Prejšnji teden je pogumen uradnik z oddelka za energijo pri Evropski komisiji pojasnil, kako so višji odločevalci v Komisiji ‘upravičili’ 40 % scenarij, s tem, da so ga prikazali kot najcenejšega.

Izkazalo se je, da je Komisija za namene modeliranja predpostavila, da cena emisijskih kuponov v Evropski shemi trgovanja z emisijami (ETS) vpliva na odločitve v celotnem gospodarstvu. Z drugimi besedami, cena ogljika naj bi imela enak vpliv na odločitve v sektorju energetike in industrije (ki sta vključena v ETS) kot v kmetijstvu in gospodinjstvih (ki nista vključena v ETS).

Taka predpostavka je smešna – pomeni namreč, da se kmet na podlagi cene emisijskih kuponov odloči, da bo namesto govedi raje redil prašiče ali perutnino, ali pa, da se posameznik na podlagi cene emisijskih kuponov odloči ali bo svojo hišo energetsko saniral ali ne. In točno to trdi Komisija.

Drugi trik, ki se ga je poslužila Komisija, da bi upravičila predlog enega samega cilja, pa je predpostavka izredno visokih stroškov energetske učinkovitosti in prihrankov. To je bilo narejeno z uporabo ‘diskontnih stopenj’. Visoka stopnja pomeni visoko tveganje in visoke stroške. Komisija je za energetsko učinkovitost uporabila nenormalno visoko diskontno stopnjo – 17,5 %. Posledično scenariji z ambicioznim deležem energetske učinkovitosti ne morejo konkurirati scenariju z zgolj ciljem za zmanjšanje emisij.

Pri tem je najbolj škandalozno dejstvo, da je Komisija sama ugotovila, da je stopnja 17,5 % previsoka. Ambiciozni cilji za energetsko učinkovitost bi pomenili večjo vlogo podjetij za energetske storitve (ESCOs; ta podjetja pomagajo gospodinjstvom z ozaveščanjem, zagotavljanje sredstev za začetne stroške investicij, pomagajo pri odpravljanju birokratskih ovir itn.). In Komisija ugotavlja, da bi bolj aktivna vloga teh podjetij diskontno stopnjo znižala iz 17,5 % na 10 %.

Vse to je pomembna informacija. Povozi namreč argument, da je postavitev energa cilja za zmanjšanje emisij najboljša možnost. In dokazuje, da ambiciozni cilji za energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije ne predstavljajo takšnega stroška, kot je bilo prikazano v predlogu Komisije. Nasprotno, so najbolj učinkovit in realističen način za doseganje visokih zmanjšanj emisij, zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije in zmanjševanje stroškov.

Evropski Svet, ki bo potekal 20. in 21. marca, bo obravnaval tudi predlog 2030 paketa. Za voditelje držav članic so stroški najpomembnejši faktor, zato se tudi nagibajo k podpori 40 % zmanjšanja emisij. A zdaj vemo, da so zagovorniki ETS-a znotraj Komisije uporabili pristranske predpostavke za upravičenje nizke ambicije in nepomembnosti energetske učinkovitosti in obnovljivih virov energije. Vsekakor je čas, da se opcije, ki jih je na mizo dala Komisija, ponovno pretehtajo, odločitev o evropski energetski prihodnosti pa sprejme na podlagi realnih podatkov.

Podrobnejšo razlago najdete tukaj, članek na to temo pa tukaj.