Nova študija kaže, da večina držav, iz katerih Evropa uvaža vodik, ni pripravljena na povečanje proizvodnje

Zaradi nuje po razogljičenju prometa se v Evropi kot eno od rešitev pospešeno predstavlja vodik. Vendar nova študija organizacije Transport & Environment (T&E), osredotočena na šest pomembnih držav izvoznic vodika, kaže, da se EU pri doseganju svojih (pre)ambicioznih ciljev na področju vodika ne bi smela zanašati na negotov uvoz. Kljub velikemu navdušenju nad vodikom je bil v analiziranih državah financiran le en odstotek načrtovane proizvodnje zelenega vodika.

Geert Decock, vodja oddelka za elektriko in energijo pri T&E, pravi: »Medtem ko evropski politiki letijo po vsem svetu v želji po podpisu sporazumov o uvozu vodika, je to zelo dobrodošla streznitev. Večina držav, na katere se Evropa zanaša pri uvozu, sploh ni pripravljena na povečanje proizvodnje.« Po mnenju organizacije T&E bi se morala Evropa osredotočiti na vzpostavitev lastne proizvodnje, preden se obrne na države, ki v številnih primerih ne morejo hitro povečati proizvodnje vodika in nimajo potrebne infrastrukture za izvoz vodika v Evropo.

Program RePowerEU, ki ga je Evropa na hitro sprejela po ruski invaziji na Ukrajino, vsebuje načrte za proizvodnjo 20 milijonov ton obnovljivega vodika do leta 2030, pri čemer naj bi polovico te količine uvozili. Pri svetovalnem podjetju Ricardo so po naročilu T&E naredili analizo šestih držav, ki imajo velike načrte za izvoz vodika v EU: Norveške, Čila, Egipta, Maroka, Namibije in Omana. Po njihovi oceni bi lahko te države skupaj zagotovile le četrtino od 10 milijonov ton uvoza, predvidenih v programu RePowerEU.

Analiza nacionalnih strategij šestih držav kaže, da slednje vidijo EU kot ključni trg za izvoz vodika. Tako na primer Oman pričakuje, da bo leta 2030 v EU izvozil več kot dve tretjini svoje proizvodnje vodika. A veliko težavo predstavlja dejstvo, da se te države izvoznice – med katerimi so mnoge močno odvisne od fosilnih goriv in jim primanjkuje vode – soočajo z velikimi ovirami pri povečevanju proizvodnje.

Čista električna energija

Vse naštete države razen Norveške imajo trenutno omejene zmogljivosti proizvodnje obnovljivih virov energije. Oman se na primer za napajanje svojega omrežja zanaša skoraj izključno na fosilna goriva. Te države bodo zato potrebovale velike naložbe v proizvodnjo čiste električne energije, da bodo lahko izvažale zeleni vodik in razogljičile lastna energetska omrežja.

Najbolj ekstremen primer je Namibija, ki bi za izvoz vodika v EU v načrtovanem obsegu potrebovala več kot desetkrat toliko električne energije, kot je predvidena poraba države za leto 2030. Medtem ko polovica Namibijcev trenutno sploh nima dostopa do električne energije.

Voda

Za proizvodnjo vodika je potrebna tudi velika količina vode. Za proizvodnjo 2,6 milijona ton vodika, kolikor naj bi ga EU uvozila leta 2030, bi bilo potrebnih od 55 do 80 milijonov ton vode, kar je toliko kot 32.000 polnih olimpijskih bazenov. Vse analizirane države razen Norveške se bodo v prihodnjih desetletjih soočale z velikim pomanjkanjem vode.

Infrastruktura

Trenutno ni na voljo infrastrukture za transport vodika na dolge razdalje. Za gradnjo cevovodov, na primer do severne Afrike, bi bilo potrebnih več let. To pomeni, da je trenutno mogoče uvažati vodik samo v obliki e-goriv, kot so e-amonijak, e-metanol in e-kerozin, ki jih je mogoče prevažati z ladjami.

Proizvodnja v EU

Evropa bi lahko do leta 2030 sama proizvedla od 6 do 7,5 milijona ton obnovljivega vodika. To bi bilo dovolj za domače potrebe, če bi omejili dobavo vodika in e-goriv na sektorje, kot so ladijski promet, letalstvo in proizvodnja gnojil, ki imajo le malo drugih možnosti. Kot je pokazala študija, so cilji EU na področju vodika približno petkrat višji, kot bo dejansko potrebno za dosego zelenih ciljev do leta 2030. Za cestni promet je neposredna elektrifikacija veliko bolj učinkovita rešitev.