V zadnjem obdobju je eno od pomembnejših vprašanj na ravni Evropske unije pobuda, da bi jedrsko energijo vključili med trajnostne naložbe. Države članice so pri tem vprašanju razdeljene – del nuklearni tehnologiji nasprotuje, del jo podpira. V Focusu trdimo, da umestitev jedrske energije v taksonomijo trajnostnega financiranja Evropske unije ni upravičena, saj ne izpolnjuje uveljavljenih kriterijev. V stališču se med drugim opiramo na izjavo strokovne skupine, ki je izvajala prvo presojo o vključitvi jedrske energije v taksonomijo EU. Obenem poudarjamo, da mora presoja argumentov potekati neodvisno do političnih in gospodarskih interesov.

Kaj je taksonomija zelenih naložb?

Poenostavljeno je taksonomija seznam naložb, ki se lahko štejejo za okoljsko trajnostne v okviru šestih okoljskih ciljev. Vzpostavitev sistema klasifikacije trajnostnega financiranja je ena najvplivnejših političnih pobud Evropske komisije v preteklih letih. Usmerjala naj bi tako zasebne finančne naložbe kot države članice. Dejavnost, ki je uvrščena v taksonomijo, mora pokazati znaten prispevek k vsaj enemu okoljskemu cilju – na primer blaženju podnebnih sprememb ­–, hkrati pa ne sme povzročati bistvene škode na področju preostalih petih okoljskih ciljev, ki so: prilagajanje podnebnim spremembam, trajnostna raba in varstvo vodnih in morskih virov, prehod na krožno gospodarstvo, preprečevanje in nadzor onesnaževanja ter varstvo in obnova biodiverzitete in ekosistemov. Vse dejavnosti, ki so uvrščene v taksonomijo, morajo izpolnjevati merila strokovne presoje, ki ugotavlja, ali izpolnjujejo kriterij “bistvenega prispevka” k cilju in hkrati “ne povzročajo znatne škode” oziroma povedano drugače, so v skladu z načelom “ne škoduj”. Poleg tega strokovna presoja ugotavlja, če so spoštovani tudi minimalni družbeni standardi.

Uporaba taksonomije je za EU in države članice obvezna pri uvajanju zahtev in standardov glede okoljske trajnosti finančnih produktov, kot je okoljski znak EU za naložbe ali standard EU za zelene obveznice. Taksonomija bo veljala bo tudi za presojo deleža 37 % dejavnosti, ki so opredeljene kot podnebju prijazne, in bodo financirane iz sredstev za okrevanje in odpornost. Taksonomija je podprta z znanstvenim pristopom, ki je zasnovan tako, da širokemu krogu deležnikov jasno kaže, v katerih primerih gre za trajnostne aktivnosti, v katerih pa zgolj za “greenwashing”.

Potencialna škoda jedrske energije

Vendar pa je trenutno na mizi predlog, da bi evropska taksonomija trajnostnega financiranja vključevala jedrsko energijo in zemeljski plin, pri katerih obstaja več zadržkov glede uvrstitve v taksonomijo. V Focusu zagovarjamo stališče, da plin kot fosilno gorivo nikakor ne more biti uvrščen med zelene naložbe, v nadaljevanju pa pojasnjujemo, zakaj tudi jedrska energija ne sodi v taksonomijo EU.

Ocena tehnične strokovne skupine za princip »ne povzročaj znatne škode« je ugotovila, da jedrska tehnologija ni skladna s tem principom in Evropski komisiji priporočila, naj jedrske energije ne vključi v taksonomijo okoljsko trajnostnih dejavnosti. Strokovna skupina je navedla ključne razloge, zakaj jedrska energija ni primerna za vključitev:

1) Prvi je, da glede na trenutni razvoj tehnologije še ne obstaja dokončna rešitev za problem visokoradioaktivnih jedrskih odpadkov. Značilnosti in narava odpadkov, ki nastanejo s procesom jedrske cepitve, predstavljajo dolgoročna medgeneracijska tveganja. To, da je rešitev za obstoječe količine visokoradioaktivnih odpadkov treba šele najti in da je geološko odlaganje zaenkrat še najboljša možnost, priča o tem, da jedrske energije ne moremo uvrstiti med “zelene” vire energije.

2) Imamo številne dokaze o škodljivih vplivih na naravno okolje, ki izhajajo iz procesov, ki so del življenjskega cikla jedrske energije (od rudarjenja urana do odstranjevanja odpadkov). Površinsko ali podzemno rudarjenje in predelava uranove rude lahko znatno poškodujeta okoliške ekosisteme in vodne vire. Škodljivi učinki na lokalne okoljske razmere in zdravje ljudi, ki so posledica rutinskega izpuščanja jedrskih izotopov v zrak in vodo v obratih za predelavo, niso bili dovolj temeljito preučeni. So pa bili zabeleženi številni škodljivi vplivi (sevanja) na tla/sedimente, floro in favno na morskem ali rečnem dnu ter morske sesalce.

3) Tretji razlog, zakaj jedrska energija ni v skladu s principom “ne škoduj”, je tveganje za katastrofalne nesreče. Nevarnosti hude jedrske nesreče ni mogoče izključiti niti v najboljših komercialno dostopnih jedrskih elektrarnah. Odgovornost operaterja je v primeru hude nesreče omejena, preostale stroške pa prevzame državni proračun oz. moramo jih nositi kot družba (privatizacija dobičkov, socializacija tveganj).

4) Jedrske elektrarne potrebujejo približno tri kubične metre hladilne vode na proizvedeno megavatno uro (MWh). Poraba hladilne vode elektrarn je višja kot pri elektrarnah na fosilna goriva. Po vsem svetu se jedrske elektrarne vse pogosteje soočajo s pomanjkanjem hladilne vode, ki jo povzročajo vročinski valovi. K pomanjkanju vode bodo v prihodnosti dodatno prispevale podnebne spremembe. Zato bi morali razmisliti o učinkovitejših tehnologijah hlajenja, vendar to povečuje že tako visoke stroške jedrskih elektrarn. Zaradi dostopa do zadostne količine hladilne vode so jedrske elektrarne večinoma nameščene na obalnih ali obrečnih lokacijah, vendar so zato ranljive za poplave in ekstremne vremenske dogodke, ki jih lahko povzročijo podnebne spremembe. Postavitev jedrskih elektrarn vzdolž obalnih območij predstavlja tveganja prilagajanja, povezana z dvigom morske gladine, dvigom temperature vode, obalno erozijo in naravnimi katastrofami, kakršna je bila na primer katastrofa v Fukušimi.
Zato je smiselno zaključiti, da zaradi tveganj, ki niso v skladu s principom »ne škoduj«, jedrske energije ni mogoče vključiti v taksonomijo, dokler se tako tehnologija kot upravljanje celotnega gorivnega cikla v celoti ne izkaže za trajnostno.

Hkrati je za taksonomijo ključno izogibanje škodljivim učinkom, ki jih ni mogoče odpraviti in so prisotni dlje časa. Ker je za gradnjo jedrskih elektrarn potrebno vsaj 10 let (nedavne izkušnje kažejo celo do 20 let) in morajo delovati 50–60 let, nato pa razgradnja traja še 20–50 let, jedrske energije ne bi smeli obravnavati kot zgolj prehodne. Zlasti zato, ker moramo nujne korake za zaščito podnebja narediti v naslednjem desetletju, medtem ko nas nove jedrske elektrarne ujamejo v netrajnostno tehnologijo za približno 80-130 let, če ne štejemo časa, potrebnega za shranjevanje izrabljenega goriva ali odlaganje visokoradioaktivnih odpadkov.

In nenazadnje: družbena varovala taksonomije EU bodo oslabljena, saj bo s tem, ko bo količina jedrskih odpadkov naraščala, treba zgraditi več skladišč jedrskih odpadkov (kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih). Ali bodo lokalne skupnosti imele besedo pri tem, kako in kje bomo odlagali jedrske odpadke?

Lobiranje za zaprtimi vrati

Po posvetovanju z državami članicami je Evropska komisija mnenje prve strokovne skupine zavrgla in za novo mnenje zaprosila Skupno raziskovalno središče, znanstveno službo Evropske komisije, ki se je nekoč posvečala tudi jedrski tehnologije. Ta je – nepresenetljivo – presodila, da ni večjih ovir, da bi bila jedrska energija umeščena v taksonomijo trajnostnih naložb.

To mnenje je postalo izhodišče intenzivnega lobiranja za zaprtimi vrati. Francija vodi koalicijo desetih držav članic, v katero se uvršča tudi Slovenija, ki trdijo, da je jedrsko energijo in plinske elektrarne treba vključiti v taksonomijo. Francija je trenutno edina država EU, ki gradi novo jedrsko elektrarno (tretji blok elektrarne Flamanville). Pred dobrim mesecem dni so na Finskem zagnali tretji reaktor jedrske elektrarne Olkiluoto 12 let kasneje, kot je bilo predvideno. V obeh primerih se je izkazalo, da imajo projekti številne inženirske težave in finančne omejitve, ki so povzročile znatne zamude.

Zagovorniki jedrske energije so torej vplivali na interpretacijo strokovnih presoj, z uvrstitvijo v taksonomijo pa jedrski energiji želijo dati trajnostni pečat, ki je podkrepljen z znanstvenimi principi. Glavni interes za to je gospodarski, saj želijo članice, ki razpolagajo s sredstvi za proizvodnjo ali upravljanje jedrske tehnologije, s klasifikacijo jedrske kot zelene naložbe pridobiti komercialne koristi in okrepiti svoj položaj na energetskem trgu.

Resnično vprašanje: obnovljivi viri ali jedrske elektrarne?

Jedrske elektrarne ustvarjajo poseben (državni) energetski monopol in zato niso združljive z načeli proizvodnje energije iz obnovljivih virov, o kateri odločajo lokalne skupnosti in drugi zainteresirani državljani (kot je to mogoče pri vetrnih in sončnih elektrarnah). Upravljanje z jedrsko tehnologijo zahteva visoko izobražene kadre, ki pa so pogosto povezani z interesi jedrske industrije.

Namesto nove finančne injekcije jedrski industriji za preživele rešitve, kar bi prinesla uvrstitev v taksonomijo, bi se morala EU osredotočiti na pereča vprašanja, kot je iskanje skupnih rešitev za obstoječe visokoradioaktivne odpadke v državah članicah EU (in na mednarodni ravni). Hkrati pa bi se morala zavzeti za okrepitev regulacije na področju jedrske varnosti in miroljubne rabe jedrske tehnologije.

Med jedrsko energijo in obnovljivimi viri energije ni komplementarnosti, ampak prej nasprotje – gre bodisi za jedrsko energijo bodisi za energijo iz obnovljivih virov. Odločitev o vključitvi jedrske energije v taksonomijo trajnostnih dejavnosti bo preusmerila ogromna prepotrebna finančna sredstva stran od obnovljivih virov energije. Vključitev jedrske energije v taksonomijo nas bo stala preveč prepotrebnega časa, ki nam ga v boju s podnebno krizo že tako zmanjkuje.