V torek, 15. junija se je v okviru že 12. Festivala migrantskega filma po projekciji dokumentarnih filmov Ukradene ribe in Naš teritorij odvil še pogovor »Zloraba naravnih dobrin in migrantskih delavk in delavcev«. Dogodek smo organizirali skupaj s Slovensko filnatropijo.
Z ribami za revne hranijo ribe bogatih
Film Ukradene ribe o tovarnah ribje moke v Gambiji nudi vpogled v enega od prezrtih vzrokov migracij. Kitajske korporacije v tej najmanjši državi celinske Afrike meljejo ribe in ribjo moko izvažajo v Evropo in na Kitajsko kot krmo, namenjeno industrijski živinoreji. Krma je namenjena prevdsem za hrano piščancev, prašičev in rib. Lokalnim prebivalcem tako jemljejo primarni vir prehrane, s prekomernim ribolovom pa izčrpavajo morski ekosistem. Ob tem je tudi dela za lokalne ribiče vse manj in s tem še večji pritisk na migriranje v Evropo, ki se žal pogosto konča tragično. Ukradene ribe so 30-minutni mikrokozmos tega, kar je v svetu narobe, skozi oči tistih, ki najbolj neposredno čutijo uničenje, ki ga seje globalni kapitalizem.
Kitajski pregovor »Daj človeku ribo, nahranil ga boš za en dan. Nauči ga loviti ribe, prehranil ga boš za vse življenje.« se zaradi kitajske tovrane rib in podobnih praks bere ironično.
Kratki film Naš teritorij je nudil zanimiv vpogled v življenje migrantov v »Rignanskem getu« ob plantažah v bližini Foggie na jugu Italije.
Zlomljen sistem ustvarja zlomljene ljudi, ki se te ne upajo pogledat v oči
Projekcijama, ki sta prikazali vpogled v zlomljen sistem (tudi prehranski), ki rojeva zlomjene ljudi, je sledil kratek pogovor, v katerem so sodelovali Emilia Pluskota, producentka filma Ukradene ribe, Goran Lukić iz Delavske svetovalnice in Živa Lopatič iz Pravične trgovine Slovenije. Pogovor je vodila Petra Meterc.
Emilia Pluskota je povedala, da v Gambiji ne kaže na izboljšanje situacije, trenutno je na obalah Zahodne Afrike več kot 50 tovrstnih tovarn za predelavo rib v krmo za industrijsko živinorejo. Dodatno je izpostavila željo tamkajšnjih prebivalcev, da se preselijo v Evropo ter razkrila, da je tudi glavni akter filma danes že tu. Čeprav tudi tam delujejo aktivisti, ki se vsak dan trudijo, da bi se prekomerno izkoriščanje morskega življa končalo, nekateri ribiči pa svoj ulov prav zaradi ohranjanja delovnih mest prodajajo samo lokalnemu prebivalstvu in ne več tovarnam, potrebujejo dodaten glas in podporo tudi od nas.
Ne ravno optimističen je bil tudi Goran Lukić, ki je opomnil na poslabšanje razmer in manj prijazno zakonodajo glede ravnanja s tujci tudi v Sloveniji. Ta po njegovih besedah sledi temu, da hočemo v Sloveniji le tuje delavce, ne pa ljudi in njihovih družin. Opomnil je, kako pomembno se je tudi pogovarjat s temi ljudmi, ki ti pogosto ne morejo niti pogledati v oči. Ker se počutijo nevidne.
Živa Lopatič, ki se že več let ukvarja s pravičnotrgovinskimi praksami, ki v svoj koncept vnašajo pravično plačilo, spoštovanje človekovih pravic in spoštljiv odnos do okolja, je poudarila pomembnost celostnega delovanja – aktivno državljanstvo, izbira poklicne poti ter odgovorno potrošništvo. Dodala je, da se spremembe lažje zgodijo, če se povezujemo in si dovolimo videti in slišati to, kar se dogaja okrog nas ter ukrepati po svojih zmožnostih. Temu sledimo tudi v projektu Our Food. Our Future, kjer povezujemo zahteve in potrebe mladih z močjo in odgovornostjo odločevalcev in spodbujamo aktivno državljanstvo. Projekt se osredotoča prav na povezanost prehranskega sistema s podnebnimi spremembami in migracijami, v njem pa sodeluje tudi Pravična trgovina Slovenije.
Več o projektu Our Food. Our Future: https://focus.si/projekti/ourfoodourfuture/
Več o prvem dogodku, ki smo ga so-organizirali na festivalu migrantskega filma pa TUKAJ.
Avtorica naslovne fotografije: Jasna Rajnar Petrović
Dogodek je bil organiziran v sklopu evropskih projektov, ki ju sofinancira Evropska komisija v okviru programa DEAR, projekta End Climate Change, Start Climate of Change in projekta Our Food. Our Future.
