Izkoriščanje delavcev v kmetijstvu na evropskih tleh 

Potrošniki smo vajeni in si želimo poceni sadja in zelenjave skozi vse leto. Ni problema. Migrantski delavci oberejo, a ceno za nas plačujejo oni. Na evropskih poljih dela več kot dva milijona migrantskih delavcev, večinoma brez pogodb ali minimalne plače, nekateri brez dokumentov ali z visokimi dolgovi do posrednikov. Strošek, ki ga mora delavec iz Nepala plačati agentu posredniku za to, da sploh pride do enega izmed evropskih polj, se giblje med 12.000 in 15.000 evri, njegov dnevni zaslužek je manj kot 40 evrov. 

Borovnice s Portugalske, jagode iz Španije in pomaranče iz Italije bi bile manj sladke, če bi potrošniki vedeli za grenke zgodbe v ozadju, na katerih žal temelji velik del evropskega kmetijstva.  

V Focusu si že več let prizadevamo odstirati te nevidne sestavine izdelkov, ki jih dnevno lahko kupimo na naših trgovinskih policah in niso del deklaracij ali seznama sestavin. Na naše povabilo sta te dni Slovenijo iz Romunije obiskala raziskovalna novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bumbuț, avtorja večkrat nagrajenega dokumentarnega projekta Away (Plecat), ki že več let spremlja življenja romunskih migrantskih delavcev po Evropi.  

Elena Stancu : « Romunija je država z največjim deležem prebivalstva v tujini med vsemi članicami Evropske unije. Po uradnih podatkih v tujini živi 5,7 milijona Romunov, a to število je verjetno višje, saj nimamo točne statistike, posebej ne za delavce, ki v tujini opravljajo sezonska dela na poljih. 

Migranti iz Romunije opravljajo v EU državah različna dela, ki jih Evropejci ne želijo – delajo v kmetijskem in gradbenem sektorju, skrbijo za starejše, vozijo tovornjake. Seveda so med njimi tudi visoko izobraženi – zdravniki, inženirji, ki pa imajo povsem drugačno izkušnjo z delom v tujini.« 

Človeška in čustvena cena pridelave hrane v Evropi 

Elena in Cosmin sta raziskovanju romunskih migrantskih skupnosti namenila več kot 6 let. Delavce v kmetijstvu sta dokumentirala v 4 državah – Belgiji, Angliji, Italiji in Španiji. V tem času sta živela v svojem avtodomu, na kmetijah  in v nasadih, kjer živijo tudi delavci sami, ponekod sta ostala tudi po več mesecev. Tako se je vzpostavilo tudi zaupanje, ki jima je olajšalo dokumentiranje njihovih osebnih zgodb. Z njimi sta zjutraj vstajala in zvečer hodila spat, vmes pa skupaj z njimi preživljala delovni dan, jedla, spila kakšno pivo, skupaj so se smejali in jokali.  

Življenje migrantskih delavcev je sicer lažje po vstopu Romunije v Evropsko unijo, saj imajo zdaj delovna dovoljenja in urejene pogodbe za delo. Pogosto pa njihovo delo ostaja v sivi coni, na njihovih pogodbah niso prikazane realne količine dela, plačilo nadur ni izplačano ustrezno ipd.  

Elena: “Plačani so kot dnevni delavci, pri čemer je v pogodbi zapisano, da delajo 20 dni, v resnici delajo 40 dni. Razliko v denarju dobijo na roko, kar pa seveda vpliva na njihove pokojnine in druge pravice. S pogodbo o sezonskem delu si ne morejo  najeti stanovanja.” 

Veliko frustracije jim predstavlja tudi občutek manjvrednosti in stigme. 

Elena: V Romuniji imamo problem zapuščenih otrok – otrok, ki jih morajo matere zaradi iskanja dela v tujini in boja za preživetje prepustiti v skrb starim staršem ali drugim sorodnikom. Ti otroci so pogosto zelo ranljivi, izpostavljeni psihološkim stiskam, kot so depresija, občutki zapuščenosti in tesnobe. Pogosto so žrtve nasilja, tudi spolnega, ter bolj izpostavljeni drogam. Matere, ki se trudijo preživeti svoje družine, družba pogosto krivi in obsoja. Otroci brez vsakodnevne prisotnosti staršev odraščajo v negotovosti, čustveni praznini in hrepenenju. V dveh mesecih, ko se matere vrnejo domov, so jim povsem predani, a slovo je vedno boleče – matere pogosto odidejo tiho, sredi noči, da bi se izognile solzam in razlagi, kar pri otrocih pusti še globlje čustvene rane. 

Radikaliziranje romunske diaspore 

Elena: »Romunsko gospodarstvo ima veliko koristi od množičnih migracij, saj migrantski delavci, ki predstavljajo več kot 20 % romunske delovne sile,  v tujini ne zapravijo skoraj nič, ampak zaslužek pošljejo domov. Vendar država problema ne razume v vsej njegovi kompleksnosti – pomanjkanje priložnosti, revščina, nasilje, mladoletne matere, travma migracije – zapustiti družino, ker nimaš druge možnosti za preživetje.« 

Kljub resnosti razmer se o pravih vzrokih za migracije v Romuniji redko javno govori – politika pa se z migranti ukvarja le ob volitvah, ko štejejo njihovi glasovi. Izseljevanje tako postaja tudi političen problem, saj se migrantski delavci, ki so so v pretelkosti glasovali za proevropske stranke, vse bolj obračajo k skrajni desnici. Po besedah sogovornikov jih je na letošnjih volitvah več kot 60 % glasovalo za proruskega kandidata, ki jim je obljubljal ponos in delo doma, v zameno za ponižanje, ki zaznamuje njihovo delo in življenje v tujini.  

Elena: “Migranti, ki delajo na evropskih poljih in so še do nedavnega glasovali za proevropske stranke, so se zdaj obrnili k skrajni desnici. Za to je sicer več razlogov, a po mojem mnenju je eden od njih tudi to, da imajo sami z zahodno Evropo slabe izkušnje, zaradi izkoriščanja, ponižanja in občutka, da so tam drugorazredni državljani.“  

Tiha podpora evropskih držav 

A problem presega meje Romunije. Sogovornika opišeta pretresljivo zgodbo praktično zasužnjene romunske ženske, ki je delala na črno v Italiji še pred vstopom Romunije v EU. Jedla je lahko le ostanke s krožnika njenih gospodarjev, vzeli so ji dokumente, pomagala ni niti policija, ampak so se njeni sorodniki iz Romunije morali po pomoč obrniti na mafijo.  

Elena: »Romunija je tovrstno prakso tolerirala, kar lahko pripišemo korupciji, pomanjkanju skrbi za državljane, neučinkovitosti sistema,….problem je kompleksen. Pove pa tudi veliko o državah, kot je Italija, ki to tolerirajo. Po vstopu v EU romunske ženske nadomeščajo moldavske, ki so pripravljene delat še za manj denarja. Takih oskrbovalk starejših je v Italiji še vedno več kot 200.000. S tem italijanska država veliko privarčuje na poceni tuji delovni sili namesto, da bi poskrbela za starejše v svoji državi in razvila lasten sistem dolgotrajne oskrbe.« 

Ostati človek in verjeti v človečnost 

Te zgodbe niso le pripovedi o izkoriščanju, bolečini in tihem trpljenju – so tudi zgodbe poguma, odpora in človečnosti. 

Nekaterim uspe zbežati družinskem nasilju, otrokom lahko omogočijo izobraževanje na fakultetah ipd. To so pozitvni vidiki teh zgodb.  

Elena: »Rada imam zgodbe, ljudi in človečnost. Ti ljudje niso žrtve, ampak heroji.« 

Novinarji ne morejo rešiti vseh posameznikov, a lahko dajo glas tistim, ki ga sicer nimajo. Odziv na njun dokumentarni projekt je tako med diasporo kot v Romuniji empatičen. Pomagalo jim je, da so ti delavci slišani. In prav to je moč novinarstva: ustvariti prostor, kjer lahko človečnost prevlada, predsodki razpadejo, in se vzpostavi razumevanje. Kajti, kot poudarja Elena kot zaključno misel: »Razdvojenost med nami nastane, ko ne poznamo zgodb drugih.« 

Poziv k spremembi sistema 

V okviru Festivala migrantskega filma smo v sodelovanju s Slovensko filantropijo in Kindovorom organizirali projekcijo dokumentarnega filma Nabiralci / The Pickers, ki nam odstre eno izmed prikritih sestavin v hrani, ki je ne moremo videti na nobeni deklaraciji – izkoriščanje migrantskih delavcev. Ti delavci pogosto delajo praktično v sužnjelastniških odnosih, brez pogodb, kakršnihkoli delavskih pravic in tudi v zelo slabih, človeka nevrednih življenjskih razmerah – pogosto živijo brez elektrike, brez vode, v kolibah, ki so si jih sami zgradili, brez osnovnih delavskih pravic, pogodb in delovnih dovoljenj. 

Kampanja THE PICKERS poziva k prestrukturiranju sistema: zahtevamo 10 temeljnih jamstev za migrantskega delavke in delavce, ki nabirajo sadje in zelenjavo, ki jo uživamo evropski potrošniki. Za poštene pogoje dela, dostojno plačilo in varnost!  

Pridruži se in podpiši peticijo za FAIR PICK: https://campaign.thepickers.org/fairpick. 

Naselje za obiralce pridelkov v Italiji. Foto: Marcus Zahn

 

Več o Eleni Stancu in Cosminu Bumbuțu

Novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bumbuț že šest let in pol dokumentirata romunske migrantske skupnosti v Evropi. Potovala sta v dvanajst držav in fotografirala sezonske delavce v Nemčiji, zdravnike in medicinske sestre v Združenem kraljestvu, zaposlene v gostinstvu na Portugalskem, kmete na Norveškem, električarje na ladjah  na Danskem, raziskovalce na Švedskem, študente na Nizozemskem, ženske, ki delajo kot čistilke v Španiji ali skrbijo za starejše v Italiji. Oba potujeta v avtodomu in postaneta del življenja ljudi, ki jih dokumentirata, kar njunemu projektu omogoča, da prikaže delo, vsakdanje življenje in proces vključevanja romunskih migrantov in njihovih transnacionalnih družin. 
 
Njun projekt je leta 2021 prejel štipendijo Pulitzerjevega centra in več romunskih nagrad za fotografijo in novinarstvo ter bil nominiran za nagrado True Story Award 2025 in Evropsko nagrado za tisk 2023. Njun projekt Zdoma/Away/Plecat je doslej najobsežnejši dokumentarni projekt o romunskih migracijah v Evropi. Ponuja vpogled v življenja Romunov, ki živijo v tujini – proces vključevanja v nove družbe, krhko ravnovesje med domotožjem in potrebo po pripadnosti, življenja mednarodnih družin in načine, kako migracije spreminjajo njihove identitete, vrednote in odnos do Romunije. To poglobljeno novinarsko prizadevanje osvetljuje čustveno in družbeno realnost generacije, ki spreminja tako Romunijo kot Evropo. 

 

                

Dogodek je del projekta Re:boot, ki ga sofinancira Evropska unija (program DEAR). Vsebina je izključna odgovornost Focusa in ne odraža nujno stališča Evropske komisije.