mHREDD - obvezna dolžna skrbnost na področju človekovih pravic in okolja

Dolžna skrbnost na področju okolja in človekovih pravic v Evropi

Avtorica članka je Amandine Moriniere, ki je opravljala pripravništvo v društvu Focus.

Article Due diligence in [ENG]

Podjetja lahko s proizvodnjo oziroma prodajo svojega blaga in storitev povzročajo negativne vplive po vsem svetu. Ti vplivi lahko zaobjemajo vse od kršitev človekovih pravic do uničevanja okolja. Če želimo takšne kršitve zaustaviti, je potrebno podjetja prisiliti, da sprejmejo odgovornost zanje.

Eden izmed načinov za ugotavljanje in preprečevanje takšnih tveganj je lahko postopek potrebne skrbnosti. Takšen postopek vključuje dejavnosti določenega podjetja tako za prepoznavanje kot za ukrepanje v zvezi z dejanskimi in potencialnimi tveganji na področju človekovih pravic in okolja pri svojih poslovnih dejavnostih, oskrbovalnih verigah in storitvah, ki jih podjetje uporablja. EU trenutno pripravlja zakonodajo, s katero bi postopki potrebne skrbnosti v Evropi postali obvezni. Poleg tega po vsej Evropi že obstajajo številni zakoni, ki so podobni zakonodaji o potrebni skrbnosti.

Obvezna potrebna skrbnost v Evropi?

Evropska unija trenutno pripravlja zakonodajo, s katero bodo podjetja prisiljena prevzeti odgovornost za potencialne kršitve človekovih pravic in škodovanje okolju. Ker se trg z družbeno in okoljsko odgovornostjo podjetij ne spopada učinkovito, EU potrebuje zavezujočo zakonodajo, s katero bo podjetja prisilila, da bodo pozorna na svoje vplive. Cilj je vzpostavitev koherentnega zakonodajnega okvira, ki se bo nanašal na vse dejavnosti podjetij (tudi finančne). EU si želi zakonodajo o potrebni skrbnosti na področju človekovih pravic in okolja sprejeti že letos. 1. decembra 2020 je Evropski svet priporočil Evropski komisiji, naj pripravi zakonodajni predlog o obvezni potrebni skrbnosti na področju človekovih pravic in okolja. Začel se je postopek javne razprave, ki je potekal do 8. februarja 2021. Smisel postopka je določiti pravila na vključujoč način ter pri tem upoštevati vse partnerje (podjetja, državljane idr.).

Pred sprejetjem zakonodaje je na dnevnem redu več točk razprave:

  • Za katera podjetja bo zakon veljal? Bo veljal za večja podjetja, je potrebna zakonodaja na globalni ravni ali po sektorjih, kaj bo veljalo za mala in srednje velika podjetja?
  • Kakšna bo ekstrateritorialnost zakona? Težava je v njegovem mednarodnem vidiku, saj bi morala zakonodaja ščititi tako evropske kot neevropske oškodovance. Za učinkovito sodno varstvo bi moral biti postopek obravnave primera na sodiščih EU enostaven.
  • Kakšne naj bodo konkretne obveznosti podjetij? Kako natančen naj bi bil postopek potrebne skrbnosti (opredeljevanje tveganj, postopek presoje, ukrepi za preprečevanje negativnih vplivov ipd.)?
  • Kako bo EU nadzorovala in spremljala tovrstne postopke? Naj bo to naloga civilne družbe in nevladnih organizacij ali potrebujemo za to nadzorni organ (s kakšnimi pristojnostmi)?
  • Kakšne naj bodo sankcije? Da bi bila zakonodaja učinkovita, mora vključevati tudi sankcija, toda ali naj bodo predvidene za vsako kršitev ter ali bi morale biti finančne ali kazenske?

O nekaterih drugih točkah razprava ne poteka. Tako bi na primer moral postopek potrebne skrbnosti upoštevati dodatna tveganja ljudi, ki trpijo zaradi diskriminacije (spolne, rasne, starostne …). Zato je potrebno zakonodajo pripraviti v sodelovanju s širokim krogom deležnikov in skupnosti, na katere se nanašajo tveganja.

Med pripravo zakonodaje bi Evropska komisija morala upoštevati že obstoječe mednarodne in nacionalne ukrepe, da bi se izognila razdrobljenosti obveznosti na globalni ravni. Na eni strani že obstajajo določeni ukrepi na mednarodni ravni (Vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah, smernicah OECD o potrebni skrbnosti za odgovorno ravnanje podjetij…), vendar noben ni zavezujoč. Na drugi strani pa obstajajo tudi nacionalni ukrepi, ki so bolj omejeni in večinoma sektorski. Zakonodaja EU bi morala biti umeščena med ti dve ravni.

Obstoječa evropska zakonodaja, povezana z načelom potrebne skrbnosti

  • ŠPANIJA: pomanjkanje zakonodajnih pobud v zvezi s človekovimi pravicami

V Španiji ni zakonodajnih pobud v zvezi s človekovimi pravicami, NAP (nacionalni akcijski načrt) pa je v mirovanju. To pomanjkanje potrebne skrbnosti nadomešča zelo omejeno število zakonskih obveznosti (v zvezi z zdravjem, okoljem), v katere pa niso vključene oskrbovalne verige in ekstrateritorialnost.

Zaradi vsega navedenega so podjetja zmedena, saj ne vedo, ali morajo izvajate predpise v zvezi s človekovimi pravicami, ali morajo o svojih dejavnostih poročati ali ne. Na eni strani podjetja nimajo nobenih zakonskih obveznosti. Na drugi strani pa se soočajo z zahtevami vlagateljev po spoštovanju človekovih pravic. Vlagatelji od njih dejansko zahtevajo konkretne odgovore glede ocene vplivov njihovih dejavnosti ter glede načrtov za blaženje teh vplivov. Podjetja se svojih načinov poslovanja ne čutijo dolžna spreminjati toliko zaradi potrošnikov, temveč vse bolj zaradi vlagateljev.

Poleg tega pravne službe podjetij začenjajo razumevati, za kaj gre pri vplivih na področju človekovih pravic. Zakon iz leta 2007 o okoljski odgovornosti predpisuje dolžnost preprečevanja, izogibanja in odpravljanja negativnih vpliv s sistemom administrativnih ukrepov, a se ne izvaja v celoti. Ker ni povezav med sodišči in podjetji, tega ne more nihče nadzorovati.

  • ITALIJA: omejena dolžnost potrebne skrbnosti od leta 2001

V Italiji je že od leta 2001 v veljavi zakon o upravni odgovornosti korporacij za kazniva dejanja. Njegov cilj je bil zaščita človekovih pravic, a se je z leti njegovo področje uporabe še razširilo.

Zakon vključuje številne kršitve človekovih pravic (npr. suženjstvo, trgovino z ljudmi …). Da bi bila podjetja o tem zakonu odgovorna, mora biti storjeno kaznivo dejanje v interesu ali v korist podjetja, storiti pa ga mora predstavnik podjetja.

Po zakonu so lahko odgovorna tudi tuja podjetja, ki delujejo v Italiji, tako za kazniva dejanja, storjena deloma v Italiji in deloma v tujini, kot za kazniva dejanja, storjena v celoti v tujini (samo za omejeno število resnih kaznivih dejanj, ki škodujejo nacionalnemu interesu).

Moč zakona je v tem, da omogoča stalen postopek potrebne skrbnosti z ekstrateritorialnim učinkom. Poleg tega so po zakonu mogoče hude sankcije, saj se uporablja kazenski postopek. Vendar pa zakon še vedno ne zajema vseh kršitev človekovih pravic, poleg tega pa ne določa transparentno postopka in ne vsebuje zahtev za vključevanje deležnikov.

  • ŠVICA: referendum o pobudi za odgovorno poslovanje

Državljani Švice so 29. novembra 2020 glasovali o pobudi za odgovorno poslovanje, zakonu, po katerem bi bila podjetja odgovorna v primeru kršitev človekovih pravic ali škodovanja okolju. Zakon je podprla široka koalicija in je imel zelo veliko podporo. Zakon sicer ni bil sprejet, toda izid glasovanja je imel tudi pozitivno plat. Večina prebivalstva (50,7 %) se je dejansko izrekla v podporo zakonu, vendar pa je bil zakon zavrnjen v 14 kantonih izmed 26, in zato ni mogel biti sprejet.

Razprava v okviru kampanje je bila izjemno polarizirana in politizirana. Nasprotniki zakona so svoje kritike utemeljevali s tem, da bi ta zakon oslabil švicarsko konkurenčnost in povzročil delokalizacijo. Nekaj podjetij je nasprotovalo zakonu zaradi negotovosti glede tega, kaj bi za njih pomenil postopek potrebne skrbnosti.

Pobuda za odgovorno poslovanje je želela uvesti postopek potrebne skrbnosti zato, da bi lahko podjetja identificirala tveganja, ukrepala za njihovo preprečevanje ter poročala o vplivih na človekove pravice in okolje. Zakon bi veljal za podjetja, ki imajo več kot 250 zaposlenih.

Švicarski parlament je v odzivu na to pobudo pripravil svoj predlog zakona z nekaterimi kompromisi (postopek potrebne skrbnosti je v njem omejen na tvegana podjetja in dejavnosti), a je bil predlog zavrnjen.

Ker je bil zakon na referendumu zavrnjen, bo stopil v veljavo predlog parlamenta. Njegovo področje uporabe je precej bolj omejeno od prvotnega predloga. Zakon vključuje obvezo o transparentnosti, ki je omejena na velika podjetja, ter obvezno potrebno skrbnost, omejeno na podjetja, ki uvažajo konfliktne minerale, ter na podjetja, ki ponujajo blago, v zvezi s katerim obstaja utemeljen sum otroškega dela.

  • VELIKA BRITANIJA: zakon proti suženjstvu

Zakon proti suženjstvu je bil sprejet leta 2005, njegov cilj pa je boj proti sodobnemu suženjstvu. Podjetja morajo po zakonu objaviti letno poročilo, v katerem so navedeni ukrepi za zagotavljanje, da v poslovanju podjetja in njegovih oskrbovalnih verigah ni suženjstva.

Zakon velja samo za podjetja, katerih promet presega 36 milijonov funtov in ki prodajajo blago v Veliki Britaniji. Če podjetje ne izda letnega poročila, prejme sodno odredbo za izdajo, nato pa je lahko tudi oglobljeno.

  • NIZOZEMSKA: zakon o potrebni skrbnosti na področju otroškega dela

Nizozemski zakon o potrebni skrbnosti na področju otroškega dela je začel veljati leta 2020. Večje število multinacionalk s sedežem v tujini, ki ponujajo blago in storitve na Nizozemskem, je po zakonu dolžnih zagotavljati potrebno skrbnost vzdolž oskrbovalnih verig ter poročati o tem.

Podjetja morajo nadzornemu organu predložiti izjavo, da so izvedla ustrezne ukrepe na področju potrebne skrbnosti. Podjetja morajo preučiti svoje oskrbovalne verige, da ugotovijo, ali obstaja utemeljen sum otroškega dela. Kar zadeva sankcije, lahko podjetja prejmejo globo. Če podjetje zakon prekrši dvakrat v petih letih, lahko izvršni direktorji podjetij dobijo zaporno kazen.

  • FRANCIJA: zakon o skrbnem ravnanju podjetij

Francoski zakon o skrbnem ravnanju podjetij je v veljavo stopil leta 2015 in je eden izmed najbolj celovitih zakonov o potrebni skrbnosti v Evropi.

Pred uveljavitvijo tega zakona so se nevladne organizacije v državi srečevale s številnimi težavami. Izvedle so več ozaveščevalnih kampanj, da bi državljane opozorili na težavo in dobili njihovo podporo, nato pa so morali zakon večkrat spraviti skozi postopek v senatu in v državnem zboru.

Zdaj, ko je zakon sprejet, je naslednja naloga zagotoviti, da se bo tudi zares izvajal. Po zakonu o skrbnem ravnanju morajo francoska podjetja izvajati potrebno skrbnost, da se izognejo kršitvam človekovih pravic, kršitvam temeljnih svoboščin, negativnim vplivom na zdravje in varnost ljudi ter okoljski škodi. V ta namen zakon podjetja obvezuje k pripravi in objavi skrbnostni načrt, ki vsebuje preverljive ukrepe, ki jih je sprejelo podjetje za preprečevanje kršitev človekovih pravic in okoljske škode. Načrt mora vsebovati analizo tveganj, postopek presoje, ukrepe za preprečevanje in odpravljanje resnih kršitev, mehanizem za opozarjanje ter mehanizem spremljanja za oceno izvajanja in učinkovitosti načrta. Načrt se nanaša na dejavnosti podjetja ter v njegovi oskrbovalni verigi in mora biti izdelan v sodelovanju z različnimi deležniki.

Pravosodni vidiki: Zakon morajo spoštovati podjetja, ki imajo sedež v Franciji in več kot 5.000 zaposlenih ter mednarodna podjetja z dejavnostjo v Franciji, ki imajo več kot 10.000 zaposlenih na globalni ravni. Nevladne organizacije, oškodovanci in sindikati lahko sprožijo sodne postopke v zvezi s tem zakonom. Kar zadeva sankcije, je podjetjem najprej izdana odredba za izvedbo načrta za skrbno ravnanje, nato pa so lahko dolžna oškodovancem plačati odškodnino.

Tri leta po sprejetju zakona se ta po mnenju nevladnih organizacij ne izvaja v zadostni meri. Podjetja ne izvajajo postopka potrebne skrbnosti, njihovi načrti ne vsebujejo dovolj informacij, pri nekaterih pa gre samo za kopiranju drugih načrtov oziroma obveznosti. Poleg tega ni bilo objavljenega nobenega seznama podjetij, ki morajo izvajati ta zakon, kar pomeni, da nihče zares ne ve, katero podjetje bi moralo imeti skrbnostni načrt, zaradi česar je težje nadzorovati izvajanje zakona.

Trenutno na podlagi zakona o skrbnem ravnanju podjetij poteka prva tožba, in sicer proti podjetju Total za njihov naftni projekt v Ugandi in Tanzaniji. Vendar pa je sodišče razglasilo, da ni pristojno za obravnavo, in je tožbo preneslo na gospodarsko sodišče. Potrebno bo torej še počakati, da vidimo, kaj se bo zgodilo in kako bo uveljavljena dolžnost skrbnega ravnanja.

-> Kaj pa sedaj?

Za zaključek lahko rečemo, da se zakonodaje o potrebni skrbnosti v Evropi pojavljajo in razvijajo. Da dobimo bolj koherenten okvir in zagotovimo, da bodo podjetja pozorna na svoje vplive, je potreben zakonodajni okvir na evropski ravni. Podjetja morajo prevzeti odgovornost za kršitve človekovih pravic in okoljsko škodo.

Več o postopki na evropski ravni: Evropska komisija: razlaga načela potrebne skrbnosti

Zmage civilne družbe:

V postopku:

  • Portugalski primer – otroci proti državam zaradi neukrepanja v zvezi s podnebnimi spremembami
  • ljudje proti nizozemski državi zaradi neukrepanja v zvezi s podnebnimi spremembami

Prevod: Tadej Turnšek