Električna vozila so pomemben del na poti do razogljičenja prometa, vendar pa še zdaleč niso popolna, saj tudi same nosijo s seboj številne okoljske izzive, ki jih je potrebno nasloviti. Da bodo imela kar se da nizek okoljski odtis, morajo biti lahka in izdelana po visokih okoljskih standardih, uporabljati jih moramo učinkovito, napajati jih mora elektrika pridobljena iz obnovljivih virov energije, materiali potrebni za njihovo proizvodnjo pa morajo biti pridobljeni na trajnosten in etičen način. Vseeno pa imajo električna vozila že danes opazno manjši vpliv na podnebje od vozil z motorji z notranjim izgorevanjem. William Todts, izvršni direktor organizacije Transport & Environment, kater član je tudi društvo Focus v nadaljevanju nazorno obrazloži, zakaj je elektrifikacija prometa pozitivna tudi z vidika človekovih pravic.

Ali so električni avtomobili »boljši« ali ne? To vprašanje je tema živahnih razprav v družbenih medijih, v časopisih ali na večerjah s prijatelji. Zdaj, ko smo priča resničnemu razcvetu vetrne in sončne energije, je vse manj debat o tem, ali je elektrika lahko čista. Zato se je fokus preusmeril na baterije: v neštetih prispevkih razpravljajo in se sprašujejo o njihovih značilnostih oz. pomenu za okolje, človekove pravice in drugo.

Beseda, ki se pri tem vedno znova pojavlja, je kobalt. S tem ni nič narobe – moramo biti kritični (in tudi smo), a ne smemo pozabiti na najočitnejši problem, ki zadeva okolje in človekove pravice: na nafto, ki jo želimo s temi baterijami nadomestiti.

Kobalt se pridobiva v Avstraliji, Rusiji in Kanadi, a večina ga pride iz Demokratične republike Kongo. Življenjski pogoji, v katerih živijo milijoni prebivalcev te države, pa so nevzdržni. Oglejte si na primer novice o razsajanju ebole na vzhodu Konga. Prav tako drži, da so delovni pogoji v rudarstvu (tako po industrijski kot obrtni metodi) slabi in včasih dejansko nevarni, pri tem pa so pogosto udeleženi tudi otroci.

Žal težave Konga trajajo že dolgo. Po katastrofalni zapuščini kolonializma moje rodne Belgije in zatem dolgi in koruptivni vladavini Mobutuja je sledila kruta vojna, v letih vladavine predsednika Kabile pa je z viri bogat Kongo postal najrevnejša država na svetu. To, da digitalna revolucija ni prinesla potrebnih sprememb v državi (več kot polovica danes pridobljenega kobalta je uporabljenega v naših prenosnikih, tabličnih računalnikih, pametnih telefonih in drugih prenosnih elektronskih napravah), je velika izgubljena priložnost. Zato bo ključnega pomena za prihodnost Konga, na kakšen način bosta novi predsednik in nedavno sestavljena vlada upravljala z izjemnimi naravnimi viri te države. A če bo Kongo ravnal pravilno, bi lahko prihodki od rudarjenja pripomogli h krvavo potrebnemu razvoju države.

Zato so električni avtomobili (in pred njimi pametni telefoni) odličen način, da bralce opozorimo na težave, s katerimi se soočajo kraji kot npr. Katanga, kjer je pridobljenega večina kobalta v državi. Toda z bojkotiranjem električnih avtomobilov in kobalta ne bomo izboljšali življenj prebivalcem Konga. Osredotočiti se moramo na to, da naraščajočo priljubljenost električnih avtomobilov izkoristimo za pritisk na podjetja, potrošnike in države, da izboljšajo stvari. Ta cilj zasleduje tudi mreža Transport & Environment, Amnesty International in druge podobne organizacije.

Toda med tem, ko se pogovarjamo o kobaltu in Kongu, ne bi smeli pozabiti na širšo sliko, ko gre za energijo in človekove pravice: na nafto. Evropa večino nafte dobi iz Rusije, Savdske Arabije, Libije, Norveške, Iraka, Nigerije, Angole in Alžirije. Z izjemo Norveške gre večinoma za avtoritarne režime z zelo problematičnimi zgodovinami, kar zadeva človekove pravice in okolje. Rusija, na primer, s svojimi prihodki od nafte zatira svoje državljane, podpira desne skrajneže, kot sta Matteo Salvini (v njegovem primeru gre za domnevo) in Marie Le Pen, ter financira lastno vojsko internetnih trolov. Naftni dolarji financirajo tudi resnične vojne, na primer vojni v Ukrajini in Siriji. Saudova Arabija, ena izmed najbolj tipičnih naftnih držav, ni zgolj razvpita zatiralka pravic žensk in morilka novinarjev, temveč tudi največji kupec orožja na svetu. Naftni dolarji so financirali tudi vzpon fundamentalističnega islama, s tem pa tudi grozljive teroristične napade, ki se jih vsi še kako dobro spominjamo.

Poleg Putina, Savdske družine in drugih diktatorjev naftni denarji polnijo tudi žepe podjetij, kot so ExxonMobil, Total, Eni, Repsol in Rosneft. Ta podjetja imajo običajno sporne zgodovine na področju človekovih pravic in okolja. Pomislite npr. samo na velika razlitja nafte, porast nekonvencionalnih načinov pridobivanja nafte, kot je npr. katranski pesek, ali pa vrtanje na področjih, kot je zaščiteni tropski pragozd v Kongu ali Arktika. In to je samo majhen del cene, ki jo plačujemo za našo odvisnost od nafte!

10 kilogramov proti 10.000 litrom

Toda ljudje se nato vprašajo: ali ne bomo zgolj zamenjali naše odvisnosti od nafte za odvisnost od kobalta? Ali ni to prav tako slabo?

Ne. Ogromna razlika med nafto in kobaltom (pa tudi litijem in drugimi materiali za baterije) je to, da z električnimi avtomobili ne kurimo kobalta. Z majhno količino kobalta (približno 10 kg)[1] lahko vedno znova polnite svoj avto 10 let ali več. A tudi po desetih letih vaša baterija ni za na odpad. Uporabiti jo je mogoče v drugih oblikah ali pa jo reciklirati, tako da lahko isti kobalt uporabimo za nove baterije. Na drugi strani nafto kurimo vsakič, ko prižgemo motor avtomobila. Zato boste po desetih letih vožnje pokurili približno 10.000 litrov nafte, plačali tisoče evrov naftnim državam in naftnim podjetjem, onesnažili vaše okolje ter dodatno pospešili podnebne spremembe.[2]

To ne pomeni, da od Volkswagna, proizvajalcev baterij ali držav ne bi smeli zahtevati odgovornosti ter sprejeti pravil za izboljšanje pogojev dela v dobavni verigi baterij. Težave v Kongu in v sektorju rudarstva na splošno so resnične, in z našimi partnerji si bomo prizadevali za izboljšanje položaja. Toda naj bo jasno: če vam je mar za človekove pravice, politične svoboščine ali okolje, se lahko mirne duše znebite vašega bencinskega avtomobila in ga zamenjate z električnim, ali še bolje, z električnim kolesom, avtobusom ali drugim javnim prevoznim sredstvom.

Več informacij:

Povezava do mnenjskega članka Transport & Ęnvironment:

https://www.transportenvironment.org/news/if-you-care-about-environment-or-human-rights-go-electric

 

[1] Baterija Teslinega Modela 3 pravzaprav vsebuje samo 4,5 kg kobalta, a tukaj navajamo podatek za 50 kWh baterijo NMC622.

[2] Podatki temeljijo na internem modelu T&E, ki je na voljo na zahtevo.