Energetska kriza: kakšne kratkoročne in dolgoročne ukrepe naj sprejmejo države?

Trenutna energetska kriza je druga energetska kriza v zadnjih nekaj letih in zagotovo ne bo zadnja, zato morajo vsakokratni načini reševanja takšnih kriznih situacij spodbujati tudi trajnejše rešitve za konec naše odvisnosti od fosilnih goriv.

Energetska kriza je vedno zahtevna situacija, vendar z vsako dobimo nove izkušnje in pomembne lekcije, na katerih je potrebno graditi. Države se morajo na takšno krizno situacijo odzvati, a vprašanje je, kakšne ukrepe naj sprejmejo za blaženje socialnih posledic in za zmanjšanje odvisnosti od fosilnih goriv.

S kratkoročnimi ukrepi, kot je znižanje davkov na električno energijo, lahko sicer države omogočijo gospodinjstvom, da lažje zadihajo, vendar je nujen tudi dolgoročen pogled. Subvencioniranje rabe fosilnih goriv na takšen ali drugačen način ne prispeva nič k zmanjšanju odvisnosti Evrope do fosilnih goriv. Za to potrebujemo med drugim vlaganje v zmanjšanje rabe energije, obnovljive vire energije, energetsko učinkovitost, izboljšana omrežja in elektrifikacijo.

O stanju in posledicah energetske krize

Po podatkih Mednarodne agencije za energijo bi lahko bila trenutna energetska kriza, ki jo je sprožil ameriško-izraelski napad na Iran, hujša kot vse krize iz let 1973, 1979 in 2022 skupaj. Nedavno zaprtje Hormuške ožine je sprožilo zgodovinsko največje motnje v oskrbi naftnih trgov, kar je privedlo do dviga cene nafte in finančnega pritiska na gospodinjstva, javne finance in gospodarsko aktivnost na splošno.

Trenutna kriza povzroča rast inflacije oz. življenjskih stroškov, kar spravlja v stisko najbolj ranljive skupine ljudi. Povečala se je predvsem stiska gospodinjstev, ki so si že prej s težavo zagotavljala osnovno oskrbo z energijo, bivala v neustreznih razmerah in so odvisna od avtomobila [1]. Še pred zadnjo energetsko krizo, v letu 2025, se je v Sloveniji 6,8 % gospodinjstev soočalo z energetsko revščino, kar pomeni približno 59.000 gospodinjstev oz. 100.000 oseb [2]. V Sloveniji imamo okoli 60.000 prevozno revnih prebivalcev.

Medtem ko se gospodinjstva čedalje težje prebijajo iz meseca v mesec, pa je v prvem mesecu vojne v Iranu sto največjih svetovnih naftnih in plinskih podjetij vsako uro ustvarilo več kot 30 milijonov dolarjev nezasluženega dobička. Zaloge nafte in plina se bodo šele v nekaj mesecih vrnile na predvojno raven, in če se bo povprečna cena nafte ohranila na ravni 100 dolarjev na sod, bodo ta podjetja do konca leta zaslužila 234 milijard dolarjev.

Dosedanji odzivi držav

Skoraj polovica svetovnega povpraševanja po nafti se ustvari v sektorju prometa, ki ga je tokratna kriza najbolj prizadela. V poskusu ublažitve rasti cen energije, ki jo je povzročila vojna v Iranu in zaprtje Hormuške ožine, so se države odzvale tako z ukrepi, kot sta omejitev cen goriv ali znižanje davkov, kot tudi z ukrepi, ki so namenjenimi zmanjšanju porabe energije.

Slovenija je poleg nekajdnevne omejitve točenja goriva na osebo znižala trošarine na goriva, začasno ukinila okoljsko dajatev CO2 na pogonska goriva in kurilno olje (12. maja je bila okoljska dajatev ponovno uvedena, od 1. junija pa bo znašala zopet 30,85 €) [3]. Naftna goriva v Sloveniji so sicer med najcenejšimi v EU.

Zakaj so dosedanji ukrepi neustrezni?

A sedanja energetska kriza zahteva bistveno bolj premišljen in pravičen odziv, kot so splošni ukrepi zniževanja davkov in subvencioniranja fosilnih goriv. Takšni fiskalno dragi ukrepi predstavljajo namreč direktno subvencijo za fosilna goriva, ki iznakazi cenovni signal in spodbuja rabo fosilnih goriv, hkrati pa največ koristi prinese najbolj premožnim. Pozitivna izjema v času energetske krize je bila v Sloveniji le uvedba višjih subvencij Eko sklada, zlasti za inštalacijo toplotnih črpalk, toplotne izolacije stavb in zamenjavo oken.

Mednarodna agencija za energijo opozarja države, da so splošni ukrepi zniževanja cen, ki smo jim priča, problematični predvsem z dveh vidikov: “Prvič, splošno znižanje cen goriva, ko je ponudba omejena, pošilja napačen tržni signal, saj slabi spodbude za zmanjšanje porabe energije in izboljšanje učinkovitosti v okviru trenutne vrzeli med ponudbo in povpraševanjem. Drugič, velik del finančne podpore ne doseže tistih, ki jo najbolj potrebujejo: gospodinjstev z nizkimi dohodki, ki se borijo s plačevanjem računov za energijo. Ker gospodinjstva z višjimi dohodki v absolutnem smislu običajno porabijo več za energijo, široko zastavljena znižanja cen pogosto prinesejo večje finančne koristi skupinam z višjimi dohodki.”

Pod pretvezo koristi za potrošnike takšni neciljani ukrepi, kot je splošno znižanje davkov v obliki znižanja trošarin pravzaprav poglabljajo družbene neenakosti, saj jih v največji meri izkoristijo bogatejši, ki porabijo bistveno več energije in goriva kot revnejši. Najbogatejših 10 % Evropejcev v povprečju porabi osemkrat več goriva za prevoz kot najrevnejših 10 %. Lani smo v Focusu v ekonomski študiji ugotovili, da v Sloveniji 20 % prebivalstva z najvišjimi dohodki za prevoze nameni približno štirikrat več kot dohodkovno najrevnejših 20 %. Podobno nesprejemljivi so tudi ukrepi, kot sta omejitev prodajne cene goriva in omejitev cene električne energije ali plina, ki jo lahko zaračunajo dobavitelji (države pa jim nadomestijo razliko ali pa jih prisilijo, da krijejo izgubo).

Takšni široki ukrepi so tudi fiskalno tvegani, saj imajo države po pandemiji covid-19 in energetski krizi leta 2022 manj fiskalnega prostora, da podpirajo takšne neciljane ukrepe. Javnofinančne prihodke bi lahko veliko bolj smiselno in ciljno usmerile v pomoč najbolj ranljivim gospodinjstvom in podjetjem.

Znižanje davkov oslabi tudi cenovni signal, ki bi sicer ljudi in podjetja usmerjal k manjši rabi goriva, večji učinkovitosti in iskanju alternativ, kot so javni prevoz, souporaba vozil ali električna mobilnost. Dolgotrajno takšna politika subvencioniranja fosilnih goriv utrjuje odvisnost od fosilnih goriv, zavira nujen prehod na čistejše vire energije in krči prostor za vlaganja v trajnostne rešitve – železnice, javni potniški promet in obnovljive vire –, ki so ključne za večjo energetsko varnost in odpornost družbe.

Potrebujemo torej celovit pristop, ki hkrati blaži socialne posledice ter zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv in pospešuje prehod v trajnostno in odporno družbo. Subvencioniranje fosilnih goriv spodbuja njihovo porabo v času, ko bi bilo treba sprejeti vse možne ukrepe za zmanjšanje njihove porabe. Jasno je, da vpliv vojne v Iranu na cene energije ne bo kratkotrajen in zato je potrebno poleg kratkoročnih ukrepov iskati tudi dolgotrajnejše rešitve.

Kakšne ukrepe potrebujemo?

1. Kratkoročni ukrepi

Najbolj učinkoviti in sprejemljivi kratkoročni ukrepi, ki jih lahko države sprejmemo, so tisti, ki ciljajo na neposredno finančno pomoč najbolj ranljivim in pomagajo potrošnikom znižati porabo energije oz. goriv.

V mreži Climate Action Network Europe poudarjajo, da je ohranjanje cenovnega signala ključnega pomena, saj spodbuja varčevanje z energijo in ohranja spodbude za preusmeritev od fosilnih goriv. Z izogibanjem neposrednemu vmešavanju v trge fosilnih goriv lahko ti ukrepi ublažijo socialni vpliv cenovnih šokov, hkrati pa ostanejo skladni z dolgoročnim ciljem EU, da zmanjša odvisnost od fosilnih goriv in pospeši energetski prehod. Na področju naftnega trga tako zagovarjajo tri-stopenjski pristop [4]:

Trošarine ali DDV za naftne derivate se ne zniža: polna tržna cena, vključno z vsemi obstoječimi davki, se prenese na potrošnike, kar zagotavlja, da cenovni signal ostane nespremenjen za vse.
Visoka cena na bencinski črpalki ustvarja znatne dodatne prihodke za državo prek obstoječega DDV, poleg tega pa se naftnim družbam uvede davek na presežni dobiček ali nepričakovani dobiček, ki je namenjen izrednim dobičkom kot očitni posledici izjemnih tržnih razmer – na primer rafinerijskih marž, ki močno presegajo zgodovinska povprečja. Davek na presežni dobiček je sicer lahko tudi stalen davek, ki se uporablja za dobičke nad določeno donosnostjo naložbe.
Vsi prihodki od davka na nepričakovani/presežni dobiček, skupaj z delom dodatnih trošarin in DDV, se uporabljajo za financiranje neposredne finančne pomoči, v prvi vrsti socialno najbolj ranljivim (boni za prevoz, neposredno denarna nakazila) – na primer družinam z nizkimi dohodki na podeželju itd.

Ključni kratkoročni ukrepi so tudi ukrepi, ki zmanjšujejo potrebo in porabo naftnih goriv, Mednarodna agencija za energijo izpostavlja kot najbolj učinkovite naslednje ukrepe:

znižanje omejitev hitrosti na avtocestah za najmanj 10 km/h;

omogočanje dela od doma večkrat tedensko, kjer je to mogoče;

znižanje cen vozovnic za javne avtobuse in vlake;

dnevi brez avtomobila v večjih mestih.

Nedelje brez avtomobila so bile uvedene v državah, kot so Švica, Nizozemska in Zahodna Nemčija, že med naftno krizo leta 1973. Takšni ukrepi hitro zmanjšajo porabo goriva, ne zahtevajo velikih finančnih vložkov in varujejo tiste, ki avtomobil potrebujejo za nujne poti. Med ustreznimi ukrepi so tudi spodbujanje souporabe vozil in izogibanje potovanjem z letalom, kjer obstajajo alternativne možnosti, predvsem zmanjšanje števila poslovnih letov. Pri vseh teh ukrepih je tudi zelo pomembno, da država jasno komunicira razloge za varčevanje ter poudari, da gre za skupen napor, pri katerem ima vsaka zmanjšana vožnja svoj pomen.

Energetska kriza pa ne vpliva le na ceno nafte, temveč se zaradi naraščajoče cene plina dviga tudi cena elektrike, kar pomeni velike profite za proizvajalce in drago elektriko za potrošnike. V CAN Europe sicer kot sprejemljiv kratkoročen ukrep navajajo začasno znižanje stopnje DDV za električno energijo (npr. iz 20 % na 6 %), vendar je lahko takšen neciljan ukrep podobno problematičen kot neciljani ukrepi na področju naftnega trga. Uvedejo se lahko energetski boni za najranljivejše skupine prebivalstva ali socialna tarifa za elektriko, ki zagotavlja znižano ceno za osnovno porabo energije za ranljiva gospodinjstva (po zgledu Avstrije). Upravičenost naj se določa avtomatsko na podlagi obstoječih socialnih evidenc, brez dodatnih prijav in administrativnih bremen za gospodinjstva.

Prav tako je tudi na trgu električne energije pomemben ukrep obdavčitev nepričakovanih oz. presežnih dobičkov energetskih podjetij – ta davek namreč ni nujno omejen na podjetja na naftnem trgu. Grčija sicer ni pustila, da se polna tržna cena prenese na potrošnika ob uvedbi davka na energente, je pa recimo uvedla omejitev marž na energente in osnovna živila, da bi preprečila ustvarjanje presežnih dobičkov.

Vplivi energetske krize so prizadeli tiste, ki se ogrevajo s plinom. Za razliko od področja prometa je pri menjavi sistemov ogrevanja na voljo manj alternativ, ki bi bile kratkoročno na voljo. Spremembe zahtevajo tudi znatne investicije. Podobno kot na področju naftnega trga, v mreži CAN Europe predlagajo večstopenjski pristop, in sicer:

Določitev osnovne porabe energije, tj. količina plina, potrebna za ohranjanje ustrezne toplote v domu, ne pa za ogrevanje bazena ali podobnih praks.
Zagotovitev ciljanega popusta za ranljiva gospodinjstva: vlada jim zagotovi neposredno povračilo oz. znižanje računa za plin, ki krije znaten del (npr. 50 %–100 %) stroškov te osnovne porabe.
Zakonska zimska prepoved odklopov, ki zagotavlja, da nobeno gospodinjstvo ne izgubi dostopa do ogrevanja med novembrom in marcem [5].
Vzpostavitev modela financiranja popusta: podobno kot pri oskrbi z gorivi in električno energijo, je lahko tudi v primeru ogrevanja s plinom finančna pomoč ranljivim gospodinjstvom financirana iz različnih (dolgoročnih) virov, in sicer:

davek na nepričakovani dobiček: visoka stopnja davka na izredne dobičke proizvajalcev plina, uvoznikov plina in proizvajalcev električne energije (obnovljivi viri, jedrska energija, premog), ki imajo koristi od kriznih cen;

uporaba dodatnih kriznih prihodkov: del dodatnih prihodkov od DDV, ustvarjenih z višjimi računi za energijo (ker ne znižujemo DDV), se loči in vplača v sklad za pomoč ranljivim gospodinjstvom namesto da izgine v splošni proračun;

solidarnostni davek za visoke dohodke: če omenjeni viri ne zadostujejo, se lahko uvede začasni progresivni davek za zgornjih 1 % ali 5 % prejemnikov najvišjih dohodkov, pri čemer so prihodki namenjeni izključno financiranju teh ukrepov.

2. Dolgoročni ukrepi

Energetska kriza je ponovno razgalila krhkost sistema, ki je odvisen od fosilnih goriv, zato bi morali biti del odziva držav na krizo tudi ukrepi, ki zmanjšujejo porabo energije in pospešujejo prehod iz fosilnih goriv na obnovljive vire energije. Pri tem pa moramo poskrbeti, da energetski prehod ne poglablja težav najranljivejših. V naslednjih letih bo v okviru Socialnega podnebnega sklada državam članicam EU na voljo skoraj 480 milijonov evrov sredstev za neposredno pomoč najranljivejšim na področju prevozne in energetske revščine. Ta sredstva morajo biti usmerjena prav v dolgoročno zagotavljanje pravičnega prehoda.

Prometni sektor v Sloveniji vodi po rabi končne energije (41 %) in po deležu toplogrednih plinov, največji prispevek ima cestni promet. Njegovo razogljičenje je pomembno ne le za okolje, temveč tudi zaradi večje odpornosti na razne krize. Napačne prometne politike preteklih desetletij in zaostanek v razvoju javnega prevoza in elektrifikacije vodijo v manjšo odpornost na energetsko draginjo. Kriza je lahko tudi priložnost, da naredimo prometni sistem dolgoročno bolj odporen, pravičnejši in manj odvisen od fosilnih goriv.

V ekonomski študiji smo pokazali, da najrevnejši, ki uporabljajo javni prevoz, za mobilnost namenijo manj kot 3 % prihodkov, medtem ko tisti, ki so primorani kupovati in vzdrževati avtomobile, za mobilnost odmerijo več kot 40 %. Iz tega se nakazuje rešitev, da mora država vlagati v boljši in zmogljivejši javni potniški promet ter ljudem omogočiti ustrezne javne prevoze in storitve, ki bodo njihove družinske proračune razbremenile visokih deležev, ki jih namenjajo za avtomobile.

Izboljšanje energetske učinkovitosti je najučinkovitejši način za krepitev dolgoročne odpornosti potrošnikov, zlasti za ranljiva gospodinjstva. Poleg ustreznega javnega prevoza lahko to na področju prometa pomeni tudi spodbujanje cenovno dostopnejših učinkovitejših vozil, rabljenih električnih vozil, souporabe vozil, spodbujanje kolesarjenja itd., na področju širše rabe energije pa pomeni spodbujanje energetskih obnov domov, uporabo toplotnih črpalk kot energetsko najučinkovitejše oblike ogrevanja domov. Še posebej je pomembno omogočanje energetskih prenov najranljivejšim gospodinjstvom. V Sloveniji imamo že dobro delujoč program takšne podpore, saj Eko sklad nudi 100 % subvencijo za obnovo domov energetsko revnih gospodinjstev v višini do 18.000 evrov (izjemoma 19.800 evrov). Glede na splošno rast cen in vse dražjih storitev pa bi bilo potrebno znatno zvišati višino stroška, ki ga ta subvencija krije. Zvišanje subvencije na 28.000 evrov je predvideno v nacionalnem Socialnem podnebnem načrtu in ta dvig bi bilo potrebno čimprej implementirati.

Poleg krepitve energetske učinkovitosti mora biti aktualna energetska situacija jasen znak za močno spodbudo razvoja sončne in vetrne energije na način, da so prebivalci in lokalne skupnosti gonilo energetskega razvoja. Energetske skupnosti so eden od najbolj učinkovitih načinov za združevanje socialnih, okoljskih in ekonomskih ciljev. Sodelovanje v energetski skupnosti lahko znatno zniža stroške za energijo za gospodinjstva, javne zavode in lokalno gospodarstvo, prispeva k družbeni sprejemljivosti obnovljivih virov energije in večji odpornosti na energetske krize. Energetske skupnosti zagotavljajo stabilno oskrbo z energijo iz obnovljivih virov krepijo lokalno (krožno) gospodarstvo in ščitijo državljane pred nihanji na trgu.

Razpršena energija je najboljši zaščitni mehanizem Evrope pred zunanjimi energetskimi grožnjami. Ukrepi, ki lahko pospešijo razvoj energetskih skupnosti, so:

sprejem podzakonskih aktov, ki bodo omogočile enakovredne pogoje za vzpostavitev skupnostne samooskrbe;

vzpostavitev širšega podpornega okvira, ki bo omogočal razvoj novih modelov delovanja energetskih skupnosti;

uvedba prednostnega dostopa do omrežja za projekte energetskih skupnosti;

podpora za sodelovanje energetsko revnih gospodinjstev v energetskih skupnostih;

in izvajanje nacionalne kampanje za promocijo energetskih skupnosti.

Sprememba izhodišča za načrtovanje energetike

V Focusu v okviru svojega dela opozarjamo, da mora država zagotoviti, da se kakršenkoli dvig cen energije oziroma goriv ne bo prevalil na pleča že sicer najbolj obremenjenih prebivalcev in prebivalk, ki si ne morejo privoščiti energetsko učinkovitih naprav, električnih avtomobilov ali izoliranih hiš oziroma stanovanj. Opozarjamo pa tudi na to, da se v Sloveniji v strateške odločitve podajamo z napačnimi izhodišči, iz katerih potem ne morejo izhajati dolgoročno smiselni ukrepi.

Dober primer je priprava Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN 2020), pri katerem so pripravljavci izhajali iz premise, da bomo v prihodnje rabili več energije namesto iz premise, da moramo drastično zmanjšati rabo energije. Ključni sta vprašanji, kje želimo biti leta 2050 in kako zmanjšati rabo energije na način, ki ne bo bistveno ogrozil delovanja naše družbe. To je bila priložnost, da bi namesto načrtovanja novih termoelektrarn in jedrskih elektrarn v osredje postavili rešitve za varčno in učinkovito rabo energije ter dobili kažipot za resno in pravično energetsko tranzicijo.

Zdaj smo pred novo priložnostjo s pripravo NEPN, ki bo naslovil obdobje 2030-2040 in ki ga lahko podpremo tudi s smotrnimi odzivi na energetsko krizo, ki nam prav tako daje pomembno lekcijo.