Za človeštvo je Zemlja veliko več kot samo planet v Osončju, peti po velikosti in tretji po oddaljenosti od Sonca. Nudi nam dom, ki mu vsaj trenutno še ni alternative, ter vse ostale dobrine in možnosti, ki omogočajo človeški obstoj.

Toda medtem, ko na eni strani na 22. april slavimo praznik nam vsem skupne Zemlje, v Sloveniji že pogledujemo proti dnevu, ki je opomnik, da ne upoštevamo njenih omejitev in s svojimi prekomernimi potrebami rušimo njeno ravnovesje.

Po izračunu organizacije Global Footprint Network, ki temelji na podatkih za leto 2022, bo letos Slovenija dosegla dan okoljskega ali ekološkega dolga 25. aprila. To pomeni, da smo do tega dne porabili vse vire in ekosistemske storitve, ki jih lahko Zemlja obnovi v enem letu. Od lani se je ta mejnik premaknil za 6 dni v pravo smer – v preteklih dveh letih je bil slovenski dan okoljskega dolga 18. april -, še vedno pa bomo kar osem mesecev v letu živeli “na kredo”.

Večji dolg, večja odgovornost

Dan okoljskega dolga je kljub pozitivnemu premiku pomemben opomnik, da živimo preko meja planeta ter da trenutni sistem proizvodnje in potrošnje ni vzdržen. Če bi vsi na svetu živeli kot prebivalke in prebivalci Slovenije, bi po izračunih organizacije Global Footprint Network potrebovali približno tri planete v velikosti Zemlje.

“Ta datum pomeni, da tudi v Sloveniji živimo precej preko okoljskih zmožnosti planeta in je posledično tudi odgovornost za okoljsko krizo na nas toliko večja. Smo del recimo temu razvitega sveta, kjer je bil razvoj gnan s fosilnimi gorivi, in moramo zato toliko več prispevati k razogljičenju, veliko več kot recimo države globalnega juga,” je izpostavil Focusov strokovni sodelavec Boštjan Remic.

Dan okoljskega dolga je zelo različen za vse države in prav s tem vsako leto osvetli neenakosti v globalnem merilu, ki so močno povezane z okoljsko krizo. Po izračunih Global Footprint Network sta znova najbližja 1. januarju Katar in Luksemburg, tudi ZDA, Združeni arabski emirati in Kanada ne zaostajajo veliko in so že marca potrošili vse vire in ekosistemske storitve, tako kot tudi Danska in Belgija. Na drugi strani pa so Ekvador, Maroko in Kirgizistan, ki se skoraj gibljejo znotraj planetarnih omejitev.

Vir: Global Footprint Network 2024, www.overshootday.org

Presegamo planetarne meje

Človekov vpliv na okolje je večji kot vsi naravni procesi skupaj. Naše dejavnosti in njihova eksponentna rast so že povzročile trajne spremembe v atmosferi, biodiverziteti, rabi tal, vodnih virih, geoloških zapisih itn. Leta 2023 je bilo na svetovni ravni preseženih že šest od devetih planetarnih meja, dan okoljskega dolga pa je na svetovni ravni padel v avgust (tako kot večinoma v zadnjem desetletju). Po lanskih izračunih organizacije Global Footprint Network živimo, kot da imamo poleg Zemlje na voljo še en približno enako velik planet.

“Trajnostni razvoj je nujna pot – hočemo ali nočemo, moramo. Planet je, kakršen je, ne moremo ga povečati in mi presegamo meje. Revne države, ki imajo ogromno prebivalstva, k temu prispevajo malo. Če hočemo imeti neko vizijo, potem moramo skrčiti vpliv na planet pod planetarne meje in dati priložnost tistim, ki si jo zaslužijo,” je opozorila tudi prof. Lučka Kajfež-Bogataj na naši konferenci Življenje znotraj planetarnih meja (poročilo lahko preberete tukaj).

Kako do ravnovesja med potrebami družbe in omejitvami Zemlje?

Nujne so čimprejšnje korenite spremembe v smeri večjega ravnovesja med tem, kar kot družba potrebujemo, in tem, kar Zemlja lahko prenese. To je bilo tudi izhodišče za organizacijo naše konference februarja, na kateri smo drugi del posvetili odrasti. Slednja problematizira razvoj, kot ga poznamo in gospodarsko rast, na kateri temelji ta razvoj. Neskončna rast na omejenem planetu enostavno ni mogoča. In bruto domači proizvod (BDP), ki ne razlikuje med dobrimi in slabimi gospodarskimi dejavnostmi, ne sme biti ključni kazalnik uspešnosti politik in osrednji politični cilj vseh držav.

Bistvo trajnostne odrasti je krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blagostanje človeka in izboljša ekološke pogoje ter enakost na planetu. Poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi resursi ter v okviru novih oblik demokratičnih institucij. 

Da bomo odrast-li, pa moramo v prvi vrsti kot družba dobro prevetriti naše pojmovanje ekonomije in z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička namreč večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja. Potrebno bo redefinirati potrebe in v skladu s tem porazdeliti vire tako, da bomo zagotovili človeka dostojne delovne razmere v državah v razvoju in manjšo porabo virov v razvitih državah. In za to, da bomo omogočili življenje na Zemlji, kot ga poznamo, vsem naslednjim generacijam.

Imamo alternativo in možne rešitve

“V okoliščinah, v kakršnih smo se znašli po stoletju ali dveh neprestane rasti, je dilema zelo jasna: ali bomo iz njih izšli v smeri trajnostne odrasti ali pa bomo se bomo znašli v svetu, kjer bo velik del narave uničen, življenje za večino ljudi pa neprijetno (če uporabimo evfemizem). Z metodami in principi, ki so povzročili bolezen, ne moremo ozdraveti. Ideja odrasti je pomembna, ker nam kaže in izrisuje drugačno potencialno prihodnost, s tem pa razblini geslo, h kateremu se že desetletja zatekajo zagovorniki obstoječega sistema, da »nimamo alternative«,” je zapisala Lidija Živčič, so-ustanoviteljica Focusa, v svojem prispevku z naslovom Odrast – imamo možno rešitev, imamo alternativo.

Nekaj nujnih korakov v skladu s konceptom odrasti, ki so aktualni tudi za Slovenijo:

  • sprememba davčnega sistema: progresivna obdavčitev, po kateri bogati plačajo več, tisti z manj premoženja pa manj – zbrana sredstva se namenijo za kakovostne javne storitve in za financiranje ukrepov zelenega prehoda za tiste, ki si jih sicer ne bi mogli privoščiti;
  • omejitev rabe virov in povečanje davkov na potrošnjo – ekstremna potrošnja energije in naravnih virov bi morala biti bistveno močneje obdavčena, kar bi bil signal, da ni zaželena, po drugi strani pa bi bil prihodek za financiranje javnih storitev;
  • konec subvencij iz javnega denarja za družbeno nezaželene in okoljsko sporne dejavnosti, kot je npr. kurjenje fosilnih goriv;
  • postopno krajšanje delovnega časa oziroma delovnega tedna – del odgovora je verjetno tudi v tem, da bi morda odrast pomagala zmanjšati stroške javnih storitev do neke mere – npr. manjša obremenitev zdravstvene blagajne.

Več Focusovih prispevkov na temo odrasti najdete tukaj. Priporočamo v branje, gledanje in poslušanje tudi:

Prejšnji teden pa smo se skupaj z več kot 100 organizacijami podpisali pod odprto pismo za zakonodajo EU, ki bo podprla trajnostno upravljanje z viri ter spodbujala večjo družbeno pravičnost:

Open Letter: 100+ organisations call for EU legislation on Sustainable Resource Management