Dolgoročna podnebna strategija še vedno premalo ambiciozna

Ministrstvo za okolje in prostor je 18. septembra 2020 javnosti predstavilo osnutek dolgoročne podnebne strategije, ki predstavlja smernice, kako bomo v Sloveniji do leta 2050 dosegli neto ničelne emisije. Vsebuje več scenarijev, ki bodo stali od 66 do 72 milijard evrov, vendar ne odgovarja na ključna strateška vprašanja. Večino odločitev namreč prelaga na druge strateške dokumente in organe, ki bodo šele nastali.

Da si je Slovenija zastavila cilj, da bo do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost, je vsekakor spodbudno, vendar je, kot so že leta 2018 opozorili avtorji posebnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC), ključno kaj bomo naredili v tem desetletju, da bi omejiti dvig temperature na 1,5 °C. Upoštevaje, da se Slovenija že zdaj segreva hitreje od globalnega povprečja, bi morali pristopiti k reševanju podnebne krize kar se da ambiciozno. Od hitrosti zmanjševanja emisij do leta 2030 bo namreč odvisno, ali nam bo uspelo zajeziti dolgoročne katastrofalne posledice podnebnih sprememb.

Ministrstvo je osnutek pripravilo »na osnovi zavez Pariškega sporazuma, Okvirja dolgoročne podnebne politike Slovenije »Slovenija in zdrav planet« in evropske Uredbe o upravljanju Energetske unije in podnebnih ukrepov (2018/1999)«, vendar je v javno razpravo poslalo nepopoln osnutek strategije, zato ga je na tej točki težko celovito komentirati. Manjka celo poglavje o oceni učinkov socialno ekonomskih vidikov strategije, za več poglavij pa se predvidevajo še dopolnitve.

»Slovenija bo leta 2050 podnebno nevtralna in na podnebne spremembe odporna družba na temeljih trajnostnega razvoja. Učinkovito bo ravnala z energijo in naravnimi viri ob hkratnem ohranjanju visoke stopnje konkurenčnosti gospodarstva. Družba bo temeljila na ohranjeni naravi, krožnem gospodarstvu, obnovljivih in nizkoogljičnih virih energije, trajnostni mobilnosti, lokalno pridelani zdravi hrani.

Prehod v podnebno nevtralno družbo bo vključujoč, upoštevana bodo načela podnebne pravičnosti. Stroški in koristi prehoda bodo porazdeljeni pravično, tudi najranljivejšim skupinam prebivalstva bo omogočeno izvajanje ukrepov blaženja in prilagajanja.«

(Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do 2050 – osnutek, str. 6)

V osnutku podnebne strategije zapisana vizija se sicer bere lepo, a pot do njene uresničitve je tista, ki nas skrbi. V prvi vrsti lahko izpostavimo, da je strategija nezadostna glede ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Predvsem je zgrešeno, da se prilagaja Nacionalnemu energetsko-podnebnemu načrtu (NEPN), ki je bil v preteklosti zaradi nedodelanosti in neambicioznosti deležen številnih kritik tudi s strani mednarodnih organizacij.

Pri sektorskih ciljih je zaznati pomanjkljiv pristop – za zelo problematičen sektor prometa, v katerem naj bi emisije do leta 2030 še naraščale (+12 %), so do leta 2050 predvideli zmanjšanje emisij za 90–99 %, pri čemer sektorju samemu prepuščajo, da ugotovi, kako to doseči. Na drugi strani jasno ugotavljajo, da v kmetijstvu  več kot  5–22 % zmanjšanje emisij do leta 2050 ni mogoče. Takšna razlika med sektorji je neutemeljena in nesmiselna. Znanost nas opozarja, da bodo za dosego ciljev Pariškega sporazuma potrebne spremembe in radikalno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v vseh sektorjih.

V predstavljenem osnutku strategije sta za dosego cilja podnebne nevtralnosti predvidena dva scenarija – jedrski in plinski. Iz sektorskih ciljev in analitičnih podlag pa je razvidno, da lahko do leta 2050 dosežemo 80 % obnovljivih virov v končni rabi energije, zato ne vidimo potrebe po konstantnem favoriziranju jedrskega scenarija. Vlaganje v nove jedrske zmogljivosti je, glede na strokovne podlage, nepotrebno. Namesto jedrskega scenarija bi potrebovali scenarij 100 % obnovljivih virov, ki bi hkrati dal večji poudarek zmanjšanju rabe energije. Strateška vizija Čist planet za vse, ki jo je predstavila Evropska komisija, namreč predvideva 50 % zmanjšanje rabe energije do leta 2050, osnutek naše strategije pa le 30 %, kar tudi ocenjujemo za nezadostno.

Poleg tega osnutek veliko stavi na ponore – k podnebni nevtralnosti naj bi prispevali med 10 in 20 %. Vendar je iz strokovnih podlag razvidno, da projekcije niso upoštevale podnebnih sprememb in ujm večjih razsežnosti na obseg ponorov. Ker je škode v gozdovih zaradi podnebnih sprememb vse več in so tudi vedno hujše, takšen scenarij ne vliva zaupanja, da bomo podnebno nevtralnost do leta 2050 dejansko tudi dosegli.

V Sloveniji je s strani odločevalcev pogosto slišati, da si moramo postaviti izvedljive cilje in da ne gre čez noč. Zavedamo se, da je to velik izziv in da ima številne posledice, zato smo tudi kritični, ker v osnutku strategije manjka zelo pomembno poglavje o oceni učinkov socialno-ekonomskih vidikov strategije.

Naš komentar je, da bi bilo potrebno v dolgoročni strategiji postaviti na znanosti temelječ in s Pariškim sporazumom usklajen cilj, na podlagi katerega bi potem lahko revidirali trenutno nezadostne cilje v NEPN-u. To je še toliko pomembneje ob dejstvu, da trenutno potekajo usklajevanja o predlogu Evropske komisije o zvišanju 2030 podnebnega cilja EU na vsaj 55 %, pri čemer okoljski odbor Evropskega parlamenta predlaga celo zvišanje cilja na 60 %, višje nacionalne cilje pa so si že zastavile tudi nekatere države članice EU. Glede na priporočila znanosti pa bi EU morala svoje emisije do leta 2030 zmanjšati celo za 65 %, če želimo, da ne presežemo meje segrevanja 1,5 °C. Več študij ugotavlja, da je ta cilj dosegljiv, vendar zahteva hitre in daljnosežne spremembe v vseh sektorjih gospodarstva.

V Focusu smo ob koncu javne razprave komentarje na osnutek strategije MOP posredovali skupaj z drugimi organizacijami v okviru mreže Plan B za Slovenijo in Mreže za prostor. Več tukaj.