Objavljamo prevod zapisa britanskega pisca, Guardianovega kolumnista in okoljskega aktivista Georga Monbiota, v katerem izpostavlja povezavo med različnimi vidiki okoljske krize, ki jih ponavadi – in povsem napačno – obravnavamo ločeno.

Prevod nekoliko skrajšanega teksta so pripravili ustvarjalci Rdeče pese, spletnega kanala za pogovore o družbeni, ekološki in politični krizi sodobnega kapitalizma – spremljate jih lahko na Facebooku ali Youtubu.

Kolumna je bila v izvirniku objavljena 29. septembra 2021 na spletni strani časnika Guardian: ‘Green growth’ doesn’t exist – less of everything is the only way to avert catastrophe 

“Zelena rast” ne obstaja – vsega manj je edini način za zaustavitev katastrofe

“Obstaja predalček z oznako “podnebje”, v katerem politiki razglabljajo o podnebni krizi. Obstaja predalček poimenovan “biodiverziteta”, kjer razglabljajo o krizi biodiverzitete. Obstajajo še drugi predalčki, kot so onesnaženje, izsekavanje gozdov, prekomerno ribištvo in izguba rodovitne zemlje, na katerih se v oddelku za izgubljene predmete našega planeta nabira prah. A vsi vsebujejo vidike ene same krize, ki smo jo razdelili na delčke, zato da bi nam postala razumljiva. Kot je opazil Immanuel Kant, kategorije, ki jih človeški možgani izumijo, da osmislijo svojo okolico, niso “stvari na sebi.” Ne opisujejo sveta, ampak ostanke naših zaznav.

Naravi ni mar za taka razlikovanja. Ko so zemeljski sistemi napadeni z vseh strani naenkrat, vsaka napad še poglablja in krepi druge.

Vzemite na primer situacijo biskajskega kita. Populacija je po prenehanju kitolova nekoliko narasla, a zdaj spet pada – živih je še manj kot 95 samic godnih za razplod. Neposredni razlogi za manjšanje populacije so večinoma pogini in poškodbe, ki nastanejo, ko kite zadanejo ladje ali se zapletejo v ribiško opremo. A bolj ranljivi za tovrstna srečanja so kiti postali, ker so se ob vzhodni obali Severne Amerike morali premakniti v bolj prometne vode.

Njihov glavni plen, mali plavajoči rak Calanus finmarchicus, se vsako leto premakne osem kilometrov severneje, ker se morje segreva. Istočasno se je razbohotila komercialna ribiška industrija, ki te rake lovi za izdelavo prehranskih dodatkov iz ribjega olja, za katerega neutemeljeno velja, da dobro vpliva na naše zdravje. Ne obstajajo nikakršne študije o možnih posledicah lova na te rake. Prav tako ne vemo, kakšen vpliv bi na to in druge ključne vrste lahko imelo zakisanje morja, ki ga povzroča vse več ogljikovega dioksida v ozračju.

Medtem ko smrtnost biskajskih kitov narašča, pa njihova rodnost pada. Zakaj? Morda zaradi onesnažil, ki se kopičijo v njihovih telesih in najverjetneje zmanjšujejo plodnost. Ali pa zaradi oceanskega hrupa, ki ga povzročajo ladijski motorji, sonarji ter podvodno iskanje nafte. Hrup kitom povzroča stres in moti njihovo komunikacijo. Izumiranje biskajskega kita bi tako lahko označili za transportno krizo, ribolovno krizo ali podnebno krizo ali krizo zakisanja ali krizo onesnaževanja ali krizo hrupa. A v resnici gre za vse te stvari: to je splošna kriza, ki jo povzroča človeška aktivnost.

…

Kako bi stvari izgledale, če bi podrli naše konceptualne pregrade? Videli bi vsesplošni napad na ves živeči svet. Komaj kateri košček planeta je varen pred tem napadom. Nedavna znanstvena študija ocenjuje, da le 3 odstotke Zemeljske površine lahko smatramo za “okoljsko nedotaknjeno”.

Različne posledice imajo skupni vzrok – goli obseg gospodarske aktivnosti. Počnemo preveč skoraj vsega in svetovni ekosistemi tega ne prenašajo. Ampak naša nezmožnost, da bi videli celoto, zagotavlja, da nam sistematično in učinkovito naslavljanje krize vedno znova spodleti.

Ko popredalčkamo naš položaj, napori za reševanje enega vidika krize, poslabšajo drugega. Če bi na primer zgradili toliko naprav za zajemanje ogljikovega dioksida, da bi dejansko zmanjšali njegovo koncentracijo v ozračju, bi to sprožilo nov ogromen val rudarjenja ter izdelave jekla in betona. Vplivi takih gradbenih podvigov potujejo po svetu. Če vzamemo le en primer: kopanje peska za izdelavo betona uničuje na stotine dragocenih habitatov. Še posebej je uničujoče za reke, ki proizvajajo visoko iskano mivko. Reke so že na udaru suš, izginotja visokogorskega snega in ledenikov, črpanja vode, onesnažujočega kmetijstva, kanalizacije in industrije. Vrh vsega tega bi bilo lahko kopanje peska v rečnih strugah zadnji, usodni udarec.

…

Samo po sebi to ni argument proti napravam za zajemanje ogljikovega dioksida ali ostalim “zelenim” tehnologijam. A če naj bi te tehnologije sledile neprestano rastočemu obsegu gospodarske aktivnosti, obenem pa bi bila ta rast opravičevana ravno z obstojem “zelenih” naprav, bo neto učinek vedno večje škodovanje vsemu živemu svetu.

Vlade vsepovsod želijo “našopati” gospodarsko rast. Govorijo o “izkoriščanju našega potenciala” in “turbo pogonu našega gospodarstva”. Britanski premier Boris Johnson vztraja, da “mora globalno okrevanje po pandemiji temeljiti na zeleni rasti”. A kaj takega, kot je zelena rast, ne obstaja. Rast z Zemlje briše vse, kar je zelenega.

Nobenega upanja ni, da se bomo izvlekli iz te vseobsegajoče krize, brez da drastično zmanjšamo gospodarsko aktivnost. Bogastvo moramo razdeliti – obrzdan svet si ne more privoščiti bogatih – a obenem ga moramo tudi zmanjšati. Ohranjanje sistemov, ki omogočajo naš obstoj, zahteva da počnemo manj skoraj vsega. A ta ideja, ki bi morala tvoriti osrednji del nove okoljske etike, je v današnjem svetu oblika posvetnega bogokletstva.”