Socialni vidiki prevozne revščine

»Prevozna revščina je stanje, ko ima posameznik ali gospodinjstvo omejen dostop do zanj ključnih storitev in dejavnosti, ker je prevoz do njih neustrezen ali si ga težko privošči.« Tako smo v okviru raziskovalnega projekta Mobilnostna revščina v RS prvič opredelili revščino, ki je povezana z omejitvami v vsakodnevni mobilnosti in pri prevozih, dostopnostjo do storitev in možnim tveganjem za socialno izključenost zaradi cenovne ali prostorske nedostopnosti potovanj.

Slaba dostopnost do javnega prevoza, nizki dohodki,  življenje v odročnih naseljih, drago lastništvo avtomobila, visoke cene goriva, nizka informiranost o alternativah prevoza, digitalna izključenost, skriti razlogi za nemobilnost in drugi dejavniki lahko povečajo socialno izključenost nekaterih skupin. Starejši, ženske, otroci in mladostniki, osebe z različnimi oviranostmi, prebivalci podeželskih območij, brezposelni, ljudje z nizkim dohodkom, migranti in begunci… v primeru slabih prevoznih možnosti ne morejo enakopravno dostopati do temeljnih storitev, ki omogočajo dostojno življenje.

Strožje okoljske politike na EU ravni, ki so sicer nujne za razogljičenje prometa in naslavljanje podnebnih sprememb, imajo lahko negativne družbene učinke na prebivalce, ki si zaradi nizkih dohodkov v kombinaciji z drugimi ranljivostmi ne bodo mogli privoščiti “zelenega prehoda”. Evropski parlament je letos potrdil uredbo o Socialnem skladu za podnebje, ki bo naslavljal ranljive skupine na področjih energetske in prevozne revščine. V ta namen bodo sredstva, zbrana iz nove sheme trgovanja z emisijami v prometu in stavbah ter dodatna sredstva držav članic, namenjena ciljnim sistemskim ukrepom za izboljšanje javne infrastrukture in storitev (na primer učinkovit javni potniški prevoz) ter neposrednemu financiranju ranljivih gospodinjstev in posameznikov. Slovenija mora do leta 2025 predložiti načrt, kako bo ta sredstva porabila.

Spoznavanje izkušenj iz prakse

Konec maja smo organizirali posvet z naslovom Socialni vidiki prevozne revščine. Na dogodek smo povabili predstavnike ranljivih skupin, organizacij, ki se vsakodnevno srečujejo s stiskami ljudi, ki imajo poleg ekonomske revščine, še druge ovire, ki zmanjšujejo njihovo mobilnost in tako poglabljajo njihovo socialno izključenost. Zanimala nas je njihova izkušnja, težave, s katerimi se soočajo njihovi uporabniki ter predlogi rešitev, ki bi povečale mobilnost teh prebivalcev, izboljšale njihovo integracijo in povečale njihovo enakost. V prvem delu posveta smo predstavili koncept prevozne revščine in spoznali udeležence. V drugem delu smo v skupinah iskali odgovore na vprašanja:

Katere ranljive skupine prizadene prevozna revščina, kako jih identificirati?

Kateri so skriti dejavniki prevozne revščine?

Kako kvalitativno meriti prevozno revščino?

Katere ukrepe pričakujejo prizadete skupine?

Ali so še drugi deležniki, ki predstavljajo ranljive skupine ali ki naslavljajo ta fenomen?

Tujci imajo pri nas veliko različnih statusov. Prosilci za mednarodno zaščito so na najslabšem, saj jim ne pripada brezplačen JPP, nimajo dohodkov in niso upravičeni do socialne podpore. Primer dobre ureditve so bili begunci iz Ukrajine, ki so imeli brezplačen JPP. Udeleženci posveta so bili mnenja, da bi bilo zaradi majhnega števila migrantov najbolje administrativno poenotiti administrativne postopke in pravice in vsem omogočiti brezplačen javni prevoz. Tako bodo lažje dostopali do osnovnih storitev (na primer tečaji slovenskega jezika), se bolje integrirali v družbo in manj bo tudi duševnih stisk.

Zaradi visokih cen stanovanj v mestih, predvsem v Ljubljani, so se ekonomsko revni prisiljeni seliti na obrobja, kjer je dostopnost ustreznega JPP slaba, lastništvo osebnega avtomobila pa predrago. Selitev večkrat za sabo potegne menjavo šole in konec popoldanskih dejavnosti za otroke, slaba dostopnost do osnovnih storitev, osamo, socialno izključenost in duševne stiske. Ljudje, ki živijo v odročnih krajih, imajo na voljo razne storitve prevozov na klic kot so Sopotnik, ki temelji na prostovoljni storitvi in poleg tega skrbi tudi za socialno vključenost in družabno življenje uporabnikov. Teh iniciativ je več in niso sistematično urejene. Nekatere občine jih uvajajo in kmalu ukinjajo.

Izpostavljeni so bili še ljudje z različnimi oviranostmi, Romi, enostarševske družine, žrtve nasilja, starejši v odročnih krajih, odvisniki in brezdomci ter drugi. Vsaka skupina ima svoje specifike, zaradi katerih so manj mobilni. Vsem je skupno, da si želijo biti neodvisni in samostojni, zato so sistemski ukrepi, ki zagotavljajo ustrezen javni servis prevozov dostopen vsem, nujni. Ko prilagodimo storitev javnih prevozov tako, da ustrezajo najbolj ranljivim skupinam, je ta uporabna za vse skupine prebivalcev. Subvencije ali brezplačen JPP bi morale biti bolj sistematično urejene na državni ravni.

Pri starejših je opazen fenomen digitalne izključenosti, saj so najmanj vešči upravljanja digitalnih aplikacij (na primer za naročanje prevozov), zato ostajajo osebno svetovanje in prodaja vozovnic, možnost telefonskega klica in papirnate informacije na postajališčih pomembne rešitve. Slaba informiranost o alternativnih prevozih, možnostih JPP, voznih redih ipd. je večkrat razlog za nižjo mobilnost in vseh težav povezanih z njo. Zanimali so nas tudi drugi skriti dejavniki prevozne revščine, zakaj se ljudje kljub dostopnim možnostim prevoza ne odločajo za pot? Poleg slabe ali napačne informiranosti je tu še strah pred spremembo, diskriminacija, nepoznavanje okolja, sram zaradi oviranosti, stare navade, nepotrebno obremenjevanje svojcev, ljudje stežka »naredijo prvi korak«. Kot je že uveljavljeno ponekod v tujini (npr. Avstriji), bi bilo potrebno tudi pri nas na ravni občin ali regije uvesti osebno mobilnostno svetovanje.

Izvajalci projekta bomo uporabili vse informacije, ki so jih od udeležencev prejeli na posvetu. Opravili bodo še dodatne intervjuje s predstavniki ranljivih skupin, ki se dogodka niso mogli udeležiti. Z udeleženci bomo sodelovali tudi v prihodnje, ko bodo izvajali intervjuje z ranljivimi posamezniki in gospodinjstvi ter pri oblikovanju priporočil za odločevalce.

Vse, ki vas zanima sodelovanje na projektu in bi želeli predstaviti svoj uvid v fenomen prevozne revščine, nam to sporočite na marjeta(at)focus.si.