Mednarodna poletna šola politične ekologije 2025: Strategije za pravični zeleni prehod

Kritično in interdisciplinarno o pravičnem zelenem prehodu od spodaj navzgor

Pet dni, več kot 150 udeležencev in udeleženk iz 26 držav – od Avstrije, Švedske, Švice do Turčije, Kitajske in Maroka, 11 uglednih domačih in tujih predavateljev in predavateljic, 16 doktorskih seminarjev ter nešteto razprav znotraj in izven velike dvorane ljubljanske Fakultete za družbene vede so zaznamovali Mednarodno poletno šolo politične ekologije 2025 z naslovom »Strategije za pravični zeleni prehod«.

V peti izvedbi je poletna šola, ki smo jo med 30. junijem in 4. julijem 2025 organizirali v sodelovanju z Umanotero, Fakulteto za družbene vede, Inštitutom za ekologijo, Eko-kolektivom in Časopisom za kritiko znanosti, minila v znamenju kriz in strategij. Kakšen naj bo ekosocialistični odgovor na krize okoli nas in krize, ki prihajajo? Kako znanje pretvoriti v akcijski načrt? Kako lahko več kot nujni zeleni prehod izvedemo čim bolj pravično? Kateri družbeni razredi in skupine ga lahko vodijo, kako naj se politično oblikujejo in kako naj pridobijo moč? Kako se odmakniti od dodajanja dobrega in ohranjanja statusa quo k eliminaciji slabega in dejanskim spremembam? Ta vprašanja so začrtala rdečo nit letošnje poletne šole, prek katere smo želeli ponuditi oziroma pridobiti nova znanja za razumevanje družbenih in političnih razsežnosti okoljske krize in zelenega prehoda.

S politično ekologijo od neenakosti do strategije

»Okoljski problemi so kompleksni in disciplinarni odgovori niso več ustrezna strokovna podlaga za javne politika in zakonodajo. Vzpostaviti je treba takšne komunikacijske forme, da bodo lahko strokovnjaki različnih disciplin razpravljali in oblikovali interdisciplinarne ali transdisciplinarne strokovne podlage, ki bodo osnova za tvorjenje konkretnih odločitev posameznih javnih politik različnih ministrstev, ki posredno ali neposredno vplivajo na naravne pogoje bivanja,« je izpostavil izr. prof. dr. Andrej Lukšič s FDV, ki mu je za govorniškim pultom sledil Boštjan Remic iz Focusa s kratko refleksijo preteklih poletnih šol politične ekologije skozi prizmo množičnih političnih bojev.

Zeleni prehod je v svojem bistvu poskus odgovora na okoljsko krizo, ki je kriza družbeno-okoljskih odnosov, s poletnimi šolami politične ekologije v preteklih letih pa smo pokazali, da zeleni prehod ni enoten. Ravno skozi vprašanje neenakosti smo skušali pokazati, da je produktivno razmišljati o vsaj dveh bazičnih zelenih prehodih: o zelenem prehodu od zgoraj in zelenem prehodu od spodaj.

Skozi kritiko smo ugotovili, da zeleni prehod od zgoraj, pri katerem je glavni orientir trg, ni zadosten z vidika podnebne znanosti in ni dovolj hiter z vidika zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter da ukrepi zelenega prehoda od zgoraj porajajo vedno nova protislovja in posledično sprožajo odpor.

»Kaj je zeleni prehod od spodaj? Abstraktno ga lahko opredelimo kot zeleni prehod, ki zadovoljuje potrebe večinskega prebivalstva, delovnih ljudi, tistih, ki niso lastniki premoženja in ne odločajo o produkciji. Primere bojev smo prikazali na preteklih šolah, drugo vprašanje pa, kako se je, ali se ni uspel ta zeleni prehod programsko konsolidirati. Ni še bilo zadostnega odgovora, kako problematizirati zeleni prehod od spodaj. Pred nas postavlja drugo potrebo – kako, kam, s kom, kako se lahko te prakse artikulirajo v nekaj večjega? In pred nas postavlja strateško vprašanje, kako organizirati spremembe,« je Remic utemeljil izbor tematike pete poletne šole politične šole na FDV oziroma četrte poletne šole, ki se je odvila znotraj projekta LIFE IP CARE4CLIMATE.

Pri strategijah za pravični zeleni prehod je ključen pristop – potrebno je videti potenciale zgodovinskih procesov in odnosov, pogledati kje so točke preboja, kako jih lahko zagrabimo in kanaliziramo v nekaj, kar bo prineslo družbeno-ekonomske spremembe. Namen letošnje poletne šole je bil udeležence in udeleženke spodbuditi, da premislijo dosedanje prakse in strategije, da bi videli zakaj niso uspele in kako lahko oblikujemo nove prakse za to, da spodbudimo pravični zeleni prehod od spodaj.

Protistrup za pesimizem je aktivizem

Pester program poletne šole je bil letos razdeljen v naslednje tematske sklope: kriza, svetovni procesi, delavski boji, hrana in energija ter odrast, po petih dneh predavanj in razprav pa je v petek opoldne sledila še zaključna razprava. Udeležili so se je predvsem študentke in študenti magistrskih in doktorskih programov, ki so imeli na poletni šoli več priložnosti za predstavitev načrtov ali rezultatov svojih raziskav, poleg njih pa je zanimiv petdnevni program pritegnil še vrsto domačih raziskovalcev, akedemikov, predstavnikov nevladnih organizacij, pa tudi uradnikov aktivistov in drugih, ki jih zanimajo ekološka in družbena vprašanja.

Medtem ko je mikrofon potoval v krogu, se je krepilo strinjanje, da smo v skupnem boju za družbeno preobrazbo, pred nami vsemi pa je odločitev, ali bomo v njem aktivni ali ne. A noben boj ne moramo biti brez upanja. Upanja, da so pozitivne spremembe možne in da se je zanje se vredno truditi, četudi rezultat ni vedno idealen.

»Brez upanja se nič ne premakne,« je bilo slišati.

Boštjanovo uvodno vprašanje, ali je še možen izhod iz okoljske krize, je tako ob samem koncu poletne šole odmevalo nekako drugače. Če je v ponedeljek približno polovica dvorane ob vprašanju, ali smo že prepozni, pesimistično obsedela, je bilo v petek vseeno čutiti predvsem optimizem. Kar niti ni presenečenje – kot je to vprašanje naslovila med svojim predavanjem Feyzi Ismail: »Protistrup za pesimizem je aktivizem.« Individualna dejanja so pomembna, predvsem pa je kolektivna akcija tista, ki da ljudem samozavest.

Upanja pa vliva tudi sama mednarodna poletna šola politične ekologije v Ljubljani, za katero so idejo pred leti prispevali študentje, ki so področje politične ekologije in povezovanje disciplin, na katerem temelji, spoznali na fakultetah na severu Evrope. Izr. prof. dr. Lukšič je zato v uvodnem nagovoru, ko je spomnil na začetek zgodbe ljubljanske poletne šole politične ekologije, zbranim položil na srce: »Iniciativa posameznika in vas študentov, na katerikoli univerzi študirate, lahko povzroči v razmeroma kratkem času velike premike, ki so pomembni tudi znotraj fakultet, znotraj univerze in znotraj države.«

Na Mednarodni poletni šoli politične ekologije 2025 smo prisluhnili naslednjim predavanjem (program je dostopen tukaj):

• Ståle Holgersen, višji predavatelj na Univerzi v Stockholmu na Švedskem, avtor knjige Against the Crisis: Kaj je in kaj ni kriza? Če nimamo enotne definicije tega, kaj kriza sploh je, ne znamo nanje pravilno reagirati – in so bolj uničujoče. Problem socialistov je, da obstaja veliko analiz vzrokov za krize, ampak premalo načrtov za njihovo pravočasno reševanje (za razliko od reakcionarnih skupin, ki imajo vnaprej pripravljene vedno enake odgovore).

• Jože Vogrinc, upokojeni sociolog, ki je predaval na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: Historični materializem kot reprodukcija družbenih razmerij. Kapitalizem se danes reproducira kot neskončen niz kriz. Resnična eko politika se začne, ko dojamemo, kaj naša lokalna vpletenost implicira na lokalnem, regionalnem, državnem, svetovnem nivoju. Ta pomeni, da smo sposobni videti preko svojega plota in se povezovati, koordinirati in gledati na stvari iz zornih kotov, ki niso enaki našim.

• Feyzi Ismail, predavateljica na Univerzi Goldsmiths v Londonu: Welfare, not warfare! Poslušamo narative o tem, kako nam Rusija in druge ‘nevarne’ države ogrožajo mir, in zato naj bi vlagali ogromne količine denarja v novo oboroževanje. A posledice podnebnih sprememb so že tu, že nekaj časa, zanje pa ne najdemo pravega denarja. Mir prinašajo pravice, izobrazba in zdravo življenje, ne pa bombe.

• Kin Či Lau, ustanovna članica Globalne univerze za trajnostni razvoj in vodja njene izvršne ekipe, ki poučuje na Univerzi Lingnan: Kako se lahko s subalterno (marginalno, deprivilegirano) perspektivo zoperstavimo imperializmu in evrocentrizmu? Iniciative, ki segajo iz samega dna, iz brezizhodnih situacij, imajo izjemno transformativno moč. Slišali smo zgodbo ženske, ki se je v mladosti znašla sredi puščave. Sprva je bila obupana, potem pa je začela, eno po eno, saditi drevesa. In njeno delo je obrodilo sadove – tam, kjer je nekoč bila pustinja, je sedaj gozd. Po njenem zgledu se je na tisoče kitajskih študentov po študiju vrnilo domov in pomagalo ohranjati naravo.

• Michael J. Albert, predavatelj globalne okoljske politike na Univerzi v Edinburgu: Kaj je pravzaprav polikriza? Tranzicijsko obdobje, ki ga zaznamuje mnoštvo kriz na različnih področjih, ki se med seboj prepletajo in vplivajo ena na drugo (večinoma negativno). Evropski odgovori na polikrizo so bili do sedaj pravzaprav samoizničujoči – večje vlaganje v določena področja (oboroževanje) neposredno šibijo naše sposobnosti spopadanja z drugimi problemi (prehrambena samooskrba). Kako naj izgleda evropska prihodnost – in ali si lahko zamislimo povezano Evropo na načine, ki so drugačni od Evropske unije?

• Lorenzo Feltrin, raziskovalec na Oddelku za humanistiko Univerze Ca’ Foscari v Benetkah: Kako lahko prelomimo parazitsko vez med delom in kapitalom? Kaj je ‘kapitalocen’? Delavci imajo dvojno vlogo v kapitalističnem sistemu: so obenem temelj proizvodne moči ter razred, proti kateremu je ta moč uperjena. Skozi svoje delo so prisiljeni sodelovati v ekološki krizi, ki jih neposredno ogroža. Italijanska tradicija ‘operaisma’ vidi rešitev v tem, da se krizo naslavlja od delavstva navzgor: naj sami določajo, kaj, kdaj in kako se bo proizvajalo, z ozirom na svoje zdravje – naj jim delo služi za izboljšanje življenja, ne pa zastrupljanje. (Primer: proizvajati več avtobusov in manj avtomobilov pomeni manjši dobiček, a boljšo družbo.)

• Sinan Eden, aktivist iz portugalskega antikapitalističnega kolektiva Climáximo, soavtor nedavno izdane knjige All In: a revolutionary theory to stop climate collapse: je predstavil glavne nauke, ki jih je prinesla (po njegovem mnenju neuspešna, ampak zelo ambiciozna) kampanja za podnebna delovna mesta, ki je potekala skoraj 15 let. Med drugim je izpostavil, da podatki in dejstva sama ne nudijo dovoljšnje platforme, na osnovi katere bi lahko mobilizirali ljudi – potrebujemo emocionalno vpletene ljudi. Spregovoril je tudi o nujnosti povezovanja z delavskimi sindikati, tako z vodstvi, kot tudi z delavci, ki jih tvorijo.

• Rita Calvario, raziskovalka pri DINÂMIA’CET-Iscte, Centru za socialno-ekonomske in teritorialne študije na Univerzi v Lizboni: Kako vzpostaviti pravičen prehrambeni sistem? Hrana je temeljno izhodišče za širšo družbeno in ekološko preobrazbo – prehranski sistem je vir krivic in izkoriščanja, ampak tudi prostor odpora in možnosti, celo bojno polje za strukturne spremembe.

• Cui Sit (Margaret Jade), izredna profesorica na Inštitutu za obnovo kitajskega podeželja na jugozahodni univerzi v Chongqingu na Kitajskem: O ruralni regeneraciji na Kitajskem – pri obnovi podeželjskih okolij ne gre zgolj za obnavljanje starih kmečkih načinov preživetja, temveč za preoblikovanje razvojne usmeritve države. Prehod od rasti globalizacije k notranje zaprtemu krogu, ki poudarja ekološko varovanje naravnih dobrin ter kolektivni zadostnosti skupnosti.

• Zoi Kristina Siamanta, antropogeografinja in politična ekologinja iz Grčije: Kako razvijati post-kapitalistične energetske skupnosti? Energetska tranzicija, o kateri toliko slišimo dandanes, je mit. Bolj pravilno bi bilo govoriti o energetskih dodatkih – starim načinom pridobivanja energije (ki še zmeraj rasejo) se zgolj dodajajo novi, a jih ne zamenjujejo. Poraba energije pa še kar rase. Potrebujemo nov način razmišljanja o energiji, ki bi nehierarhično vključeval vse oblike živih bitij in življenja. Veter, sonce, voda – ne kot viri energije, ampak kot deli prvobitne mreže življenja.

• Ekaterina Čertkovskaja, raziskovalka na švedski Univerzi Lund, se je v zaključnem predavanju letošnje poletne šole osredotočila na odrast, ki ponuja izhod za družbo, v kateri so materialne dobrine sredstvo za življenje, ne življenjski cilj. Med drugim je opozorila, da se pri ‘upočasnjevanju’, ki pride skupaj z odrastjo, ne gre bati ‘recesije’ – kajti ta je namreč povezana prav s kapitalistično idejo rasti.

Predavanja bodo kmalu objavljena na Focusovem Youtube kanalu ter na spletni strani poletne šole politične ekologije: politicalecology-ljubljana.si.

Več fotografij in vtisov najdete tukaj.