Bogate države blokirale financiranje prilagajanja in opustitev fosilnih goriv
COP30 v brazilskem Belému, ki naj bi obeležil deseto obletnico sprejetja Pariškega sporazuma, je bil napovedan kot konferenca resnice in ukrepanja. Pričakovanja so bila visoka, razplet pa je prinesel razočaranje in razkril, da podnebna diplomacija še vedno trpi zaradi nepreglednosti, ozkih geopolitičnih interesov in pomanjkanja odgovornosti s strani vlad globalnega severa, tudi EU. Končno besedilo podnebnega pogajanja je brez jasnega načrta za postopno opuščanje fosilnih goriv, ne naslavlja pa niti potrebnega zmanjšanja vrzeli v ambicijah, ki jo povzročajo šibki nacionalno določeni prispevki (NDC). Svetovni voditelji so dostavili le goli minimum.
Za doseg ciljev iz Pariškega sporazuma in podporo skupnosti na prvi bojni črti bi bilo potrebno zadostno in dostopno financiranje prilagajanja na podnebne spremembe, a so s pogajanji v Braziliji države pridobile le odložene ukrepe in razvodenele sklepe. Bogate države so v Belém prišle z zmanjšanjem razvojne pomoči, zadržanim podnebnim financiranjem in ignoriranjem pravnih obveznosti, medtem ko so njihove predhodne ambiciozne izjave ostale neuresničene.
Najbolj ranljive skupnosti po svetu potrebujejo jasno, hitro in pošteno pot k opustitvi fosilnih goriv, podprto z javnimi finančnimi tokovi, ki odražajo zgodovinsko odgovornost. Zaradi občutnega vpliva lobijev fosilnih goriv – med delegati je bilo več kot 1600 predstavnikov fosilne industrije – so vlade ponovno postavile ozke interese pred pravičnost, človekove pravice in globalno stabilnost.
Ko vlade oklevajo, vodijo skupnosti
COP30 je imel tudi pozitivno plat – država gostiteljica je prvič po štirih letih odprla prostor za civilno družbo, česar vrhunec je bil navdihujoči People’s Summit, ki je predstavil čezmejno sodelovanje in moč kolektivnega delovanja. Na drugi strani pa je bil to eden najbolj nepreglednih podnebnih vrhov v zgodovini – brazilsko predsedstvo v ključnih zadnjih dneh ni predložilo pisnih poročil, zaradi česar je imela civilna družba in mediji omejeno možnost spremljanja. To kaže na to, da je nujna reforma, da bi razširili sodelovanje, zaščitili preglednost in preprečili “ugrabitev” s strani lobistov za fosilna goriva.
V zgodovino pa se bo COP30 zapisal predvsem zaradi preboja – po vztrajnem boju so civilna družba, mladi, delavci, staroselci in ranljive skupnosti uspeli doseči dolgo pričakovani Mehanizem za pravičen prehod (The Just Transition mechanism oz. BAM – Belém Action Mechanism), ki naj bi zagotovil, da bodo ljudje zaščiteni in vključeni v prehod na nizkoogljično družbo. To je bil edini pravi napredek na letošnjem COP-u in je eden najmočnejših rezultatov, ki se dotikajo pravičnosti, v zgodovini pogajanj ZN o podnebju.
Anabella Rosemberg, vodja programa za pravični prehod pri Climate Action Network International, je dejala: »Vzpostavitev mehanizma za pravični prehod je pomemben dosežek za socialno in podnebno pravičnost, ljudi in planet. Mehanizem za pravični prehod ima najprogresivnejši okvir, ki temelji na pravicah, kar smo jih kdaj videli v odločitvi COP. Prvič so delavske pravice, človekove pravice, pravica do čistega okolja, svobodno, predhodno in informirano soglasje ter vključevanje marginaliziranih skupin priznane kot ključnega pomena za doseganje ambicioznejših podnebnih ukrepov. To se ni zgodilo iz nič. Družbena gibanja so se mobilizirala, organizirala in na mizo postavila resnične rešitve. To je naša zmaga, dosežena kljub vsem oviram. Toda mehanizem, ki temelji na pravicah, je močan le, če prinaša rezultate. Pravični prehod ni stransko poglavje podnebne politike – je leča, skozi katero je treba zdaj voditi celotno izvajanje Pariškega sporazuma. Zdaj, ko mehanizem obstaja, ga morajo vlade napolniti z ambicijami, financiranjem in sodelovanjem. Delavci in skupnosti so čakali dovolj dolgo – in še naprej se bomo borili, da bi ta mehanizem, ki je namenjen ljudem, dosegel ljudi.«
COP30 je tako prinesel le majhne korake, čeprav so potrebni velikanski. Vlade morajo zdaj izbrati odgovornost namesto samovoljnosti, zagotoviti obljubljena finančna sredstva in se zavezati k hitremu, pravičnemu in v celoti financiranemu prehodu stran od fosilnih goriv. Od tega so odvisna življenja, prihodnost ranljivih skupnosti in preživetje Pariškega sporazuma.
Zaveza za politiko brez fosilnih goriv
Industrija fosilnih goriv si desetletja prizadeva blokirati učinkovite podnebne ukrepe – zanika podatke podnebne znanosti, odlaša napredek k čisti energiji in izkrivlja demokratično razpravo. Z obsežnimi lobističnimi prizadevanji, kampanjami greenwashinga, spodbujanjem lažnih rešitev in celo s tožbami držav in skupnosti zaradi ukrepanja glede podnebja, podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, vztrajno dajejo prednost dobičku pred ljudmi in planetom.
Ta vpliv nenehno spodkopava sposobnost EU, da doseže cilje Pariškega sporazuma, ter odlaša pravičen in nujen prehod na 100-odstotne obnovljive energije, ki je potreben za varnost in trajnostnost okolja. Zato je potrebno potegniti jasno mejo: tisti, ki so odgovorni za krizo – in ki imajo od nje koristi – ne smejo oblikovati njenih rešitev.
Podnebna in energetska politika za ljudi, ne za onesnaževalce
Mreža Climate Action (CAN) Europe je skupaj s kampanjo Fossil Free Politics oblikovala Zavezo civilne družbe za politiko brez fosilnih goriv (Civil Society Pledge for Fossil Free Politics), kolektivni poziv k odpravi vpliva fosilnih goriv na oblikovanje politik.
Zaveza civilne družbe, ki jo je doslej podpisalo 98 organizacij – med njimi tudi Focus, je zaveza s ciljem:
- Zaščititi odločevalske procese pred vplivom fosilnih industrij — da se podnebne politike oblikujejo glede na potrebe ljudi in zanje, ne pa zaradi dobička onesnaževalcev;
- Od politikov zahtevati transparentnost glede njihovih interakcij z industrijo fosilnih goriv in njihovimi lobisti;
- Ozaveščati javnosti o privilegiranem dostopu lobistov fosilne industrije do odločevalcev;
- Vključiti načelo brezfosilne politike v vsakdanje delo civilnih organizacij: tudi v partnerstva, javne dogodke in strategijo dela.
Zakaj je to pomembno?
Medtem ko se organizacije civilne družbe soočamo z blatenjem, negotovim financiranjem in dostopom do oblikovalcev politik, politiki še naprej razprostirajo rdečo preprogo za industrijo fosilnih goriv. Najnovejši podatki kažejo, da je Evropska komisija Ursule Von der Leyen v svojem mandatu 2019–2024 imela skoraj 900 srečanj z lobisti za fosilna goriva – skoraj eno srečanje vsak delovni dan v štirih letih in pol.
Pred COP30 je več kot 225 organizacij z vsega sveta, vključno s CAN Europe, podpisalo poziv k COP30, ki bo brez vpliva onesnaževalcev in z močnim okvirom odgovornosti za zaščito pred vmešavanjem interesnih skupin in velikih onesnaževalcev, ter pozvalo predsedstvo UNFCCC, naj preneha vabiti največje onesnaževalne industrije na svetu.
Kljub tem pozivom problem ostaja. Glede na novo raziskavo koalicije Kick Big Polluters Out in Fossil Free Politics je 9 vlad EU na COP30 pripeljalo skupno 84 lobistov za fosilna goriva, s čimer jim je omogočilo dostop do samega procesa, ki je namenjen zagotavljanju podnebnih rešitev. Skupno je bilo na COP30 več kot 1600 lobistov za fosilna goriva, kar je eden na vsakih 25 udeležencev – to potrjuje, da imajo prav iste industrije, ki povzročajo podnebno krizo, še vedno moč nad pogajanji glede rešitev.
S to zavezo pošiljamo enotno sporočilo: interese fosilnih goriv je treba izključiti iz odločanja, da se zagotovijo pravične, znanstveno utemeljene podnebne politike, ki dajejo prednost ljudem in planetu!
