarstvene organizacije ter civilne iniciative, ki nasprotujejo posamenim projektom OVE. S skupnimi močmi želimo oblikovati skupne pogoje, pod katerimi so projekti rabe obnovljivih virov v Sloveniji lahko sprejemljivi, tako z vidika varstva okolja kot tudi z vidikov oskrbe s trajnostnimi energetskimi storitvami, zaposlovanja ter regionalnega in tehnološkega razvoja. Skupaj želimo tudi ugotoviti, kakšni naj bi bili bolj ustrezni postopki oz. prakse umeščanja projektov rabe obnovljivih virov v prostor ter kako zagotoviti potrebno udeležbo javnosti tako v pripravo omenjenih projektov kot tudi v pripravo energetskih ter okolje- in naravovarstvenih politik. Opisane rezultate želimo doseči skozi izvedbo procesa, ki bo obsegal pripravo treh delavnic, na katerih bomo lahko soočili svoja stališča, poskušali razumeli razlike in poiskali stične točke ter na teh osnovah oblikovati aktiven odnos do vprašanja razvoja rabe OVE v Sloveniji oz. standarde in postopke, ki bodo jasen smerokaz bodisi investitorjem, bodisi potrošnikom pri njihovih odločitvah za »zeleno energijo«. Na prvi delavnici bomo skozi podrobno obravnavno vključujočega upravljanja poskušali ugotoviti, v kolikšnji meri se je mogoče s postopkom sprejemanja odločitve o projektu, ki je skladen z načeli vključujočega upravljanja, izogniti neproduktivnim konfliktom glede rabe OVE ter kako kljub razlikam v teži posameznih kriterijev sprejemljivosti priti do kriterijev in postopkov, ki bi bili sprejemljivi vsaj za večino NVO.
Seveda pa vse to ni mogoče brez okrepljenega tematskega dialoga in okrepljenega sodelovanja in zaupanja med različimi »zelenimi« NVO. Zato si želimo, da bi se v proces vključilo čim večje število organizacij za varstvo narave in varstvo okolje, civilnih iniciativ in lokalnih pobud, ki si poleg jasnih predstav katerih projektov na področju oskrbe z energijo nočejo, želijo oblikovati tudi čim bolj jasne predstave in kriterije o tem, katere procese bi bilo potrebno vzpostaviti oz. vzpodbuditi, da bi tudi v Sloveniji prišli do trajnostnih energetskih storitev. Dejstvo je, da tako naša energetska intezivnost kot tudi naš »energetski odtis« daleč presegata nosilne zmogljivosti podnebnega in drugih globalnih ekosistemov. Sedanja energetska politika daje slabe obete, da bi lahko povečali delež trajnostnih energetskih storitev z večjo rabo obnovljivih virov v Sloveniji. Tako smo, če hočemo biti zvesti čvrstemu razumevanju trajnostnega razvoja, postavljeni pred dvojni izziv: kako povečati rabo OVE v Sloveniji na način, ki bo prispeval k povečanju deleža energetskih storitev na osnovi OVE, obenem pa ne bo ogrozil biotske pestrosti in idenitete krajine v Sloveniji. Želimo si, da bi k opredelitvi tega izziva ter oblikovanju kriterijev in postopkov za presojo projektov, ki naj bi prispevali k bolj trajnostnim energetski storitvam v Sloveniji, prispevali tudi vi in vas zato vabimo, da se v proces čim bolj dejavno vključite ter prispevate svoja znanja in izkušnje.
Proces bo obsegal pripravo treh delavnic za NVO ter izdelavo skupne deklaracije/stališč/standarda.
Delavnica 1
Ker pri številnih do sedaj predloženih in/ali izvedenih projektih tako pozitivna zakonodaja kot tudi načela vključujočega upravljanja niso bila upoštevanja, prihaja ne le do močnega nasprotovanja tem projektom (predvsem njihovim spornim vidikom) temveč v javnosti prihaja do negativnega odnosa do posameznega obnovljivega vira energije in do nasprotovanj projektom rabe obnovljivih virov energije nasploh. Več >>>
Poročilo prve delavnice >>>
Delavnica 2
Obnovljivi viri energije naj bi bili okolju prijaznejši kot fosilni, vendar pa obnovljivo ni nujno vedno tudi zeleno. Zato je potrebno opredeliti, kje je ločnica med trajnostno in netrajnostno rabo obnovljivih virov energije. Več >>>
Poročilo druge delavnice >>>
Osnutek skupnih stališč nevladnih organizacij o trajnostni rabi obnovljivih virov energije
Drugi osnutek skupnih stališč NVO o trajnostni rabi OVE
Delavnica 3
Ker kljub različnim dejavnostim NVO še niso našle skupnega jezika o OVE, je potrebno pretehtati, kako je mogoče iskati rešitve v prihodnje. Več >>>
Poročilo s tretje delavnice >>>
Projekt Obnovljivi viri energije in NVO – enotnost v različnosti? finančno podpirajo
Britansko veleposlaništvo v Sloveniji
Regionalni okoljski center za srednjo in vzhodno Evropo
Veleposlaništvo ZDA v Sloveniji
This project was funded, in part, through a U.S. Embassy grant. The opinion, findings, and conclusions or recommendations expressed herein are those of the Authors and do not necessarily reflect those of the Department of State.
