Kljub temu, da je Slovenija v zadnjih letih opazno povečala energetsko učinkovitost na številnih področjih, je na področju mobilnosti zaradi netrajnostnih mobilnostnih navad uspeh neznaten. To se kaže v številnih kazalcih trajnostne mobilnosti, ki nas uvrščajo proti repu Evropske unije. Prebivalci Slovenije smo v evropskem vrhu pri porabi družinskega proračuna za mobilnost, pri čemer je največji strošek avtomobil. Prav tako razseljevanje prebivalcev in delovnih mest iz osrednjih delov mest v predmestja in širše regije povzroča trajno visoke stroške za gradnjo in vzdrževanje komunalne infrastrukture ter rabe energije v prometu.
Partnerji projekta Trajnostna mobilnost v praksi – Inštitut za politike prostora, društvo Focus in CIPRA Slovenija – smo prek projekta želeli različnim ciljnim skupinam (občine, šole, mediji, NVO, strokovnjaki, odločevalci) prikazati, da ukrepi trajnostne mobilnosti niso le puhlice, da so mnogi že izvedeni tudi v naši bližini in da jih lahko z le malo prilagoditvami in nekaj dobre volje prenesemo v tista mesta in vasi, kjer jih še ne poznajo.
Kaj lahko naredimo?
Očitne prednosti za širšo skupnost so vzrok za vse odločnejše usmerjanje k trajnostni mobilnosti na vseh ravneh upravljanja, od globalne do lokalne. Zaradi ustaljenih načinov delovanja gospodarstva, institucij in posameznikov pa je to vse prej kot lahka naloga.
Pomemben premik se pri nas trenutno dogaja na ravni občinskih prometnih politik. Mnoge občine pripravljajo celostne prometne strategije, ki naj bi na lokalni ravni zagotovile premik v razmisleku od asfaltiranja lokalnih cest in oblikovanja krožišč k bolj celovitemu razmisleku o prometu in mobilnosti nasploh. Eden največjih izzivov za pripravljavce in izvajalce novih strategij bo gotovo ozaveščanje prebivalcev in lokalnih odločevalcev o možnostih, ki so na voljo. Čeprav se lahko o ciljih razmeroma široko strinjamo, pa je pomanjkanje vsakdanjih praktičnih izkušenj s konkretnimi ukrepi trajnostne mobilnosti lahko resna ovira za njihovo širšo uporabo.
Splošna priporočila izhajajo iz analize primerov dobrih praks, ki smo jih zbrali v zborniku “Trajnostna mobilnost v praksi”, ter iz razprave na zaključni konferenci projekta, pod njimi pa smo zbrali mnenja udeležencev konference. Upamo, da vam bodo te splošne usmeritve skupaj s konkretnimi primeri, zbranimi v zborniku, služile pri pripravi in izvajanju ukrepov trajnostne mobilnosti.
–
1. Mnogi ukrepi so preprosti in poceni, potrebno jih je poznati in primerno uporabiti.
»Če občine (župani) ne razumejo sistema, ne znajo izpolniti pričakovanj občanov.«
»Ministrstva bi prav tako morala prva in v celoti zasledovati ter celovito podpirati pristop trajnostnega razvoja.«
2. Pogosto je smiselno uvajanje ukrepov po metodi majhnih korakov.
»Predvsem se je potrebno dogovoriti o načinu in hitrejši odzivnosti pri implementaciji ukrepov, kjer je v izvedbo slednjih vpletena tudi DRSI.«
3. Najlažje je začeti z ukrepi za pešce in kolesarje, ki ne zahtevajo velikih investicij.
»Čim več skrbi za pešce in kolesarje!«
»Nujno je izdelati nacionalno kolesarsko strategijo in zagotoviti proračunska sredstva za izvedbo!«
4. Vsi ukrepi potrebujejo veliko podpore ozaveščanja in informiranja.
»Obstoječe primere dobre prakse s tega področja je vsekakor nujno potrebno propagirati tako v krogih laične kot tudi strokovne javnosti. Mediji bi tukaj morali odigrati pomembno vlogo.«
»Najprej je vsebine treba predstaviti vodstvu občin, saj marsikdo od odločevalcev o trajnostnem razvoju ve zelo malo oz. tega ne razume in ne sprejema. Primer kohezijskega projekta EU CPS po slovenskih občinah je sicer super, vendar bi lahko zaživel veliko bolje, če bi bila pred tem ustvarjena primerna podlaga tako pri vodstvu občin in zaposlenih na občinah kot tudi pri izdelovalcih CPS-jev. Tu bi bilo potrebno nameniti zelo veliko pozornosti tudi izdelovalcem, saj trajnostnih rešitev v sicer potrošniški družbi ne more načrtovati kdorkoli, pač pa le izbrani posamezniki, ki trajnostnost res razumejo in v celoti sprejemajo.«
5. Zahtevnejši projekti potrebujejo zelo aktivnega in predanega nosilca.
»Najprej predlagam, da za obdobje priprave načrta in implementacije zagotovijo delovno mesto posamezniku, ki bo polni delovni čas skrbel le za področje trajnostne mobilnosti in za koordinacijo aktivnosti.«
6. Ukrepe je lažje uveljaviti, če je v njihovo pripravo vključenih čim več lokalnih prebivalcev.
»Na vključevanju javnosti pri sprejemanju odločitev in pojasnjevanju o rezultatih dejanskih učinkov je potrebno dati večji poudarek.«
»Dobro poznavanje lokalne problematike prometa, mobilnosti in trajnosti v skupnosti in občini bo privedlo do želenih učinkov, za to pa je potrebna podrobna analiza stanja okolja, ki bo vključevala tudi javnost, ki je v reševanje problematike velikokrat vključena prepozno.«
7. Smiselno je podpreti inovativne pobude civilne družbe in aktivnih posameznikov.
»Dokler se bo na tem področju trudilo le nekaj posameznikov, ostale službe pa bodo še naprej izvajale ‘klasične’ pristope na področju prometnega razvoja, ne bo prišlo do preobrata. Vsaka izgradnja nove cestne povezave namreč izniči učinek vzpostavitve trajnostne mobilnosti.«
8. Za uspešno izvajanje ukrepov je ključno sodelovanje vseh akterjev, vključno z odločevalci na lokalni in državni ravni ter prevoznikov.
»Potrebnega je več sodelovanja, soglasja med občinami in ministrstvom.«
»Vsekakor tako, da najprej sedemo skupaj ter se skušamo kaj pozitivnega dogovoriti in ne samo iskati formalnih ovir, kako ne bi bilo treba ničesar narediti. Na temo CPS, ki jih pripravlja več kot 60 občin, na primer še nisem slišal, da bi na državnem nivoju skupaj sedeli odgovorni predstavniki MzI, MOP, SŽ in občin.«
»Predvsem s tesnim sodelovanjem vseh občanov oz. Državljanov bomo lahko izvedli pozitivne ukrepe. Menim, da je potrebno bolj delati na sodelovanju s SŽ in avtobusnimi prevozniki, a kot je bilo mogoče razbrati na konferenci, nekdo v ozadju uspešno zaustavlja vse te spremembe, ki bi jih lahko izpeljali mnogo hitreje.«
»Odločevalci naj bolj aktivno in redno sodelujejo med sabo in se zavzemajo za kvalitetno in hitro reševanje posameznih težav, npr. pri šolskih prevozih, ureditvah v naseljih …«
9. V turističnih krajih je potrebno ukrepe trajnostne mobilnosti uvajati z iskanjem sinergij med turisti in lokalnim prebivalstvom.
»Urniki in vozni redi v turističnih krajih bi morali biti bolj zanesljivi in podaljšani tudi na obdobje izven sezone, kar bi lahko s pridom uporabljali tudi domačini in ljudje brez avtomobila.«
10. Infrastrukturo za javni potniški promet je potrebno vzdrževati in posodobiti, sredstva v te namene so dobra naložba v višjo kakovost bivanja prebivalcev.
»Predvsem si želim sodelovanja vseh ministrstev pri sprejemanju zakonodaje ter uskladitev predpisov, saj bo tako lažje implementirati projekte na lokalni ravni. Za implementacijo teh pa je zelo pomembno tudi, da se posodobi infrastruktura in da se nameni sredstva za zagotavljanje linij javnih prevozov, predvsem pa za uskladitev voznih redov (avtobus, vlak).«
–
Pomembno je poudariti, da je za ustrezne rešitve v konkretnem prostoru nujno gojiti stalna partnerstva med občinami ter lokalnimi prebivalci nevladnimi organizacijami in tudi projektanti. Medtem ko eni podrobno poznajo svoje lokalno okolje, drugi poznajo sodobne rešitve iz tujine, tretji pa znajo te rešitve umestiti v konkreten prostor.
Mnogi izmed uspešnih ukrepov so namreč že izvedeni tudi pri nas ali v naši bližini, a širši javnosti pogosto niso dobro poznani. Pri tem ne gre le za primere dobrih praks v večjih mestih, ki pri nas, kjer prevladujejo srednje velika in majhna mesta, niso vedno uporabni. Še posebej ohrabrujoče je, da je mnogo posnemanja vrednih praks uresničenih prav v majhnih okoljih, bodisi v suburbanih naseljih, na podeželju ali v turističnih krajih.
Vsem, ki imate vpliv na urejanje prometa v Sloveniji, želimo, da v čim večji meri upoštevate splošna načela za izvajanje ukrepov trajnostne mobilnosti. Vemo, da bo za uveljavitev teh načel potrebnega veliko poguma, a ker trajnostna mobilnost upošteva vse skupine ljudi, so na koncu ti ukrepi v širši javnosti odlično sprejeti ter pomembno prispevajo k povečanju blaginje celotne skupnosti.
Projekt Trajnostna mobilnost v praksi iz sredstev Sklada za podnebne spremembe financira Ministrstvo za okolje in prostor.
