Trend padanja emisij, ki je bil v veliki meri posledica gospodarske krize, se je nadaljeval tudi, ko je evropski BDP ponovno dosegel raven pred recesijo. Kot vodilna sila v boju proti podnebnim spremembam pa EU ob teh podatkih ne sme zadremati in naslednjih 7 let sedeti križem rok. Izkoristiti mora priložnost, ki se ji ponuja in javnosti predstaviti, kako bo presegla trenutni (nezadostni) cilj zmanjšanja emisij do leta 2020, saj lahko z ohranjanjem trenutnega tempa zmanjševanja emisij le-te do leta 2050 zmanjša za 95 %, kar bi bilo v skladu s potrebnimi napori za preprečitev nevarnih podnebnih sprememb.
Že od določitve cilja za leto 2020 naprej evropski odločevalci razpravljajo, ali je treba cilj zaostriti na 30 %, kar bi bila po ugotovitvah Evropske komisije stroškovno najbolj učinkovita pot do dolgoročnih podnebnih ciljev za leto 2050. Več držav članic, vključno z Nemčijo, Francijo, Dansko, Belgijo, Italijo, Veliko Britanij in Slovenijo, je EU odkrito pozvalo, naj okrepi svoje ambicije, medtem ko so druge države, npr. Poljska, temu močno nasprotovale.
Do pomladi 2014 ima EU čas, da poveča cilj, k kateremu se je zavezala v okviru Kjotskega protokola. V času, ko se mednarodna skupnost pripravlja na sprejem novega globalnega podnebnega dogovora v letu 2015, bi povišanje ambicioznosti cilja EU predstavljalo močno gesto, ki bi tudi druge države spodbudila k sprejetju ambicioznih ciljev, ki jih nujno potrebujemo, če se želimo izogniti nevarnim podnebnim spremembam. EU zato pozivamo k ukrepanju in sprejetju ambicioznejšega cilja, saj bo v nasprotnem primeru v naslednjem desetletju v boju proti podnebnim spremembam povsem zastala.
